Avtonomna tovarna Rog živi!

Poročilo anarhističnega poletja 2023

Črna luknja kljub poletni prekinitvi oddajanja v eter Radia Študent ni mirovala, saj so se člani kolektiva mudili na veliko različnih dogodkih tako pri nas kot v tujini. V nadaljevanju izpostavljamo nekatera pomembnejša srečališča.

Začenjamo z Balkanskim anarhističnim sejmom knjig – krajše Bask. Gre za enega od praktičnih izrazov Balkanske solidarnostne mreže, ustanovljene leta 2003. S ponovno gostitvijo knjižnega sejma v Ljubljani se je tako obeležilo tudi njegovo dvajseto obletnico.

Lokalna, antiavtoritarna organizacijska skupščina se je na največje anarhistično srečanje pri nas pripravljala že od lanskega septembra in uspela pritegniti močno mednarodno zasedbo. Na samoorganiziran, avtonomen način je izpeljala štiridnevno politično srečanje z okoli 40 dogodki in 800 udeleženci ter poskrbela za nastanitve, prehrano in vso ostalo logistiko.

Prvi dan oziroma Dan 0 je bil posvečen anarho-queer-feminističnim pobudam. Sicer je bila ena osrednjih tem tako Baska kakor tudi celotnega poletja antimilitarizem, ki je z vojno v Ukrajini postal ena od burnik polemik znotraj anarhističnega gibanja. Delegacije z Balkana so odločno zavrnile pokoravanje diktatu izbire med dvema opcijama, ki jih oblastne strukture želijo vsiliti v vsakdanji diskurz, ter razmišljale o možnostih intervencije proti militarizaciji družbe, ki takšne vojne prinaša. Med zanimive pobude lahko štejemo tudi povezovanje, ki je izšlo iz diskusije o antiavtoritarnem podeželju na Balkanu, in razveseljivo odločitev skupščine Baska, da naslednje leto anarhistično srečanje gostijo tovariši iz Prištine.

Če je bilo že na Basku zaznati razlike v tendencah v antiavtoritarnem gibanju, ki jih uvajajo predvsem »zahodni« trendi gibanja – odmik od politik kolektivističnega in strukturiranega delovanja k individualističnim politikam identitete in spontanemu delovanju – pa so se ta protislovja še bolj razgalila v švicarskem Saint Imieru – sicer svetovno gledano enem od večjih anarhističnih srečanj, ki je obeleževalo 150. obletnico od ustanovitve Antiavtoritarne internacionale.

Individualistične tendence so se odražale že v samem procesu postavljanja srečanja, katerega program je bil zasnovan na odprti internetni platformi, kamor so lahko vsi vpisovali svoje dogodke. Tako je bilo v množici obskurnih dogodkov posameznikov stežka identificirati poglobljene prispevke kolektivnih premislekov. Poleg tega so dogodek zaznamovala tudi vzpostavljena številna pravila, ki pa so kljub vključevalnemu namenu in upoštevanju različnih potreb vseh prisotnih v praksi večkrat delovala kot mehanizem razdeljevanja skupnosti in do neke mere zavirala grajenje širše solidarnosti.

Do polemike med različnimi tendencam je prišlo tudi pri temi vojne. A poleg diskurzivnih so se zgodile tudi intervencije tipa puritanskega nadlegovanja sodelujočih na osnovi tako imenovane politične korektnosti. Francosko govorečo federacijo je na primer napadla skupinica ljudi, ki je trdila, da je prečrtani polmesec na njihovi knjigi nedopusten islamofoben simbol ne glede na vsebino knjige.

