Na konopljin pogon, drugič

Da je gandža še kako uporabna na področju energije, smo ob specifičnem primeru superkondenzatorjev v Vsemogočni travicinugotavljali že pred tedni, tokratno oddajo pa smo odfurali na pogon precej bolj poznanih biogoriv na osnovi konoplje. Natočili bomo tudi travnati biodizel in v kratkem pregledu preverili še nekatere preostale energijske možnosti, ki jih nudi vsemogočna travica.

Tudi pri iskanju alternativnih virov za fosilna goriva je prednost konoplje pred drugimi rastlinami predvsem v njeni pregovorni hitri rasti. Biološke lastnosti, ki gandži omogočajo, da v 3 ali 4 mesecih zraste do nekaj metrov visoko, pomenijo toliko večji donos biomase, ki služi nadaljnji predelavi. Prirast biomase, merjene v tonah suhe snovi rastline na hektar površine, je lahko tudi do nekajkrat večji od konkurenčnih žit, ogrščice ali koruze, pri čemer strokovnjaki opozarjajo, da je moč donos s pravilnim selekcioniranjem sort še povečati.

Večji donos biomase pri konoplji pa seveda prinaša tudi večji potencial za proizvodnjo biogoriv. Iz olesenelih rastlin je moč energijo zvabiti s pirolizo, termo-kemičnim procesom razgradnje organskih snovi s pomočjo visoke temperature in brez prisotnosti kisika in vode. Pri tem snov razpade na svoje elementarne sestavine, v primeru pirolize pri biomasi pa kot produkte poleg oglja, piroliznega goriva in drugih plinov v končni fazi pridobimo še etanol in metanol. Ker je pirolizo mogoče prilagoditi usmerjeni proizvodnji zadnjih dveh, ki delujeta kot možni gorivi, postopek predstavlja učinkovito konverzijo biomase v učinkovit energijski vir. Po nekaterih raziskavah je iz tone konopljine biomase moč pridobiti vsaj 400 litrov metanola oziroma v povprečju 10-krat toliko na hektar posejane rastline.

Učinkovitega  vira energije pa ne predstavlja zgolj sama rastlina oziroma njeno steblo in drugi deli, pač pa tudi konopljina semena in olje. Hladno stiskana rastlinska olja so v najširši in najenostavnejši uporabi svoj energijski potencial skozi zgodovino izkazovala denimo v petrolejskih svetilkah, danes pa jih poznamo tudi kot osnovo za biodizel oziroma gorivo za dizelske motorje. Ker imajo rastlinska olja visoko viskoznost in je zaradi tega pretok v motorju prepočasen, je predelava v biogorivo nujna. Pri tem so potrebni alkohol, ponavadi gre za metanol, katalizator in manjša količina glicerina. Pomembna prednost biodizla je, da ne vsebuje žvepla, ki povzroča žvepleni smog in tako imenovani kisli dež.

Če se od olja vrnemo k sami rastlini, je v energetskem smislu vse prej kot neuporabna tudi konopljina slama. Njena kurilna vrednost znaša 17.000 kilodžulov na kilogram posušene rastline, kar jo uvršča v isti energijski razred kot les, šoto ali rjavi premog. Konopljina slama se lahko v posebnih pečeh kuri sama ali razrezana, iz prahu, ki ostane, pa je mogoče izdelati kurilne brikete.

V javnih razpravah že tako prevladujoče ekološke vidike uporabe biomase in biogoriv bomo na temu mestu zaobšli, velja pa zato za konec izpostaviti še eno s tem povezano lastnost gandže. Konoplja je ustrezna tudi za fitoremediacijo oziroma čiščenje onesnažene zemlje, kontaminirane s težkimi kovinami, fitofarmacevtskimi sredstvi in radioaktivnimi elementi. Rastlina nevarne snovi veže nase, pri tem pa te ne ovirajo njene nadaljnje rasti in ostanejo v biomasi rastline. Ob nadzorovanem uničenju biomase je mogoče  nato hkrati pridobiti še energijo.