Gnoj je zlato in naivni pinocchio

Pozdravljeni v novi oddaji znanstvene medredakcije, v kateri bo govora o psevdoznanostih. Za začetek bomo razjasnili, kaj pojmujemo pod pojmom psevdoznanost in kako se loči od znanosti. V nadaljevanju oddaje pa si bomo pobližje pogledali nekaj najbolj zanimivih psevdoznanosti po izboru avtorjev oddaje.

Psevdoznanosti so prepričanja ali znanja o določeni stvari oziroma pojavu, ki jih ni mogoče preveriti z znanstvenimi metodami, čeprav se na prvi pogled morda zdi, da temeljijo na uveljavljenih znanstvenih prepričanjih. Zagovorniki psevdoznanosti nas želijo prepričati, da so rezultati njihovih metod v skladu z znanstvenimi dokazi, čeprav izkušnje in kredibilni znanstveni poizkusi kažejo drugo sliko.

Psevdoznanstvene študije se od znanstvenih razlikujejo po več kriterijih. Ponavadi niso konsistentne, imajo slabe razlage in ne vpeljujejo novih popravkov glede na nove podatke. Prav tako jih ni moč empirično testirati in ovreči, repetitivni, kontrolirani eksperimenti pa se slabo obnesejo. Vendar psevdoznanosti ne gre mešati s površnostmi in drugimi nepravilnimi ugotovitvami v znanosti. Mnogokrat se namreč zgodi, da znanstveniki v svojih študijah objavijo opazovanje, ki se kasneje izkaže za nepravilno. Bodisi so naredili napako pri merjenju bodisi so napačno interpretirali rezultate. Pogosto ti znanstveniki svoje napake priznajo in se za njih javno opravičijo. Če bi kljub neponovljivosti rezultatov in dokazom o nasprotnih dejstvih vztrajali pri svojih rezultatih, pa bi lahko šlo za psevdoznanost.

Pod psevdoznanosti tudi ne štejemo špekuliranj, podkrepljenih z do sedaj poznanimi dejstvi. Verjetno najbolj znan primer take znanstvene metode je računanje števila za življenje primernih planetov ter verjetnosti za njihovo naseljenost z živimi bitji. Ker take študije temeljijo na verjetnostnih izračunih, ki veljajo za legitimno znanstveno metodo, jih ne moremo šteti med psevdoznanosti. Če pa bi špekulirali o kulturi, zgodovini ali geografiji teh planetov oziroma njihovih naseljencev, pa bi zajadrali v vode psevdoznanosti.

Sedaj ko znamo ločiti med znanostjo in psevdoznanostjo, pa si poglejmo nekaj najbolj zanimivih kategorij psevdoznanosti in zakaj so si zaslužile tak naziv.Pričnimo z eno od najslavnejših ved, ki jih uvrščamo pod to kategorijo - ALKIMIJO.

Ker se je pomen alkimije skozi zgodovino močno spreminjal, je njene cilje težko natančno definirati. Kljub temu so imeli vsi alkimisti skupni kredo, ki ga je H. J. Sheppard opisal s sledečimi besedami:

     “Alchemy is the art of liberating parts of the Cosmos from temporal existence and achieving perfection which, for metals is gold, and for man, longevity, then immortality and, finally, redemption.”

Pod alkimijo štejemo gibanja, ki so vzklila in se razvila na različnih koncih sveta. Tako poznamo kitajsko alkimijo, ki je prepletena s taoizmom. Neodvisno od nje se je razvila indijska alkimija, ki ima močne povezave z različnimi religijami indijske podceline. Nam najbolj znana veja pa se je začela v grško-rimskem Egiptu, svojo pot nadaljevala v takratnem islamskem delu sveta ter se končno ustalila v srednjeveški Evropi in svojo pot zaključila v času renesanse. Ker je ta del najbolj povezan z našo zgodovino, bomo v nadaljevanju pozornost posvetili razvoju te smeri alkimije.

Zahodna alkimija se je kot rečeno začela v starem Egiptu, kjer je bilo razširjeno verovanje o življenju po smrti. To je pomembno vplivalo na razvoj osnov kemije, saj je bilo treba trupla mumificirati, če so želeli doseči nesmrtnost. Po osvojitvi Egipta s strani Aleksandra Velikega so se starogrški filozofi začeli zanimati za stare egipčanske navade. Starogrško prepričanje, da je vse sestavljeno iz štirih osnovnih elementov - ognja, zemlje, zraka in vode - se je pomešalo z egiptovskimi verovanji o nesmrtnosti. Večina dognanj alkimistov iz tega obdobja je domnevno zgorela v požigu Aleksandrijske knjižnice, zato so informacije o delovanju alkimistov v teh časih večinoma izgubljene. Dela, ki so se ohranila, so večinoma prevodi originalnih tekstov v stari arabski jezik. Po padcu Rimskega imperija se je namreč center alkimije preselil v islamski svet. Iz teh časov izhaja tudi sama beseda “alkimija”.

Pomemben mejnik v tedanji metodologiji alkimistov je postavil Jābir ibn Hayyān [đabir ibn hajaan], v Evropi poznan pod imenom Geber [đeber]. Ta je konec osmega stoletja v alkimijo uvedel znanstveno metodologijo in nadzorovano izvajanje poizkusov v laboratoriju. Zaradi tega ga mnogi označujejo tudi za začetnika kemije, kot jo poznamo danes. Poleg znanstvenih metod je postavil mnogo temeljnih kamnov za razvoj alkimije v zahodnem svetu. Tako je zasnoval sistem temeljnih osmih elementov, ki so poleg osnovnih štirih (zrak, zemlja, voda in ogenj) vsebovali še eter, žveplo, živo srebro in sol. Odkril je tudi tako imenovano zlatotopko oziroma Aqua regio [akua ređio], mešanico dušikove in klorovodikove kisline, ki topi zlato, kar je pomembno vplivalo na razvoj alkimije.

Alkimija se je v Evropi začela s končanjem prevoda arabske knjige z naslovom Book of the composition of alchemy. Knjigo je leta 1144 prevedel Robert of Chester [čester] in s tem v Evropo prinesel nova znanja, ki jih do tedaj nismo poznali. Center razvoja alkimije v Evropi je bil v Španiji in je temeljil na prevodih starih arabskih knjig. Kmalu se je alkimija razširila med učenjake po Evropi, vendar ti v večji meri niso izumljali novih metod, ampak so se posluževali metod iz prevodov arabskih knjig.

To je spremenil anonimni avtor, ki se je na svoja dela podpisoval z imenom že omenjenega Gebera [đebera], zato so mu drugi alkimisti nadeli ime Psevdo-Geber [psevdo đeber]. Ta je z delom Summa perfectionis magisterii ("The Height of the Perfection of Mastery") postavil temelje za alkimijo v poznem srednjem veku in renesansi.

V štirinajstem stoletju je alkimija postala znana tudi širši javnosti. S tem se je spremenil tudi pogled na njo. To je vidno iz Dantejevih slik, ki alkimiste prikazujejo kot lopove in lažnivce, kar je bilo tudi prevladujoče mnenje neizobraženih ljudi tistega časa. Propad alkimije v Evropi se je začel z vzponom moderne znanosti, ki je zahtevala rigorozne eksperimentalne študije in oprijemljive rezultate. Za to je zaslužen Robert Boyle, ki je v sredini sedemnajstega stoletja zasnoval znanstvene metode v kemiji. Pri svojih poizkusih ni predpostavljal ničesar, kot so to počeli alkimisti. Zbiral je surove podatke, ki jih je obdeloval, in zapisal samo gola dejstva, ki so sledila iz rezultatov eksperimentov. Zadnji udarec alkimiji se je zgodil okoli leta 1720, ko so učenjaki začeli strogo ločevati med kemijo in alkimijo. Do leta 1740 so bili alkimisti tudi v znanstvenih krogih označeni kot šarlatani, ki želijo na lahek način priti do zlata, kar v dolgi zgodovini alkimije ni uspelo nikomur.

Zakaj pa alkimijo sploh označujemo za psevdoznanost? Kot smo spoznali, so alkimisti verjeli, da lahko s preprostimi kemičnimi in tehnološkimi postopki spremenijo katerokoli kovino v zlato, saj so bile po njihovem mnenju vse kovine narejene iz živega srebra, žvepla in še nekaterih primesi. Za to predpostavko niso imeli nobenih temeljnih dokazov, kljub temu pa je skozi zgodovino niso spremenili. In ravno to jih je ločevalo od moderne znanosti, kjer hipoteze prilagajamo glede na pridobljene, merljive in ponovljive poizkuse oziroma iščemo teorije, ki se skladajo z izmerljivimi podatki.

Pozdravljeni ponovno nazaj v oddaji znanstvene medredakcije o psevdoznanostih. V prvem delu oddaje smo slišali nekaj o alkimiji, zdaj pa se selimo na drugačno področje iskanja resnice.

Laži so sestavni del človeških odnosov in marsikdo si v danem trenutku želi, da bi imel sogovornikov nos lastnosti Pinocchiovega. Ker je zaradi spretnosti nekaterih laži težko zaznati, bi bilo zelo priročno, če bi lahko s pomočjo naprave ločevali resnico od laži. S tovrstno tematiko se ukvarja naslednja psevdoznanost - poligrafija.

Poligrafijo večina znanstvene skupnosti uvršča pod psevdoznanost. Velja za vedo, za katero za zdaj ne moremo povsem dokazati, da deluje. A vendarle je daleč od drugih, nekoliko absurdnejših psevdoznanosti, saj temelji na znanstvenem principu merjenja in opazovanja odzivov človeškega telesa pri laganju ali govorjenju resnice.

Poligrafija se je začela z izumom Johna Augustusa Larsona, študenta medicine in hkrati policista v Berkeleyju, Kaliforniji. Ta je leta 1921 izdelal napravo, sposobno neprekinjenega merjenja tlaka izpraševane osebe, in jo poimenoval kardio-pneumo psihogram. Izumljena naprava je požela veliko pozornosti in mediji so jo kmalu poimenovali "detektor laži". A kljub vzdevku poligraf ne detektira laži, temveč predstavlja le instrument, ki meri fiziološke odzive zaradi psiholoških dražljajev. V teoriji naj bi človek ob govorjenju laži svoje vzburjenje izkazoval preko telesnih znakov, ki jih težko nadzorujemo. Lažnivi odgovori pa naj bi proizvedli drugačen fiziološki odziv od resničnih odgovorov.

A katere fiziološke spremembe in na kakšen način poligraf sploh meri?

Izsek

Kot pri prvotnem izumu poligrafi uporabljajo napihljiv rokav za merjenje tlaka in utripa. Ob pulziranju srca se spreminja pritisk na zrak v rokavu, kar preko cevi potiska meh, priključen na mehansko ročico s črnilom. Ročica se ob pulzu sorazmerno premakne in izriše utrip na papir.

Na istem principu temelji tudi merjenje dihanja testiranega osebka. Z namestitvijo gumijaste cevi okoli prsnega koša se ob vdihu zrak v cevkah premakne v meh, priključen na ročico s črnilom. Brez dvoma ste kdaj pri laganju opazili, da ste se med tem vsaj malo spotili. Prav to opazujejo tudi poligrafi preko merjenja galvanske prevodnosti kože. Na dva prsta testiranca, na katerih imamo veliko kožnih por, se priključi galvanometra, ki merita prevodnost kože. Ko se oseba začne potiti, postane koža bolj vlažna in začne bolje prevajati.

Poleg teh omenjenih parametrov nekateri poligrafi hkrati merijo tudi premike nog in rok. Vsi ti merjeni podatki se med izpraševanjem neprekinjeno zapisujejo na časovni trak, kamor si izpraševalec beleži vprašanja in odgovore. V modernih napravah so papir in mehanske ročice s črnilom nadomestili računalniki, ki so preko analogno-digitalnih pretvornikov priključeni na senzorje.

Kar naredi poligrafijo psevdoznanost, ni vprašanje, če poligraf dobro deluje, temveč če so ti znaki res indikator laganja. Ljudje se v različnih okoliščinah odzivamo vsak na svoj način in univerzalni indikatorji, ki bi točno in nedvoumno izpostavili laž, ne obstajajo. Poligrafi preko naštetih fizioloških sprememb merijo nivoje vzburjenja, česar povzročitelji so lahko stres, nervoza, strah, začudenost ali vrsta drugih čustev.

Izsek

Največji faktor poligrafije je vedno izpraševalec, ki postavlja vprašanja in interpretira rezultate. Forenzični psihofiziologi morajo biti objektivni in nevtralni ter s svojim vedenjem čim manj vplivati na rezultate testiranja.

Pred začetkom pravega testiranja najprej nastavijo poligraf in subjektu postavijo nekaj vprašanj, ki niso v povezavi s temo zasliševanja. Nato pa z različnimi tehnikami zasliševanja in testiranja zaslišanemu postavljajo vprašanja. Pri nekaterih postopkih se pred testiranjem vsa vprašanja subjektu pokaže in razjasni, saj naj bi s tem lahko izločili prvotni čustveni odziv ali šok.

Izsek

Obstaja več razširjenih načinov zasliševanja, kot je na primer CQT ali “control question technique”, kjer izpraševalec izmenjuje relevantna, obremenjujoča vprašanja in vprašanja, ki s temo niso povezana. Obremenjujoča vprašanja naj bi ob laži kazala večje fiziološke odzive od nerelevantnih kontrolnih vprašanj. Za alternativo velja tehnika CIT - Concealed information Test, kjer izpraševalec nima predhodnih informacij o morebitnem zločinu ali temi obravnave.

Zelo pomembno je, na kakšen način se postavlja vprašanja, in treba je upoštevati veliko faktorjev, kot na primer versko usmerjenost in okolje, iz katerega subjekt izhaja. Na podlagi odgovorov in podatkov nato forenzični psihofiziologi vzpostavijo profil testiranca ter analizirajo podatke. A stvari ne potekajo tako gladko kot v filmih, in zanesljivost ter verodostojnost poligrafov sta vsekakor zelo izpostavljeni temi v različnih krogih. Zagovorniki poligrafije prisegajo na 90-odstotno učinkovitost, a ameriški nacionalni raziskovalni svet dokazov o učinkovitosti te metode ni našel.

Izsek

Upoštevati je treba tudi psihološki faktor pri uporabi poligrafov. Že to, da testiranci verjamejo v delovanje poligrafije, na njih ustvarja večji pritisk in utegne pomagati pri uspešnosti prepoznavanja odzivov laži. Na skoraj vseh sodiščih poligrafija ne šteje kot zanesljiv dokaz in se je poslužujejo le bolj prostovoljno pri obrambnih zagovorih.

Brez dvoma bomo v prihodnosti priča veliko izboljšavam in novim izumom, namenjenim detekciji laži. Z uporabo novih tehnologij, kot so termalne kamere za opazovanje temperaturnih sprememb na obrazu in magnetne resonance za opazovanje možganskih aktivnosti, bi utegnili priti do novih dognanj na tem področju. A dokler delovanje poligrafije ne bo znanstveno dokazano, na takšne pripomočke težko zanesljivo računamo.

Pozdravljeni nazaj v programu znanstvene medredakcije, v katerem se danes posvečamo psevdoznanostim. Do sedaj smo se posvečali alkimiji in poligrafiji, ki sta bili eni od najbolj razširjenih psevdoznanosti. V nadaljevanju oddaje pa si bomo na kratko pogledali psevdoznanosti, ki se nanašajo na področja vesolja, zemlje in medicine.

Verjetno najbolj splošno razširjena psevdoznanost, ki sega na področje vesoljskih teles, je astrologija. Ta predpostavlja povezavo med astronomskimi pojavi in njihovimi vplivi na osebnost posameznika. Zaradi obširnosti tematike astrologije se ne bomo poglabljali v podrobnosti, ampak bomo samo izpostavili ključne značilnosti in utemeljili, zakaj astrologijo uvrščamo med psevdoznanosti.

V zahodnem svetu se astrologija najpogosteje pojavlja v povezavi s horoskopi. Tako naj bi na primer položaji nebesnih teles ob rojstvu pomembno vplivali na razvoj osebnosti in prihodnost posameznikovega življenja.

Prvi pomisleki o takšnih povezavah se začnejo pojavljati ob koncu sedemnajstega stoletja, ko so nova znanstvena dognanja o delovanju vesolja, kot sta heliocentrični model in Newtonova mehanika, porajala vprašanja o prepričanjih takratnih astrologov. Vsa nadaljnja odkritja so na metodologijo astrologov vplivala skrajno negativno. Največja težava astroloških metod je, da pojasnjujejo, kako naj bi gibanje in položaj planetov vplivala na bazične biološke in fizikalne procese v telesu. Znanstveni poizkusi niso pokazali nobene povezave med astrološkimi prepričanji in dejanskim vplivom nebesnih teles na posameznikovo počutje in prihodnost.

Najznamenitejši poizkus, ki ga je nadziral Shawn Carlson, je pokazal, da je verjetnost, da se bo nek dogodek v posameznikovem življenju zgodil zaradi položaja nebesnih teles ob njegovem rojstvu, enaka verjetnosti naključnega dogodka. Povedano z drugimi besedami, če boste sami napovedali nek dogodek ob rojstvu vašega otroka, je enako verjetno, da se bo ta dogodek zgodil, kot je verjetno, da se bo zgodilo nekaj, kar mu bo napovedal astrolog.

Več o astrologiji, o njenih pomanjkljivostih in zakaj astrologijo štejemo med psevdoznanosti, nam razloži priznani znanstvenik Carl Sagan.

Izsek

Poleg vsesplošno razširjene astrologije obstaja še mnogo psevdoznanosti, ki se nanašajo na vesolje in zemljo.

Vsem poznan vpliv luninih men na človeško počutje so znanstveniki mnogokrat ovrgli. Čeprav je kar nekaj znanstvenih člankov kazalo korelacijo luninih men na počutje, so bili kasneje v večini ovrženi, ker so vsebovali statistične napake ali napake v metodologiji. Članki, ki so kazali korelacijo med številom samomorov in luninimi menami, pa so bili med seboj nekonsistentni.

Bermudski trikotnik, teorija ploščate zemlje in teorija votle zemlje so ostale psevdoznanosti, ki se dotikajo področja zemlje. Ker so te teorije že davno ovržene in nimajo več pravih podpornikov, z izjemo marginalnih skupin, jih danes ne bomo posebej predstavljali.

S tem zaključujemo pregled psevdoznanosti, ki zadevajo vesolje in zemljo, po glasbenem premoru pa se bomo podali na področje psevdoznanosti v povezavi z medicino.

Na seznamu psevdoznanosti najdemo ogromno ved, ki se ukvarjajo s področjem medicine, med njimi tudi alternativno medicino.

Pojem “alternativna medicina” je danes pogosto preveč splošno in napačno uporabljan pojem, saj zaobjema vsa področja medicine, ki tradicionalno niso del tako imenovane zahodne medicine.

Izsek

V teoriji naj bi vse psevdoznanosti izhajale iz znanstvene osnove, ki pa je pri nekaterih pripeljana zelo daleč od izhodišča.

Velja poudariti, da imajo nekatere veje alternativne medicine, kot so tradicionalna kitajska medicina in akupunktura, ajurvedska medicina, kiropraktika in zeliščarstvo, za določene stvari dokazan vpliv delovanja. Znano je, da zelišča blagodejno vplivajo na nekatere lažje zdravstvene težave, tudi mnogo zdravil je rastlinskega izvora. Prav tako utegne za nekatera obolenja pomagati tudi akupunktura, kjer zatikanje tankih igel v določene točke telesa lajša bolečine. Pod psevdoznanost sodijo tudi metode, kot so zdravljenje s kristali, magnetnimi zapestnicami in s posebnimi molitvami.

Po metodah zahodne znanosti ni dokazano, da vam bo pomagalo, če boste pri urinski terapiji pili svoj razredčen urin, si v ušesa zatikali sveče ali nosili kape iz aluminijaste folije. Nekatere psevdoznanosti, povezane z medicino, zvenijo naravnost absurdno, a bolj nevarne so tiste, ki se nepodučenim ljudem lahko zdijo kredibilne. Ena takšnih psevdoznanosti je homeopatija, ki se je poslužuje presenetljivo velik odstotek ljudi.

Izsek

Ta doktrina, ki jo je leta 1796 ustvaril Nemec Samuel Hahnemann, se ravna po principu “similia similibus curentur”, kar pomeni “podobno se zdravi s podobnim”. Po tem prepričanju naj bi isto sredstvo, ki pri zdravem človeku povzroči določene simptome bolezni, pozdravilo bolezen s podobnimi simptomi pri bolnem človeku. Hahnemann je ta princip odkril, ko je bral zapise o tem, da naj bi kininovec zdravil malarijo. Zaradi skeptičnosti je sklenil, da poje nekaj lubja te rastline, in doživel je vročino, tresenje in bolečino v sklepih – simptome, podobne tistim pri malariji.

To prepričanje in postulat sta ga vodila tudi do imena “homeopatija”, ki izvira iz grških besed “hómoios”, kar pomeni “podobno” in “páthos”, beseda za trpljenje. Homeopatija prisega na uporabo sredstev rastlinskega, živalskega, sintetičnega ali mineralnega izvora, ki jih nato človek zaužije v različnih oblikah.

Hahnemann je odkril, da je mnogo teh sredstev že v manjših dozah povzročilo nevarne reakcije, zato se je posluževal redčenja v najnižje možne odmerke. Homeopati verjamejo, da bolj kot je razredčena snov, z nižjo vsebnostjo substanc, bolj je potentna. Zaradi tega redčijo snovi za faktorje 10^-12 (deset na minus dvanajsto) in še dlje, na primer 10^-24 (deset na minus štiriindvajseto). Takšna doza je ekvivalent ščepcu soli v celotnem Severnem in Južnem Atlantskem oceanu. Faktor redčenja je med različnimi homeopati nedorečen. Nekateri zagovarjajo manj razredčene doze, na primer 10^-12, drugi pa doze do 10^-60, kar po znanstvenih principih ni več mogoče, saj naj bi bil to delež, manjši od ene same molekule v snovi.

Izsek

Kot pravi Richard Dawkins, je redčenje v nasprotju z znanstveno logiko, da bi se potentnost delovanja večala z manjšanjem doze.

Znanstvene raziskave učinkov delovanja homeopatije niso dokazale in v znanstveni skupnosti ostaja na splošno neodobravana. Delovanje je pokazalo le placebo učinek in normalno hitrost okrevanja človeškega telesa. Pojavlja se kar nekaj kliničnih raziskav, ki po njihovo dokazujejo delovanje homeopatije, a pri podrobnem pregledu je moč ugotoviti, da gre za raziskave s slabo znanstveno osnovo in postopki. Homeopatija je v nekaterih primerih lahko celo nevarna in škodljiva, saj nekatere paciente odvrača od učinkovitega, razširjenega zdravljenja. V Sloveniji je na primer zaradi zdravljenja malarije s homeopatskim postopkom umrl pacient, njegova zdravnica pa je izgubila zdravniško licenco. Homeopatija pri nas v medicinski stroki ni uradno priznana in zdravniška zbornica prepoveduje zdravljenje s takšnimi metodami. Seveda pa gre razumeti ljudi s smrtnimi boleznimi, ki upajo na najbolje in po uradni diagnozi zdravnikov iščejo še kakšno drugo pot.

Vseeno pa je nasvet avtorjev te oddaje, da v primeru bolezni raje obiščite zdravnika.

Izsek