Cirkus, ki ga je povzročilo zavzetje 6 tisočev antiavtoritarcev v 3000-glavem mestecu Saint Imier, je bil rahlo dezorientirajoč. Toda med več kot 500 dogodki in prisotnimi skoraj vsemi mednarodnimi anarhističnimi tendencami se je našlo veliko kvalitetnega programa, zanimivega za marsikoga iz številne tam prisotne lokalne delegacije. Tako se je denimo kolektiv Črne luknje udeležil letnega srečanja Mednarodne mreže anarhističnih in antiavtoritarnih radiev ter soorganiziral dogodek o »Vlogi anarhističnega radia in medijev danes in v prihodnje«.

Obema mednarodnima dogodkoma bi sicer lahko namenili veliko več prostora, zaslužili pa bi si ga tudi drugi dogodki, kot je avgustovska zrušitev anarhokvir skvota Mačjak v Ljubljani ali pa že deseta obletnica nogometnega turnirja Brcnimo rasizem, ki ji je sledila prva obletnica Placa – ki mu Črna luknja izreka čestitke in želi veliko borbenih dni tudi v prihodnje.

Ne gre pa spregledati tudi obeležja 30. obletnice Avtonomne kulturne cone Metelkova mesto s pestrim, večinoma kulturnim programom, v sklopu katerega je anarhistična pobuda zasedla metelkovsko športno igrišče, na katerem se je poleg košarkaškega turnirja »Vržimo fašizem v koš«, Alternativne tržnice in številnih delavnic ponovno odprla tudi tema »Antimilitarizem: od zasedbe Metelkove do tretje svetovne vojne«, ki bo verjetno zaznamovala tudi anarhistično udejstvovanje v prihodnje.

***

Pogovor o bojkotu Centra Rog

***

Tri teze skupščine Sestavljanke o Avtonomni tovarni Rog in perifernem prostoru

Prva teza. Ljubljana leta 2005 ni Ljubljana leta 2006, 2016 ali 2021. Veliko bolj kot na avstrijsko, švicarsko ali dansko sosesko, urejeno na ključ, spominja na Balkan. Ta isti Balkan, od katerega kot prestolnica neumorno beži že od izbrisa, na katerem se je Slovenija konstituirala. Na Prešercu vozijo trole. Trubarjeva je temačna in opustela. V centru lahko pohajkuješ po beznicah in si pivo kljub komaj vzdržnemu študentskemu statusu lahko privoščiš. In v barih se še vedno kadi. Na nepremičninskem trgu vlada stagnacija, značilna za globalnorazvojno periferno mesto, družba je primerno klavstrofobična. A vseeno je to mesto, kjer je mogoče že tedaj misliti megalomansko.

Če se je le dobrih deset let pred tem lahko skvotnilo Metelkovo in nato Cukrarno, Molotov, Vilo Maro in tako dalje, zakaj ne tudi prime [prajm] nepremičnine, ki prazna stoji v središču mesta in naravnost vpije po življenju? To je politični prostor, v katerem kolektiv TEMP s preizpraševanjem družbene arhitekture napove obdobje novega investicijskega cikla in eksplozijo špekulativnega kapitala v Ljubljani. In mu v obrambo skupaj s številnimi tovarišicami in tovariši postavi Avtonomno tovarno Rog.

Leta 2006 na volitvah zmaga Janković. Začne se nagel in brutalen prehod v vzorno mesto po meri kapitala: evropsko, globalno (zgolj za tiste s pravimi papirji, seveda), zeleno, trajnostno, kulturno. Njegova mestna politika ni domislica sui generis – je le preverjeni simptom zadnjega šusa evropske kapitalske rasti, ki v periferijo vedno pride z zamudo.

Ko pride, ponovno z zamudo, v te kraje tudi nujno sledeča globalna kriza, je Ljubljana že pripravljena, da družbene napetosti blaži z domnevno socialno retoriko in gradnjo občutka, da smo v tem mestu vsi lahko del skupnosti, ki je boljša od periferne desnice, kjer so stvari lepe, urejene, zelene. In medtem le redki opazijo, da so edini prostori, ki so nam še na voljo, tisti, ki omogočajo fleksibilnost naše delovne sile in življenj, kjer lahko obstajamo le kot natakarji, kulturni espeji, Airbnb gostitelji in občasno brezdomni najemniki.

