OVINKASTA POTA NESKONČNE AKUMULACIJE

Peticijo za zaustavitev sporazumov TTIP in CETA najdete tukaj.

________________________________________________________________________

Zadnje mesece evropsko, ameriško ter kanadsko javnost zaposlujejo prostotrgovinski sporazumi. Obelodanjene so bile namreč podrobnosti pogajanj, ki že nekaj časa potekajo med vrhom prej omenjenih držav. Gre za tri prostotrgovinske sporazume s kraticami TISA, TTIP in CETA, ki se pogajajo v tajnosti in po uradni razlagi le odpravljajo trgovinske in storitvene ovire. Po drugi razlagi pa liberalizirajo trg ter podjetjem ustvarjajo pogoje za brezkompromisno akumulacijo kapitala.

Širša javnost je zaradi tajnosti vnaprej izključena iz možnosti odločanja pri zadevah, katerih posledice bodo vplivale na življenja skupnosti. O poteku pogajanj in njihovi domnevni tajnosti smo se pozanimali na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Odgovarja Marjan Hribar, ki naj bi med pogajanji zagovarjal stališča Slovenije:

klik

Če se torej po vsakem krogu o vsebini pogajanj za nazaj obvesti javnost, se nam poraja vprašanje, zakaj tega javnost ne bi smela izvedeti že prej. O dostopnosti vsebine dokumentov in poteku pogajanj smo govorili tudi z Rokom Deželakom, predsednikom Piratske stranke, ki se je nedavno priključila Koaliciji proti tajnim sporazumom:

klik
 

Da imajo naši predstavniki, ki se v imenu vseh pogajajo o sporazumih, zgolj omejen dostop do podatkov, priznava tudi Marjan Hribar z Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo:

klik
 

Na hitro prisluhnimo, kaj posamezni sporazumi sploh pomenijo. TISA oziroma “Trade and Services Agreement” je najbolj tajen izmed vseh treh sporazumov. Prvi krog pogajanj naj bi se začel lansko leto, pri njih pa sodeluje 50 držav članic Svetovne trgovinske organizacije, ki skupaj predstavljajo kar 68 odstotkov svetovne trgovine. Sporazum se nanaša predvsem na storitve, kot so zdravstvo, informacijske tehnologije, finance in izobraževanje, na teh področjih pa predvideva liberalizacijo ter krepitev konkurence. Združene države hočejo v sporazum med drugim vključiti tudi člen, ki bi omogočal svobodno prenašanje informacij o strankah finančnim koncernom, dostop do teh podatkov pa naj bi imele tudi obveščevalne službe ZDA. Prav tako bi sporazum omogočil tujim bankam prost dostop do trga držav podpisnic, med drugim tudi nakup domačih bank.

“Transatlantic Trade and Investment Partnership” oziroma TTIP je trgovinski sporazum, o katerem se pogajajo Evropska unija in ZDA. Cilj naj bi bila odprava trgovinskih ovir za lažji nakup in prodajo blaga ter storitev, kar naj bi povečalo gospodarsko rast in vsesplošno blaginjo. A pri prostotrgovinskih sporazumih gre pravzaprav za poenotenje regulativnih standardov med EU in ZDA. Govori Rok Deželak:

klik

Tretji sporazum, ki ga sklepata EU in Kanada, “Comprehensive Economic and Trade Agreement” oziroma CETA, je po svoji vsebini pravzaprav zelo podoben TTIP-u. Prav tako gre za odpravljanje regulativnih razlik med EU in Kanado, vendar je CETA za razliko od TTIP že podpisana. Pri obeh sporazumih pa še posebej v oči bode mehanizem za poravnavanje sporov med investitorji in državami, tako imenovani “Investor-State Dispute Settlement” oziroma ISDS. Kako mehanizem deluje, pojasnjuje Rok Deželak:

klik
 

Mehanizem ISDS torej odkrito postavlja interese mednarodnih korporacij pred interese skupnosti v imenu preprečevanja izgub na račun regulacije trga. Tožbe, ki so jih korporacije vložile proti državam, so po svetu že realnost. Tako na primer francoska multinacionalka Veolia toži egiptovsko vlado zaradi dviga minimalne plače, medtem ko je tobačni gigant Philip Morris sprožil postopke proti Urugvaju in Avstraliji, ker sta sprejela protikadilske ukrepe. Na tem mestu je vredno opozoriti, da so bile te tožbe mogoče zgolj zaradi posameznih pogodb, ki so to omogočale. S sprejetjem TTIP in CETA pa bi bila praksa mogoča v celotni sferi trgovine in investicij. Mednarodni kapital, poosebljen v multinacionalnih korporacijah, se skozi ta mehanizem pravzaprav postavlja na višjo pravno raven, kot jo imajo države. Te v dialogu s svojimi do nedavnega vsaj de iure podrejenimi sogovorniki postajajo čedalje šibkejše, saj jih korporacije z mehanizmi, kot je ISDS, potiskajo v defenzivo. Skozi sporazume, ki so obvezujoči za vse podpisnice, imajo namreč rodovitna tla za ukinjanje delavskih pravic in nižanje tako delovnopravnih kot okoljskih standardov.

Slovenija se na srečo še vedno ponaša z visoko stopnjo socialne države, v duhu katere imajo na marsikaterem področju javne storitve ugodnejše pogoje kot zasebni ponudniki. Zanimalo nas je, kakšne bodo posledice teh sporazumov za realna razmerja moči na domačem trgu storitev. Govorili smo z Andrejem Gnezdo, predsednikom Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj, ki se je prav tako priključila koaliciji proti tajnim sporazumom:

klik
 

Pomembno je izpostaviti še eno stvar, ki jo vsebujejo omenjeni sporazumi. V prejšnjih podobnih trgovinskih sporazumih je bilo namreč posebej jasno označeno, katera področja bo sporazum zadeval in urejal. Pri CETA in TTIP pa je pravna logika obrnjena - če področja niso nikjer posebej omenjena kot izvzeta iz sporazuma, to pomeni, da so v njih avtomatično zajeta. Eno izmed področij, ki seveda ni posebej izvzeto iz sporazumov, je prav visoko šolstvo. O tem smo govorili z Branimirjem Štrukljem, glavnim tajnikom Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti:

klik
 

Povprašali smo ga tudi, ali lahko po sprejetju sporazumov pričakujemo postopno razgradnjo domačega šolstva v tako imenovani ameriški sistem, kjer je izobraževanje dojemano kot blago, študent pa kot potrošnik. Štrukelj odgovarja:

klik
 

Če stopimo korak nazaj in sporazume pogledamo od daleč, hitro vidimo, da so pisani izključno v interesu multinacionalnih korporacij, poosebljenega svetovnega kapitala. Liberalizacija trga, kot jo prinašajo sporazumi, tokrat zares grozi z izničenjem večine pravic, ki jih vsaj v tem delu  sveta po dolgi zgodovini delavskih bojev smatramo kot osnove. Branimir Štrukelj ob tem opozarja:

klik
 

Jasno je, da jim to skozi demokratične postopke ne bi tako zlahka uspelo. A za neskončno kopičenje kapitala bodo vladajoči razredi zmeraj našli pot. Pojasnjuje Štrukelj:

klik

Tudi nedemokratično izbrane predstavnike, ki se v imenu vseh pogajajo o naših pravicah, je treba razumeti zgolj kot izvrševalce poslov in navodil mednarodnega kapitala, katerega interes je le nenehna akumulacija. V te namene je treba porušiti vse, kar je še ostalo od povojne socialne države in je vsaj do neke mere ščitilo prebivalstvo stare celine pred nevidno roko trga. Nadaljuje Andrej Gnezda:

klik
 

Na primeru prostotrgovinskih sporazumov se verjetno v najlepši luči pokaže pregovorna zlizanost politike s kapitalom. Le kako lahko sicer razumemo tišino samooklicanih levih strank, če pa gre za popolno ofenzivo na delavske pravice? In kako tišino desnih strank, ko gre vendarle za izničenje suverenosti držav? Ob tem velja pripomniti, da absolutne ter apodiktične formulacije v prostotrgovinskih sporazumih spominjajo na dogmatična verska besedila.

Prostotrgovinski sporazumi bodo ob svoji realizaciji radikalno spremenili delovanje ter pristojnosti civilnih oblasti na vseh nivojih. Gre pravzaprav za vprašanje samega smisla obstoja države kot avtonomne regulatorke ne le na področju trga, temveč tudi na področju osnovnih svoboščin. Če tak radikalni poseg v politično realnost ni dovoljšen razlog za intervencijo, potem nam res ni pomoči.

V tajnosti se je za Radio Študent pogajal Andrej G.