Majhne živali in proteinski kompleksi

Če želiš preživeti množična izumrtja, je boljše biti majhen kot velik. Raziskovalna skupina z Univerze v Pensilvaniji v reviji Science poroča, da so pri raziskovanju fosilnih ostankov odkrili povezavo med velikostjo telesa živalskih vrst in njihovim izumrtjem.

V paleontologiji poznajo tako imenovani liliputanski učinek. Po večjih izumrtjih se živali, ki preživijo, običajno pomanjšajo. Kljub temu raziskovalci dvomijo v razsežnost pojava liliputanstva. Prav mogoče so se kot fosilni ostanki ohranili le manjši osebki, večji pa ne.

Paleontologa Lauren Sallan in Andrew Gallimberti sta preverila, kaj se v resnici dogaja z velikostjo živali v času množičnih izumrtij.

S pomočjo spletnih zbirk podatkov in digitaliziranih posnetkov fosilov sta ocenila velikosti kar 1.120 fosilnih ostankov različnih vrst živali. Fosili so izvirali s konca geološke dobe devon do začetkov misisipiana v časovnem obdobju od 359 milijonov let do 320 milijonov let nazaj, ko je izumrlo kar 96 odstotkov vseh vretenčarjev.

Nekatere vrste živali so se zmanjšale oziroma so ostale majhne, druge so se povečale. A skozi dolgo časovno obdobje 39 milijonov let je prišlo do manjše raznolikosti pri vrstah, ki so ostale velike. Nasprotno pa so se vrste z majhnimi osebki uspešno prilagodile in poselile nove habitate.

Raziskovalna skupina z Univerze v Tokyju v znanstveni reviji Cell predstavlja mehanizem povezovanja telomer, skrajnih koncev kromatid iz DNA, z notranjo membrano jeder v celicah v času mejoze, ko pri delitvi nastanejo spolne celice.

Proteini v celičnih jedrih poskrbijo za pravilno razporeditev dednega materiala ob delitvi celic. V procesu razdeljevanja dednega materiala pri delitvi jeder se kompleks TERB1/2-MAJIN poveže s proteinom shelterinom. Novonastali kompleks telomerno DNA poveže z notranjo membrano jedra celice.

Kasneje pri mejozni delitvi se kompleks TERB1/2-MAJIN in shelterin razcepi, pri tem pa telomerna DNA ostane povezana z notranjo jedrno membrano v celicah. Za povezavo med telomerno DNA in notranjo jedrno membrano poskrbi MAJIN, ki so ga japonski raziskovalci poimenovali po duhu iz Aladinove čudežne svetilke, saj opravlja raznolike naloge in je soudeležen pri celotnem procesu.