Joint, tretjič

Ob jointu, ki si ga vsake toliko časa tematsko privoščimo tudi v naši rubriki, bomo tokrat razpredali o izkoristku THC-ja pri kajenju. Vsak omamni dim iz jointa vase pretaka na svoj način. Nekomu so ljubši konstanti plitki vdihi, drugemu globlji, a z več pavze. Različni načini kajenja pa niso zgolj stvar navade, pač pa, kot kažejo nekatera preverjanja, ki jih bomo predstavili v naslednji minutah, vplivajo tudi na količino vnesenega THC-ja.

Koliko THC-ja zaužijemo z jointom? Odgovor, ki je v prvi vrsti odvisen od količine in potentnosti trave, zdrobljene vanj, so s prvimi preverjanji skušali dati že v osemdesetih in podobno kot kasneje dognati, kakšen je izkoristek, dosežen s kajenjem. Richard L. Hawks z ameriškega Nacionalnega inštituta za zlorabo drog je v raziskavi leta 1982 ugotovil, da zaužijemo le 20 odstotkov THC-ja, preostali del pa se izgubi s pirolizo in izpuhti v stranskem dimu, ki se kadi iz jointa neposredno v ozračje in ga ne vdihavamo. Mario Perez-Reyes z Univerze v Severni Karolini je v študiji osem let kasneje ocenil nekoliko višji izkoristek - od 20 do 37 odstotkov v jointu prisotnega THC-ja naj bi prejel uživalec, 30 ga razpade s pirolizo oziroma toplotnim razpadom, 40-50 odstotkov pa v stranskem dimu.  

Če navedeno upoštevamo pri količini 0,5 grama posušenega kanabisa z 20-odstotno vsebnostjo psihoaktivne učinkovine, nam kalkulator hitro pove, da z malo bolj krepkim jointom zaužijemo med 20 in 37 miligrami THC-ja. Odmerek, pri katerem čutimo psihoaktivne učinke THC-ja, je sicer ocenjen na približno 10 miligramov ob enkratnem zaužitju, seveda pa je to odvisno tudi od posameznika.

Če želimo biti pedantni pri ugotavljanju izkoristka THC-ja, pa ne smemo prezreti še praktično zanemarljivega davka, ki ga vzame nujno potreben proces dekarboksilacije. Avtorji članka The Conversion and transfer of cannabinoids from cannabis to smoke stream in cigarettes namreč ugotavljajo, da se le pol odstotka tetrahidrokanabinolne kisline, krajše THCA, ne pretvori v THC. Za podroben izračun maksimalne vsebnosti THC-ja v kanabisu članek, ki sicer ugotavlja nekoliko večji izkoristek tega kanabinoida, ponuja posebno formulo (str. 2), ki odslikava razmerje med THCA, THC in izgubo z ogljikovim dioksidom. Povezavo do članka in formule, da ob tej zgodnji uri ne utrujamo preveč z matematiko, najdete v prispevku na naši spletni strani.

Omenjeni Perez-Reyes, katerega ugotovitve so še vedno aktualne, pa kot številni drugi opozarja, da izkoristek oziroma vnesena količina THC-ja nista tako enoznačna, pač pa precej variirata glede na posameznika in način kajenja. S slednjim pa so se pozabavali raziskovalci univerze iz Leidna na Nizozemskem. Prostovoljci, sodelujoči v njihovi študiji, so joint z 0,7 grama kanabisa z vsebnostjo 17,4 odstotka THC-ja kadili tako, da so naprej 2-sekundne vdihe dima naredili vsakih 15, 30 in 60 sekund, nato pa so v istih časovnih intervalih dim vas potegnili še s 3- in 4-sekundnimi vdihi.

Meritve vsebnosti THC-ja v krvi so dale pričakovane rezultate - daljši, kot je bil vdih, in večja količina dima, kot je bila vnesena, višji je bil tudi nivo v krvi prisotnega tetrahidrokanabinola. En podatek pa je kljub temu vzbudil zanimanje. Medtem ko se vsebnost THC-ja v krvi pri 2-sekundnih vdihih na vsakih 30 oziroma 60 sekund ni razlikovala, pa je pri hitrejšem kajenju na vsakih 10 sekund precej odstopala. Če se je pri vdihih na pol minute in minuto v mililitru krvi sodelujočega nahajalo 22 nanogramov THC-ja, se ga je pri vdihih na 10 sekund kar dvakrat toliko. Avtorji raziskave slednje pripisujejo temperaturi, ki jo pri hitrejšem kajenju ohranja joint. Ta se pri daljših pavzah hitro ohlaja in, kot veste, rad tudi ugasne.

Način kajenja pa ni zgolj stvar navade, pač pa, kot predpostavlja onkolog Donald I. Abrams z Univerze v Kaliforniji, nanj vpliva tudi moč samega kanabisa. Udeleženci njegove raziskave so, sicer z vaporizatorjem, kadili gandžo z različno vsebnostjo THC-ja, meritve v krvnih vzorcih pa nato niso povsem odslikavale razlike med njimi. Povedano konkretneje: če se je pri kajenju kanabisa z 1,7 odstotka THC-ja v mililitru uživalčeve krvi nahajalo 80 nanogramov kanabinoida, se ga je v 4-krat močnejšem kanabisu le 120. Adams to pripisuje uživalčevi sposobnosti nekakšne samoregulacije oziroma samodoziranja, s katerim se prilagodi na vsebnost THC-ja. Če je trava močna, jo kadi počasi in previdneje, če je šibkejša, pa manjkajoče odstotke THC-ja skuša nadoknaditi s hitrejšim kajenjem in daljšimi vdihi. Ta fenomen je sicer prej poznan pri kadilcih tobaka, po mnenju Adamsa pa velja tudi za gandžo.