Joint

Joint oziroma “cigareta iz marihuane, hašiša,” če njegov pomen preverimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je sorazmerno nov pojav, ki je dolgo časa ostajal v senci različnih vrst pip in drugih načinov konzumiranja gandže. Njegovi začetki so povezani z rekreativnim uživanjem in tobakom. Čeprav je bil prisoten že prej in tudi drugod, je sredi 19. stoletja nek mehiški farmacevt kot eden prvih med tamkajšnjimi delavci opazil vse bolj razširjeno navado dodajanja gandže cigaretam. Na to, predvsem pa na povezanost mehiške družbe s konopljo naj bi nakazovala tudi etimologija izraza roach, ki označuje preprost, iz kartona narejen filter, izhaja pa iz španske besede la cucaracha . Gre po eni strani za znano pesem, ki govori o  hrošču ščurku, ki se brez trave ne more prebuditi, po drugi strani pa cucaracha predstavlja tudi tobak nizke kvalitete.

Z ganždo obogatene cigarete so se kmalu pojavile tudi v komercialni prodaji, njihovo uživanje pa je bilo povezano z medicinskimi nameni. V reviji The Boston Medical for Surgical Journal iz leta 1970 lahko tako naletite na reklamo za cigarete Grimault’s Indian, v katerih so bili poleg kanabisove smole še listi volčje češnje in majhne količine kalijevega nitrata, zvitek pa naj bi pomagal pri težavah z dihalnimi potmi.

20. stoletje je prineslo dokončno uveljavitev konopljine cigarete oziroma džointa. Medtem ko je v 20-ih v Združenih državah Amerike še veljala prohibicija alkohola, za travo od leta 1937 večjih težav ni bilo. Tako se je v ZDA njena priljubljenost z rastafarijansko kulturo širila predvsem med črnsko skupnostjo, skupaj z alkoholom pa so jo oboževali tudi džezisti, ki so med turnejami po državi nase opozarjali s tako imenovanimi “jazz cigaretami”. Ob tem so se v tem obdobju v ZDA pojavili še drugi izrazi za cigarete oziroma zvitke s kanabisom, med njimi tudi danes globalno uveljavljeni “džoint”. V pomenu cigarete s kanabisom naj bi se prvič pojavil leta 1938.

Drugo ključno obdobje za uživanje kanabisa predstavljajo 60. leta. Predvsem hipi kultura je prinesla bolj sproščen odnos do gandže, ki se je med mladimi počasi širila tudi z jointi kot nekakšen ritual, ki je spremljal druženje. Hipiji naj bi bili nanj vedno pripravljeni, kar so dajali vedeti tudi z modo in oblačili, med katerimi niso bili nič neobičajnega pasovi in zapestnice z vidnimi prostori za filtre. Posebni jointi pa so bili v tem obdobju priljubljeni med ameriškimi vojaki v Vietnamu, kjer so bojda za 2 dolarja krožile škatlice tobaka izpraznjenih in s kanabisom napolnjenih cigaret.

Čeprav nedovoljeni, pa jointi niso ostali skriti izdelovalcem papirčkov za zvijanje tobaka oziroma cigaret, ki so hitro izkoristili tržno nišo in se prilagodili drugačnim kadilcem. Začeli so izdelovati širše in daljše papirčke, jih opremljati s psihedeličnimi vzorci in raznimi gandži naklonjenimi citati. Ameriško podjetje Randy pa je že v tistem času začelo izdelovati posebne papirčke s trdo embalažo iz nerjavečega jekla, ki je kot podlaga služila pri zvijanju.

S tem ko je rekreativno uživanje gandže konec 90-ih, predvsem pa v novem tisočletju počasi začelo kukati z območja nezakonitega, je kultura kajenja kanabisa dobila nov zagon, hkrati pa jo je v še večji meri zajela tudi komercializacija. Ta je, če ostanemo pri naši današnji temi, vidna tudi v raznovrstni ponudbi in dostopnosti stvari, ki jih potrebuje kadilec. Ob papirčkih, ki so na voljo že po meri, iz različnih materialov in v vsaki trafiki, so se tudi v Evropi po ameriškem vzoru začeli pojavljati blunti, izvorno zvitki iz listov tobaka, v katere se doda kanabis. Romantično drobljenje gandže s prsti zamenjujejo drobilci oziroma grinderji različnih oblik in velikosti, v specializiranih prodajalnah pa ponujajo še različne podlage, škatlice in posodice za shranjevanje stuffa ter mnoge reči, za katere se zdi, da jih pri kajenju nujno ne potrebujemo.

Kjer so dovoljeni, so za tiste lene na voljo tudi že zviti oziroma pre-roll jointi, za tiste sodobnejše in na zdravje pazljivejše pa tudi elektronski. Čeprav so vaporizatorji oziroma uparjevalniki vse popularnejši, pa se zdi, da so jointu nevarni podobno kot e-knjiga svoji klasičnih različici. Navsezadnje gre pri obojem za papir.