Pok naftnega balona
Svetovno javnost in medije že dva tedna bega strm padec cen nafte. To je močno pretreslo mednarodni naftni trg in mnoge države, tako proizvajalke kot tudi povpraševalke, ujelo popolnoma nepripravljene na nove tržne razmere. Kako je torej mogoče, da na trgu, ki naj bi se samouravnaval pride do tako drastične in trenutne spremembe razmer?
Kot razloži Remi Piet, profesor mednarodnih odnosov s Katarske univerze, trgovanje z nafto, skoraj edinega vira energije za svetovno gospodarstvo, nikoli ni bilo prepuščeno naključju oziroma bolje, trgu:
Kartel, ki določa cene, o katerem govori Piet, je seveda OPEC oziroma organizacija držav izvoznic nafte. To mednarodno interesno združenje proizvajalk nafte na cene vpliva z določanjem proizvodnih kvot oziroma količine načrpanega črnega zlata. Ustanovljeno je bilo z namenom, da namesto mednarodnih korporacij nadzor nad svojimi surovinami vzpostavijo države proizvajalke. A danes deluje vse prej kot demokratično. Znotraj kartela ima daleč največji vpliv Saudova Arabija, ki načrpa eno tretjino prozivodnje celotnega združenja in je ta hip največja izvoznica nafte na svetu.
Prav odločitve Saudove Arabije so bile zato vedno odločilne znotraj OPEC-a. Enako velja za zadnjo odločitev kartela, da kljub nasprotovanju mnogih članic ne skrči proizvodnje, s tem ne omeji ponudbe in zato omogoči nadaljni padec cene nafte. Saudova Arabija je sicer svojo moč znotraj OPEC-a dokazala že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so denimo s svojo odločitvijo zmanjšanja proizvodnje znotraj OPEC-a dosegli drastično zvišanje svetovnih naftnih cen. Vlogo Saudove Arabije v tenutni naftni geopolitiki opiše novinar Joseph Sottile:
Strateški interesi Saudove Arabije in njene zaveznice ZDA pogosto sovpadajo. To velja tudi za tiste interese, ki jih bo do realizacije pripeljala nedavna odločitev zalivske monarhije, da ceno nafte pusti padati.
Vzvod za to realizacijo bo pritisk na proračune držav, ki jih ZDA in Saudova Arabija vidita kot tekmece ali pa regionalne nebodijihtreba. Govorimo o regionalnem rivalu Saudove Arabije Iranu, strateški tekmici ZDA Rusiji in socialističnemu trnu v peti globalnega kapitalizma Venezueli. Te države so namreč svoje proračune osnovale na starih cenah nafte, saj so te še do nedavnega izgledale zelo stabilno in predvidljivo. V njih pa so vključile raznorazne subvencije in socialne programe za prebivalstvo, s katerimi si je oblast kupovala politično podporo in socialni mir.
Kljub negativnemu vplivu, ki ga ima padec cene najpomembnejšega izvoznega artikla na vse proizvajalke nafte, so prej naštete države najhuje prizadete. Iran je gospodarsko izoliran in zato še bolj odvisen od prodaje nafte. Venezuela na nafti temelji enega najradodarnejših socialnih sistemov na svetu, Rusija pa si sredi spora z zahodom težko privošči večje notranje politične pretrese. Remi Piet v potezi Saudove Arabije, poleg nagajanja Iranu, izpostavi še drug Saudski interes - zadržanje tržnega deleža na svetovnih naftnih trgih:
Združene države Amerike so v zadnjih letih že dohitele in prehitele nekatere največje proizvajalke nafte, predvsem zahvaljujoč porastu črpanja nafte in plina iz skrilavcev. Saudijci poskušajo ta proces ustaviti z nižanjem cen nafte, saj je pridobivanje energentov iz skrilavcev mnogo dražje od črpanja iz rezervoarjev. To sicer morda resda ni v javnem interesu ZDA, vendar odkrije neverjetno prekrivanje odločitve Saudove Arabije z interesi velikih naftnih multinacionalk. Te želijo iz trga izriniti manjše igralce, ki so se pojavili tekom energetskega razcveta v ZDA. Jack Rasmus, profesor politične ekonomije s Saint Mary’s Collega v Kaliforniji zaobjame ujemanje strateških in gospodarskih interesov:
