Razdevičenje deviškosti univerze
Danes bomo poslušali poročilo z okrogle mize svobodne Univerze, ki se je nekega tihega torkovega zgodnje-decembrskega večera odvila v novih prostorih AGRFT-ja na Trubarjevi ulici. Prisluhnili bomo prisotnim govorcem, kot tudi tistim zgolj v duhu prisostvujočim, ki jim na okroglo mizo iz nepojasnjenih razlogov ni uspelo priti.
Okrogla miza O akademski neenakosti je, kot sicer referira že sam naslov, potekala v sproščeno - razglašenem vzdušju. Prisotni so bili predvsem predstavniki strukturnih mest moči in avtoritete, tako denimo magnificienca Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik, Pavel Zgaga, idejni in implementarni oče, ali, kot se je sam raje poimenoval, pedagog bolonjske reforme. Družbo sta jima delala še študent iskraš Ivan Kukljan in raziskovalka na Mirovnem inštitutu in de iure habilitirana izredna profesorica Vlasta Jalušič. Umanjkal pa je redni profesor Marko Marinčič, sicer predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije. Okroglo mizo je moderiral Mirt Komel in vsi skupaj so kot celota učinkovali kot zanimiv nabor, saj je aktualno problematiko vsak osvetlil iz svojega specifičnega zornega kota.
Prvo vprašanje o neenakosti znotraj Univerze je bilo namenjeno rektorju Svetliku. Vprašanje o univerzi kot skupnosti univerzitetnikov, študentov in strokovnih delavcev je rektor razložil iz svojega horizonta samorazumevanja. Najbolje, da mu kar prisluhnemo:
Svetlik je tako z uporabo samo po sebi razumljivih konceptov »enakosti«, »identičnost« in »znanja« funkcijo univerze opredelil kot mesto produkcije znanja. Znanje kot cilj, hkrati tudi že kriterij, ki od znotraj vzpostavlja hierarhično piramido. A, kot je tudi sam v nadaljevanju opozoril, lahko znotraj tega okvirja kriterij znanja neenakost opraviči zgolj v skupnosti akademskih delavcev:
Kot torej prizna sam rektor, se njegova velika teorija sistema neenakosti kaj kmalu razbije. Rektor se sam prepozna kot vodja, tudi kot direktor, krizni menedžer, kot tudi slišimo v nadaljevanju. Njegova pozicija in tudi ostala strukturna mesta moči in avtoritete, kot na primer pozicija rednih profesorjev, so tako po rektorjevih besedah popolnoma naravna. Utemeljena so na objektivnih kriterijih znanja - kdor ga poseduje več, ima posledično tudi več privilegijev. Objektivni kriterij znanja in njegova produkcija naj bi bili glavni značilnosti univerze kot institucije. A na mestu je vprašanje, po katerem kriteriju in kdo določa sam ta obči kriterij znanja? Implikacije nas napeljejo na epistemološki rez, ki se je zgodil na sodobni univerzi in ki znanje pojmuje kot vsako drugo blago na trgu, študenta pa opremi s specifičnimi znanji in ozkimi kompetencami.
Naslednja gostja Vlasta Jalušič se sprašuje prav o vlogi univerze, ki naj bi jo igrala v sodobnem svetu in posledično o znanju, ki naj bi ga proizvajala:
“Hierarhija, ki temelji na avtoriteti - mišljenja, presojanja, znanja”. Kot je že rektor prej ugotovil, se razlike med zaposlenimi na univerzi očitno res diferencirajo glede na posedovanje vednosti. Ta vednost pa ni nič drugega kot vednost, kako se prilagoditi trgu. Univerza se bori za preživetje in zaposleni profesorji in akademiki na njej, ki so se za trenutno situacijo postavili v vlogo kriznih menedžerjev, na vse pretege iščejo financiranje v gospodarstvu. Seveda neposredno - preko izvajanja programov in smeri, ki so nujno potrebne za reprodukcijo obstoječih produkcijskih odnosov, ki so odnosi moči in izkoriščanja. Ti odnosi vladajo tako zunaj kot seveda tudi znotraj univerze.
Reprodukcija istega na univerzi zahteva namreč specifičen odnos do znanja, ki se ga proizvaja na tej instituciji. Na samem modusu delovanja univerze se močno odraža logika kapitala, ki producira znanje zaradi znanja samega, se nagiba k presežkom in obožuje kvanitativnost. To se odraža na padanju kvalitete predavanj, ki pa je posledica preobremenjenosti nižjih akademskih kadrov, piflariji, ukinjanju celotnih oddelkov in tako naprej. Prepad med nižjimi in višjimi akademskimi delavci postaja vse večji, univerza pa izgublja kompas in na prosti trg postavlja še svoje zadnje “svobodne in avtonomne” komponente, fakultete oz. oddelke. S tem pa zgublja tudi vsakršno moč, saj v skladu z neoliberalnim diskurzom o “vseživljenjskemu učenju” izgublja veljavo in vse bolj postaja sama sebi namen.
Vlasta Jalušič tako prestavi polje neenakosti na ključno vprašanje univerze, in sicer, kaj naj bi ta proizvajala, kaj je njena družbena in s tem politična vloga. Vprašanje akademske neenakosti se zato ne tiče samo znotrajuniverzitetne sfere, ampak se direktno navezuje na neenakost same družbe:
Vprašanje funkcije univerze pa se danes navezuje na bolonjsko reformo. Pavel Zgaga, njen idejni oče, tako opozori, da kljub vdoru tržne logike, ki ga je implementacija bolonjske reforme de facto olajšala in omogočila, le-te ne smemo v celoti okriviti za današnje neenakosti. Kolikor je univerza družbena institucija, moramo te procese v družbenem kontekstu tudi razumeti. Tako v kontekstu maja 68, prisluhnimo:
V nadaljevanju si Zgaga nad izpeljavo bolonjske reforme umije roke in o povečanju in generiranju problemov, s katerimi se akademska sfera in univerza srečujeta danes, pravi:
Neposredni in posredni negativne učinki, ki jih ima bolonjska reforma na šolski proces, so iz leta v leto bolj očitni. Seveda pa ni za vse slabe stvari kriva le ta reforma, kot tudi ni začetnica vsega hudega. Destruktivne tendence so opazne dalj časa, saj je univerza, kot smo lahko slišali tudi na tej okrogli mizi, inherentno antagonistična in nagnjena k destruktivnosti. Član študentskega društva Iskra Ivan Kukljan se je med drugim osredotočil na transformacijo univerze tekom tranzicije in potegnil vzporednice z današnjimi odnosi, ki so vklesane v strukturo univerze.
Pogoji dela za nižje akademske kadre na univerzi so vse bolj katastrofalni. Preobremenjenost, discipliniranje in konstantna grožnja z izgubo delovnega mesta v primeru neprilagoditve in izpolnjevanje bizarno velikih kvantitativnih norm v zameno za mizerno majhne plače. Tako kot v vsaki “fabrki” je tudi na univerzi boj za vsakdanje preživetje, nizke mezde pa zagotavlja grožnja rezervne armade delovne sile. Še bolj se zaplete leta 2006, ko se spremeni način financiranja in dobi univerza oz. rektor pravico do odločanja o porabi javnih sredstev, namenjenih visokemu šolstvu.
Pri tem vloga sindikatov sploh ni zanemarljiva. V sferi visokega šolstva so aktivni trije sindikati: Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture SVIZ, sindikat delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti Slovenije VIR, Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze NSDLU, in pred tremi leti nastali sindikat visokega šolstva VSS. Ravno na področju, kjer je najbolj pomembna solidarnost in načelo enotnosti akcije, tako že takoj v oči bode razdrobljenot in nagnjenost k tekmovalnosti med sindikati. S čimer izgubljajo število članov in, posledično, dejansko politično moč.
Kukuljan izpostavi, da so procesi menedžeriranja, ki jih je s seboj prinesel vdor tržne logike kot produkcije znanja, šli mimo posameznih visokošolskih sindikatov. Tako danes posledice - prekarizacijo in menedžeriranje - naslavlja zgolj Viskokošolski sindikat Slovenije VSŠ, ki je bil ustanovljen v času zasedbe Filozofske fakultete.
Kot smo lahko z okrogle mize opazili, je proces akademske neenakosti še vedno vprašanje zgolj neenakosti akademikov. Ostali dve skupini - tako strokovni delavci, ki tudi delujejo v prekarnih razmerah, kot študentje, ki so neprostovoljno vedno bolj zgolj samo še potrošniki oz. “investitorji v svojo lastno prihodnost”, so iz enakosti izvzeti. Prihodnost, ki pa zaradi brutalnih in destruktivnih neoliberalnih tendenc, ki so vedno bolj opazne v prav vseh segmentih družbe, ni več popolnoma zagotovljena. In dokler bodo na takih dogodkih referenčne osebe ostareli alfa-samci, ki svojo avtoriteto vlečejo iz liberalnih šestdesetih, ob današnjih trendih pa le topo zrejo, Univerza nima prihodnosti.
Vedno manj svobodna sta Teja in vajenec Tine.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj