Javni prevoz - javna dobrina?

V tokratnem Zeitgeistu se bomo posvetili heretični ideji brezplačnega javnega prevoza v Ljubljani. Kakšne družbene implikacije bi imela takšna politika in ali je sploh izvedljiva? Obstaja za kaj takega politična volja? Kaj nam govori podobna praksa v tujini? V oddaji gostimo ljubljanskega podžupana Janeza Koželja, direktorja LPP Petra Horvata, Petra Otorepca z Inštituta za varovanje zdravja in Maartena de Schepperja z oddelka za mobilnost in javni prevoz na občini v belgijskem mestu Hasselt, ki ima brezplačen javni prevoz že od leta 1997.

Z vsako novo podražitvijo javnega prevoza se ponudi nova priložnost za razmislek o njegovem pomenu tako za prebivalce glavnega mesta kot njegove obiskovalce. Kot bomo videli, se v Evropi pa tudi drugod po svetu, ko govorimo o javnem prevozu, vedno bolj krepi zavest predvsem o prvem delu te sintagme. V Španiji je recimo aktivno tako imenovano gibanje „Yo no pago“ oziroma „Jaz ne plačam“, ki odločno nasprotuje neprestanim podražitvam javnega prevoza. Podobna gibanja s podobnimi imeni obstajajo med drugim tudi v Grčiji, na Švedskem, v Veliki Britaniji in na Hrvaškem, v Sloveniji pa je ob podražitvah javnost, neuspešno, skušalo mobilizirati gibanje 15o.

Na javni prevoz ne moremo gledati zgolj skozi ekonomska očala, ampak ga moramo postaviti na njemu pripadajoče mesto v družbi. Tudi javno šolstvo in zdravstvo sta zelo draga sistema, a obstaja kljub nasprotovanjem določenih ekonomskih in političnih krogov v družbi širok konsenz, da ostaneta, pogojno rečeno, brezplačna in široko dostopna. In čeprav so pomisleki glede finančne vzdržnosti sistema brezplačnega javnega prevoza tehtni, bi bilo zavoljo večje socialne vključenosti, manjšega onesnaževanja in splošne družbene koristi tej ideji, ki ima po Evropi vse več privržencev, vendarle smotrno nameniti več pozornosti tako javnosti kot oblasti.