Windische ali Nationalslowenen

V tokratnem Unikompleksu ponovno segamo čez meje z raziskovanjem slovenskih manjšin in se natančneje posvečamo avtohtoni slovenski narodni skupnosti v Republiki Avstriji. O pripadnosti omenjeni slovenski manjšini je razmišljala koroška Slovenka in študentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Livija Marko - Wieser:

(izjava v posnetku)

Alpski Slovani so se na območju Vzhodnih Alp naselili v 6. stoletju, vendar so manj kot dve stoletji po ustanovitvi samostojne kneževine izgubili neodvisnost. Pritiski nadoblasti so položaj koroških Slovencev izrazito poslabšali v obdobju prve svetovne vojne, saj je že samo priznanje slovenstva zadoščalo za sum ali obtožbo veleizdaje. Naslednji ključni mejnik pri oblikovanju slovenske nacije predstavlja leto 1920, ki prinaša institucionalno delitev Koroške med tri nacionalne države: Slovenijo, Avstrijo in Italijo. Večji del je s plebiscitom postal del Avstrije, manjši, južni del pa je bil priključen k Jugoslaviji oz. Sloveniji. Koroško identiteto plebiscitno sporočilo, predvsem pa njegova izraba v smislu glorifikacije ene nacionalnosti in mobilizacije sovraštva do druge, prežema še danes. Kakšen pomen ima Koroški plebiscit za manjšino, premišlja Livija Marko – Wieser:

(izjava v posnetku)

Najbolj travmatično obdobje v zgodovini koroških Slovencev po mnenju koroškega Slovenca in psihologa Daniela Wuttija ostaja obdobje druge svetovne vojne. Z nacističnim nacionalizmom so odpadli vsi že tako pičli oziri do koroških Slovencev. Sledili so odprava utrakvističnih ljudskih šol in uvedba ponemčevalnih otroških vrtcev, likvidacija kulturnega in gospodarskega življenja koroških Slovencev, nasilna germanizacija, izseljevanje, vpoklici v nemško vojsko, množični poboji in zapori v koncentracijskih taboriščih. Daniel Wutti je na  primeru treh generacij koroškoslovenskih družin raziskoval travmatizacijo zaradi nacionalsocializma:

(izjava v posnetku)

Kljub temu pa diskriminacija ne ostaja zgolj travma iz preteklosti. Desničarska politika na avstrijskem Koroškem je vsaj do pred nedavnim učinkovito podpihovala protislovensko nastrojeno držo na podlagi nekih kulturnih in zgodovinsko pogojenih razlik. Poleg tovrstnega zavestnega razširjanja šovinizma pa lahko dodaten doprinos k negativnemu odnosu do  koroških Slovencev pripišemo premajhni informiranosti koroških Nemcev o pomenu statusa manjšine. Že za časa napadov na krajevne table v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nemške nacionalistične množice koroškim Slovencem grozile, naj se poberejo nazaj čez Karavanke, od koder so prišli. Poleg tega pa je tudi danes mogoče slišati negodovanja zaradi dvojezičnih napisov na krajevnih tablah, pri čemer so nekateri nasprotniki prepričani, da bi morali tudi na slovenski strani meje postaviti table z nemško-slovenskimi napisi.

Sporazum iz leta 2011, ki ureja postavitev krajevnih tabel z dvojezičnimi napisi in rabo slovenščine kot uradnega jezika, je Livija Marko – Wieser označila kot zelo nekoherentno, skorajda arbitrarno rešitev. Poleg tega, da niso postavili zadostnega števila tabel, namreč znotraj posamezne občine nimajo vsi ljudje, torej deloma sosedi, možnosti uporabe slovenščine. Tako imenovani kompromis je treba premisliti tudi z ozirom na avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955, ki ne zapoveduje zgolj dvojezičnih napisov. Manjšinam podeljuje enake pravice, kot jih uživajo drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do osnovnega pouka v slovenskem jeziku in sorazmernega števila lastnih srednjih šol, pravico do rabe slovenščine s statusom uradnega jezika na območju manjšine ter pravico, da so pripadniki manjšine v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah udeleženi pod enakimi pogoji kot drugi avstrijski državljani. Ravnatelj Dvojezične zvezne trgovske akademije Celovec Hans Pogelschek pojasnjuje pomen omenjene pogodbe kot formalne osnove za slovenske šole v Avstriji:

(izjava v posnetku)

Na avstrijskem Koroškem je devet dvojezičnih privatnih vrtcev, pri čemer se večina finančnega bremena prevali na ramena staršev. Izjema je zadnje leto vrtca, ki je obvezno in ga financira država, saj ga razume kot pripravo na vstop v osnovno šolo. Avstrijski šolski sistem, ki so ga prevzele tudi slovenske in dvojezične izobraževalne ustanove na območju manjšine, se sicer od slovenskega nekoliko razlikuje. Vrtcu sledi osnovna šola oziroma tako imenovana ljudska šola, ki traja štiri leta, potem pa morajo mladi izbrati med vpisom na nižjo stopnjo gimnazije, glavno šolo oziroma Hauptschule in sedaj tudi novo srednjo šolo oziroma Neue Mittelschule. Posebnost, ki je značilna izključno za nemško govoreče države, v praksi pomeni, da morajo mladi že pri desetih letih bolj ali manj natančno začrtati celotno smer svoje izobraževalne poti. S štirinajstimi leti pa se morajo dijaki ponovno odločiti, ali bodo obvezno deveto šolsko leto opravljali v kateri izmed enoletnih šol, ki se nadaljujejo z vajeništvom, na štiriletni višji stopnji gimnazije ali na petletni poklicno izobraževalni višji šoli. Srednješolsko izobraževanje zaključijo z maturo, v primeru poklicno izobraževalnih višjih šol pa z zrelostnim in diplomskim izpitom, ki omogoča direkten vstop v poklic ali v nadaljnji študij. Celoten avstrijski izobraževalni sistem je trenutno na udaru obsežnejših reform, o katerih smo se pogovarjali z ravnateljem Slovenske gimnazije v Celovcu Miho Vrbincem:

(izjava v posnetku)

Finančnih sredstev za izobraževanje primanjkuje, uvedba bolonjskega sistema, modularizacija in reforma šolske administracije pa kažejo v smer večje ekonomičnosti in bolj rigidnih izobraževalnih struktur. Psiholog Daniel Wutti pri tem izpostavlja, da reforme izrivajo kritično misel in študente obremenjujejo z nesmiselnim nabiranjem točk znotraj izobraževalnih programov, ki zavirajo kreativnost in otežujejo izpopolnjevanje posameznikov v obštudijskih dejavnostih. Kljub temu pa je uvedba centralizirane mature v lanskem letu trčila ob izraz kritičnosti avstrijskih dijakov. Protestom na Dunaju so sledili protesti v drugih avstrijskih mestih, pri čemer so dijaki opozarjali, da jim nov maturitetni sistem ne omogoča ustrezne priprave na končno preverjanje znanja. Pred uvedbo centralne mature so dijaki namreč pisali interno šolsko maturo, kar pomeni, da so jo sestavili in ocenjevali profesorji na vsaki šoli posebej in je bila v tem aspektu bližje običajnim šolskim testom. S prihodnjim šolskim letom pa se bo avstrijski maturitetni sistem približal slovenskemu, z razliko, da bodo profesorji maturo še vedno ocenjevali zgolj na šoli, na kateri poučujejo.

Lanskoletni protesti dijakov niso imeli vidnejšega vpliva na politične odločitve, pri katerih se je vlada sicer pogajala z etabliranimi zastopniki avstrijskih dijakov in študentov. Vendar uradni zastopniki pri tem niso delovali skladno z interesi tistih, ki jih zastopajo. Dijaki so se organizirali sami ter se s tem kljub uvedbi novega maturitetnega sistema zoperstavili represiji kritičnosti in produkciji pasivnosti s strani odtujenega predstavništva. Strukturo avstrijske študentske organizacije pojasnjuje Daniel Wutti:

(izjava v posnetku)

Nekatere avstrijske univerze na posameznih študijskih smereh poleg mature določajo tudi dodatne vstopne kriterije in na tak način izvajajo selekcijo med študenti. Za študij medicine so v preteklem tednu beležili skupno 12.600 aspirantov, medtem ko je prostih mest za celotno Avstrijo približno 1500. Na medicinskih in še nekaterih drugih fakultetah izvajajo dodatne sprejemne izpite, ki jih morajo vsi študentje opraviti v prvem letniku študija, pri čemer nimajo možnosti ponovnega opravljanja izpita v primeru neuspeha. Testi se po obsegu in načinu izvajanja med univerzami razlikujejo, različica sprejemnega izpita na Univerzi na Dunaju je denimo trajala skupno sedem ur. Študenti so morali pri tem rešiti več krajših izpitov, med njimi tudi različico inteligenčnega testa, ki naj bi preverjali splošno zanje s področja medicine, kar pomeni znanje biologije, fizike, kemije in matematike, bralno razumevanje, akademsko mišljenje ter kognitivne sposobnosti in spretnosti.

Poleg izjemnega stresa, ki ga študenti doživljajo zaradi tovrstnih selekcijskih strategij, se zdi sporen tudi nabor študentov, ki jim izpit vendarle uspe opraviti. Slabše izhodiščne možnosti imajo pri tem gotovo študenti iz socialno šibkejših družin, ki si ne morejo privoščiti zasebnih inštrukcij in zaradi dela ob študiju pripravi na izpit namenijo manj časa, ter tuji študenti, ki morajo svoj inteligenčni količnik in bralno razumevanje dokazovati na podlagi testa v tujem jeziku. Sprejemne izpite naj bi sicer uvedli zaradi nemško govorečih tujcev, ki se zaradi strogih sprejemnih izpitov v domači Nemčiji raje odločajo za študij v Avstriji.

Medtem ko se mnogi slovenski dijaki odločajo za študij v Avstriji, se koroški Slovenci le redko odločajo za študij v Sloveniji, kar Livija Marko - Wieser pojasnjuje tudi s pomanjkanjem neposrednega stika. Velik delež zamejcev ne gleda slovenskih poročil, temveč avstrijska, po nakupih hodijo na Dunaj in ne v Ljubljano, avstrijska mesta in tamkajšnje univerze poznajo bolje od slovenskih. Počutijo se bolj kot Avstrijci kot Slovenci, sicer zavezani slovenščini in zato tudi poudarjajo, da so koroški Slovenci. To morda zveni nenavadno, vendar njihove realnosti zaradi vpliva dveh nacionalnih diskurzov nikakor ne moremo dojemati tako enodimenzionalno kot v primeru čistih nacionalnih tipov. Ljudje na Koroškem se pogosto ne znajo preprosto opredeliti kot Slovenci ali kot Avstrijci, pri tem pa so razpeti med nenehnimi pogajanji o tem, kaj pomeni biti Slovenec in kaj Avstrijec. Poleg pomislekov koroških Slovencev pa lahko razloge za nezainteresiranost za izobraževanje v Sloveniji iščemo tudi na drugi strani. Livija Marko - Wieser mačehovski odnos Slovenije do študentov zamejcev pojasnjuje na konkretnem primeru:

(izjava v posnetku)

Koroških Slovencev je danes le še približno dvajset tisoč, medtem ko jih je bilo leta 1920 približno sto tisoč, zato ugodnejše politične klime in zanimanja nemško govorečih za učenje slovenskega jezika ne gre preprosto povezovati zgolj z večjo strpnostjo. Poleg tega so zaposlitvene možnosti na Koroškem v primerjavi z drugimi avstrijskimi regijami najslabše, pri tem pa Avstrija pogosto odklanja gospodarsko sodelovanje s Slovenijo. Meja z vstopom Slovenije v Evropsko unijo ni izginila, kot tudi s kompromisom glede nekaj krajevnih tabel ne izgine manjšinska problematika. Na območju trkov dveh nacionalnih diskurzov pa pomanjkanje vizije na slovenski strani služi zgolj kot ignorantska drža, ki onemogoča demokratizacijo.

Oddajo je pripravila Urška R.