Rog je bil nujna žrtev druge faze gentrifikacije glavnega mesta. Pri količini turistov, ki kljub začasni kovidni pavzi še vedno množično okupirajo Ljubljano, je že pred časom postalo jasno, da servisiranje njihovih potreb potrebuje širši življenjski prostor. Rog je bil zadnja ovira na poti urejene vedute podaljšanega centra mesta in v svoji novi preobleki hkrati odgovor na pomanjkanje ustreznih kapacitet kongresno-poslovno-konferenčno-kulturnega high-end turizma. Ker vsaj toliko, kot mestna oblast ne tolerira svoje lokalne raje, ne sprejema tudi tujega delavskega razreda, ki si lahko privošči le poceni potovanja v okviru množičnega turizma.

Leta 2006 je Rog napovedal, kam se bo Ljubljana razvijala, pa tudi, kako se lahko ta razvoj ne odvije skladno s potrebami kapitalističnega restrukturiranja družbe. Leta 2021 je stal v centru mesta kot osamelec iz neke pretekle dobe, ki navkljub močni podpori ni zdržal napada za napadom na svojo skupnost. Morda kot ljubljanska skupnost – ki je bistveno širša od avtonomne – nismo imeli dovolj izkušenj, da bi takrat celostno zaobjeli gesto njegovega skvotiranja in jo sprejeli kot vabilo k miceličnemu uporu in neutrudni gradnji raznolikih zavezništev po vsem mestu. Še vedno pa je dovolj časa, da dojamemo gesto njegovega padca.

Druga teza. Je Rog predstavljal grožnjo nadaljnjemu nekontroliranemu haranju kapitala po Ljubljani? Zagotovo. Je bil moteči faktor za privid najlepšega mesta na svetu, kjer je vse urejeno, čisto, pod nadzorom, kjer lahko delavci živijo sanje o meščanskem lifestylu? Vsekakor. A nič od tega ni bilo tako zelo moteče kot grožnja, ki jo je Rog tako kot vsak drug avtonomni prostor vedno inherentno nosil v sebi. Včasih manj, drugič spet bolj manifestno.

Rog je bil simbol, izhodišče in žarišče potenciala družbenega disenza, razpok v delovanju kapitalizma, vsega, kar uhaja onkraj obstoječega, možnega, biznisa-kot-po-navadi. Konflikt se nikoli ni rabil resnično vzpostaviti, Rog je bil grožnja že s tem, da je enostavno obstajal. Permanentnost kriz in fleksibilnost kapitalizma 21. stoletja je prostor, kjer se oblast manifestira vse hitreje ter vedno bolj prilagaja kriznim razmeram izkoriščanja in nadzora. Prostori, ki temu uhajajo, so zato vedno cone konflikta. Potreba po hipernormiranosti, urejanju, kontroli, to je oblastni OCD, patologija, ki se hrani na lastnem samoudejstvovanju in ki jo najbolj ogrožajo prostori, kjer manifestacija oblasti inherentne hierarhične narave ni zaželena ali mogoča.

Tretja teza. Oblastna razmerja delujejo do točke, ko se lahko nekontrolirano udejanjajo. Ko nasproti njim ne stoji nič, kar se upira. Edini način, da lahko oblast ohranja svojo iluzijo kontrole, je izrabljanje njenega monopola nad organiziranim antisocialnim nasiljem. Janković je večino svojih mandatov v odnosu do avtonomnih prostorov zgradil na diferenciaciji med Metelkovo in Rogom; med domnevno dobrim in domnevno slabim, med ustvarjanjem občutka divizij, ki so bila nujna za preprečitev gradnje upora proti njemu samemu. Če je hotel, da njegovo oblast jemljejo resno, je moral poslati brutalen signal. Ne toliko Rogovcem kot vsem tistim, ki so v letih zaradi soodvisnosti postali njegovi talci in na katere računa za vsakokratno volilno zmago.

Pri tem zagotovo ni nepomembno zavedanje, da so se ob rogovskih ognjiščih stkala dolgoletna prijateljstva, raznolika zavezništva in marsikatera lumparija na račun mestne in državne oblasti, ki je v mesto vnašala prepotrebno kritiko in silo po boljšem življenju. Skozi Rog se je organiziralo družbeno gibanje Nevidnih delavcev sveta. Izbrisanih. Množične samoorganizirane solidarnosti z migranti. Antifašistične akcije, BojZA, študentski boji, vstaja 2012, kolesarska vstaja, ekološki boji, še posebej pomembno pa se je treba spomniti, kako je 2016 obranila avtonomijo skupnostno na barikadah.

Brez strahu je za njo stopila množica ljudi in osvobodila ozemlje ter porazila Jankovićevo varnostnost Valina, ustavila gradbene stroje gentrifikacije in uničila biznis kapitalistom. Vseh tistih, ki so desetletje pred svetovnimi naslovnicami časopisov kričali proti politikam zategovanja pasu, prekarnosti, stanovanjski in podnebni krizi. Vsem stvarem, ki so danes stvar mainstream politike. Besede in dejanja rogovk in rogovcev so sprmenili dojemanje sveta okoli nas. In ko je kapital koloniziral vse, kar je lahko, je prav upor proti kolonizaciji misli lahko še naša zadnja trdnjava.

Kako naprej? Tri teze o življenju po Rogu.

Prva teza. Prostori, iniciative in skupine, ki so ustvarjale v Rogu, so izhajale iz konkretnih potreb, od spodaj, od ljudi. Tam so lahko živele, ker so imele svoj življenjski prostor, da so brez oblastnih mehanizmov razvijale pobude. Avtonomna tovarna Rog in njeno delo sta bila vzvod moči družbenega gibanja, ki se je bilo zmožno samoorganizirati in naslavljati probleme v času in prostoru, tukaj in zdaj v direktni akciji za drugačen in boljši svet.

Novi Center Rog izhaja iz potreb oblasti. Prej so prostor kurirali študenti, zdaj ga bodo akademije. Prej so bili na voljo brezplačni veganski obroki, zdaj ti ga bodo računali po cenah, ki si jih ne boš mogel privoščiti. Včasih so bile skupščine, danes pa koordinator za skupnostno delovanje. Na skupnosti je, da se ponovno vpraša o lastnih potrebah. In ukrepa skladno z njimi.

Druga teza. Večina dosedanjih avtonomnih prostorov v Ljubljani je zasedala prazne militaristično-industrijske komplekse. Teh praktično ni več. Ostaja pa množica od špekulativnega kapitala opranih praznih stanovanj, vil in sem in tja tudi kakšen bazen. Za podrobnejša navodila glej prvo tezo in enciklopedijo rogovskega upora. Geslo, ki si ga na ulici šepetamo v uho: začasna raba.

Tretja teza. Ko so pokala stekla Roga, so pokala tudi naša srca. Skoraj dve leti kasneje je jasno, da so padli zidovi, ne pa skupnost. Po Rogu je Ljubljana dobila dva nova avtonomna prostora. Imela kopico protestov. V gibanje so prišli ne le novi ljudje, ampak cele generacije. Padec Roga je bil katalizator novih družbenih bojev. Zdaj je čas, da se vprašamo, kje se ponovno srečamo in s skupnimi močmi ustvarjamo prostore avtonomije življenja povsod po svetu.

Brez vlade, brez oblasti!!

Živela avtonomija!!

***

Napovedi

Mal je velik ta Rog za okrog, nje?

Nova sezona veganskih večerij, ob torkih ob 19h v A-Infoshopu na Metelkovi