Nafta je tako finančna kot fizična dobrina. Zaradi tega manipuliranje s cenami nafte različnim mednarodnim igralcem prinaša veliko politično-ekonomsko moč. A Rasmus meni, da utegne takšno strateško in gospodarsko preigravanje z eno osnovnih surovin hitro uiti izpod kontrole:
Nafta predstavlja močno politično-ekonomsko orožje. Tega se pri dopolnjevanju svojega pesterega arzenala kajpada najbolje zavedajo prav Združene države Amerike. V želji vsaj delne osvoboditve od uvoza fosilnih goriv so ZDA v preteklih letih sistematično podpirale izkoriščanje lastnih energetskih virov. Ameriška naftna industrija je bila tako deležna številnih subvencij, davčnih in okoljskih olajšav. Nadaljuje Joseph Sottile:
Poleg podpore države, razcvet črpanja fosilnih goriv v ZDA znatno podpira tudi finančna industrija. Morebitni propad manjših podjetij, ki so nosilci tega razcveta, bi se zato lahko hitro prelil v finančni sektor in od tam v širše gospodarstvo. Nadaljuje Rasmus:
Kljub temu večina ekonomistov simplistično predpostavlja pozitivne učinke nižjih cen nafte na gospodarstvo, saj naj bi nižji stroški pomenili več investicij:
Rasmus takšno teorijo zavrne kot neskladajočo se z dejstvi:
Navkljub temu pa vsaj za gospodarstvo ZDA, kratkoročno, torej preden nastopijo morebitni bankroti naftnih projektov in z njimi povezanih bank, utegne imeti nižanje cen nafte pozitivne učinke. Finančni trgi pač niso prizorišče racionalnih, informiranih in dolgoročno usmerjenih odločitev. Pač pa poligon kratkovidnega harzarderstva, motiviranega z željo po maksimalnem profitu in pogosto pogojenega s psihološkimi strahovi, pričakovanji in črednim nagonom. Zato, kot trdi Rasmus, utegne nizka cena nafte zaradi zgodovinskih izkušenj, ki niso več nujno relevantne, povzročiti dvig vrednosti dolarja:
Če ima nižanje cen energentov vsaj kratkoročno blagodejen vpliv na ameriško gospodarstvo, pa so negativni učinki na ostala gospodarstva že vidni. Cena nafte, na katero so vezane tudi cene številnih surovin, kot so železo, baker in zlato, je že povzročila upočasnitev gospodarstev številnih razvijajočih se držav, temelječih na njihovem izvozu. Hiter padec splošnih cen produktov in s tem nižanje inflacije pa utegne številne države pahniti čez mejo v deflacijo. To seveda pomeni ustavitev investicij.
V največji nevarnosti za takšen scenarij so države eurocone, kjer stopnja inflacije stoji na 0,3 odstotka, pa tudi japonska, ki se je z roba deflacije izvila šele v začetku letošnjega leta. Deflacijo bodo pristojne institucije po mnenju Rasmusa skušale preprečiti z nadaljevanjem in zaostrovanjem zmotne politike finančnih injekcij v gospodarski vrh, ki pa se dejansko nikoli ne prelijejo v gospodarstvo:
A Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke, v kolapsu cen nafte kljub temu ne vidi problema, še več, označuje jih za nedvoumno pozitivne:
Nižanje cen nafte ima torej svoje temelje v gospodarskih in geostrateških preigravanjih. A igranje z nafto, ki predstavlja enega izmed temeljnih stebrov svetovnega gospodarstva, nikakor ni predvidljivo, še manj pa modro početje. Zelo lahko se zgodi, da bo za te igrice na koncu zopet plačala večina nič hudega slutečih Zemljanov, glavni akterji pa se bodo skrivali za mitološko nevidno roko trga. Vsekakor pa situacija ni tako enoznačna, kot je poenostavljena trditev, da nižje cene predstavljajo nedvoumno pozitiven razvoj dogodkov, ki bo obudil gospodarsko aktivnost.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj