MIGRENE PAVLOVEGA PSA

Zgodba o Pavlovem psu, ki se je skozi večje število poskusov začel sliniti ob zvoncu, nam je vsem dobro znana. A manj znano nam je bilo dejansko nevrobiološko ozadje tega procesa. Nevroznanstvenik Alfredo Kirkwood in njegova ekipa so nedavno pripomogli, da sedaj tudi na celičnem nivoju razumemo, zakaj se je Pavlov pes sploh slinil.

Kirkwood je namreč potrdil hipotezo, da sinapse, ki so bile aktivirane zaradi različnih dražljajev, ostanejo označene še nekaj časa po prvotni aktivaciji.

Kirkwood in njegovi sodelavci so tako aktivirali dve različni možganski celici v vidnem režnju mišjih možganov, kot da bi se dejansko prožili v odziv na dražljaje. To je privedlo do predpostavljenih oznak na prvi celici, ki je dovajala informacije drugi celici.

Pozneje so v isti dve celici vnesli različne učinkovine, s katerimi so želeli simulirati prihod odložene nagrade. V odziv na te učinkovine se je lahko povezava med obema možganskima celicama ojačala ali oslabila, kar po mnenju Kirkwooda predstavlja nevrobiološko osnovo za to, kako se učimo z nagrajevanjem, in nam pomaga razumeti, zakaj je bil Pavlov pes slinast ob zvoncu.

Nedavni poskus, ki je potekal v kalifornijskem laboratoriju, bi utegnil zamajati temelje teorije o migrenskem glavobolu. Čeprav migrena prizadene več kot 15 odstotkov prebivalstva letno, si znanstveniki še vedno niso na jasnem glede tega, kaj pravzaprav povzroča najhujšo vrsto glavobola, ki ga spremljajo slabost in povečana občutljivost na svetlobo in zvok.

Do sedaj je prevladovalo prepričanje, da vzrok leži v vazodilataciji, kakor imenujemo razširitev žil v možganih. Toda nova študija razkriva, da se pravi vzrok migrenskega napada skriva globoko v centralnem živčevju. Natančneje, izviral naj bi iz 5. možganskega živca, ki se po latinsko imenuje nervus trigeminus. To je živec, ki oživčuje obraz in omogoča vse tiste dejavnosti, brez katerih preprosto ne moremo – denimo žvečenje ali zehanje.

In kako je potekal sam eksperiment? V dobrobit človeštva so podganam v možgane vbrizgali nevropeptid, ki se sprošča ob migrenskem napadu. Po 90-ih minutah so opazili - za migreno značilno - časovno omejeno in močno povečano aktivnost trigeminalnih živcev v možganih in posledično širjenje žil v možganskih ovojnicah.

Vprašanje, katere možganske strukture še sodelujejo pri tem procesu, bo zagotovo predmet prihodnjih raziskav. Prav tako so z vidika razvoja novih zdravil proti migreni zanimivi receptorji, na katere se veže nevropeptid. Če bi namesto injekcij v možgane raje jedli tablete, pa bo najprej potrebno razviti učinkovino, ki lahko prehaja krvno-možgansko pregrado.

Glava je bolela Andreo in Sebastijana.