Leto kasneje – skupaj v ofenzivo!

Grčija: evikcija skvota Biologica

Ob zori zadnjega dne prejšnjega leta so tolpe uniformirancev vdrle v prostor skvota Biologica na univerzitetnem kampusu Aristotlove univerze v Solunu z namenom nasilne evikcije 34 let starega skvota v stavbi oddelka za biologijo. Policisti so s sadističnim užitkom najprej vandalizirali prostor, nato pa ga prepustili delavcem, da pričnejo s prvimi uničevalskimi deli – rušenjem zidov.

Evikcija prostora se je napovedovala že leta, toda oblasti nikoli niso uspele najti vzvoda za njeno izpeljavo. Osemnajstega novembra lani so uporabniki in uporabnice Biologice opazili spremembe v prostoru, ki so pomenile prve resne indice o načrtovani evikciji in prestrukturiranju živega socialnega prostora na univerzitetnem kampusui v predprostor načrtovane nove knjižnice.

Biologica je bila v zadnjem času obstoja prostor številnim kolektivom – poleg kolektiva samega prostora so tam svoj prostor našli tudi nedavno eviktiran kolektiv Terra Incognita, skupina, ki se je ukvarjala s solidarnostnim fondom in aktivnostmi v podporo političnim zapornikom, ter številne druge iniciative in kolektivi znotraj širšega gibanja odpora v mestu Solun. Vse od prvotnega skvotiranja leta 1987 študentov in študentk, ki so potrebovali prostor za neodvisno politično aktivnost in izražanje, je skozi dolgoletni obstoj predstavljala prostor številnim skupinam in kolektivom, ki so si prostor delili in ga soupravljali.

Biologica je delovala kot samoorganizirana kavarna, kontrainformativni komunikacijski center, gostila je kuharske, koncertne, gledališke in filmske dogodke ter radijske kolektive, nudila prostor učenju grškega jezika za migrante in treninge samoobrambe.

Napad na skvot Biologica ne pomeni zgolj konca dolgoletne okupacije in socialnega prostora, temveč je še en simptom širših razmer v družbi v času epidemije covida-19 in še posebej na univerzah. Tudi v Grčiji so oblasti zdravstveno krizo izkoristile za krepitev mehanizmov segregiranja in nadzora. Nov zakon o izobraževanju iz izobraževalnih procesov izrinja revnejše, hkrati pa vpeljuje več nadzora in kontrole nad univerzitetnim prostorom, tudi z vpeljavo nove univerzitetne policijske enote. Po ukinitvi univerzitetnega azila so obiski oboroženih uniformirancev na območju kampusa vse pogostejši, univerzitetni prostor pa postaja vse bolj sterilen. Evikcija Biologice tako ne pomeni zgolj še enega izgubljena skvota v valu evikcij zadnjega leta, temveč pomeni tudi temeljni poseg v prostore univerze in v študentsko življenje in delovanje.

Napadi na avtonomne prostore v Solunu ne bodo ostali neodgovorjeni, kot obljublja skupščina Biologice, kot tudi ne bodo ostali nenaslovljeni ostali poskusi gentrifikacijskih in avtoritarnih čistk, tako v Grčiji kot pri nas. Med 10. in 17. januarjem solunski tovariši in tovarišice napovedujejo teden solidarnosti z Biologico. Naj bodo ti dnevi tudi drugod na Balkanu teden upora proti vsakršni opresivni politiki, ki tlači izraze svobode in upora.

Nemčija: gozd Osterholz pod napadom

Za ledenimi nasmeški zelene politike se je z novim letom na žrtvenem oltarju industrije znašel še eden od gozdov v Nemčiji. Tokrat gre za gozd Osterholz nekaj deset kilometrov od mesta Dusseldorf v zahodni Nemčuiji. Kljub govorom in navidezni zaskrbljenosti globalnih in lokalnih politik nad podnebnimi spremembami, se marsikatera deklarativna skrb za okolje tudi v Nemčiji razblini, ko so na mizi interesi kapitala.

Gozd Osterholz je bil v preteklosti že okleščen, v tokratni uničevalski etapi pa je v planu izsekavanje novih 5.5 hektarjev gozda. Ne samo to, dodatno naj bi posekali tudi predele, ki so bili zaradi prejšnjih izsekavanj pogozdeni kot del kompenzacijskih ukrepov za uničene površine. Za uničenjem stoji podjetje Oetelshofen, ki se ukvarja z izkopavanjem apnenca, na območju na novo uničenega gozda pa namerava zgolj odlagati svoje odpadke.

Oetelshofen je javnosti dokaj nepoznano in majhno podjetje, ki se navzven prikupno ponaša s svojo očaranostjo nad naravo. Njegova neznatnost in zelenost pa sta seveda zgolj navidezni – aktivisti opozarjajo na njegovo vpetost v premogovniško industrijo, tudi preko povezave z zloglasno združbo RWE, izdelavo orožja in cestno industrijo, kateri roma tudi večina njihovega izkopanega apnenca. Ironična, a ne presenetljiva je tudi njegova vpetost v lokalno politiko, med drugim celo skozi članstvo v lokalnem odboru za okolje.

Moratorij na izsekavanje se je iztekel z novim letom, kljub še vedno trajajočemu postopku na višjem administrativnem sodišču in številnim tožbam lokalnih prebivalcev oziroma njihove civilne iniciative pa so se 10. januarja skozi gozd že sprehodile ogledniške tolpe policistov v pripravah na prihajajočo evikcijo in nemoten začetek del. Državne strukture, vedno prepletene z interesi kapitala, seveda ne morejo zadržati sle kapitala po uničevanju, zato je zoper uničevalsko mašinerijo še kako potreben radikalen odpor.

Drugega januarja je v Wuppertalu in gozdu Osterholz potekala demonstracija, ki se je je udeležilo več kot petsto ljudi, od civilne družbe do radikalnih aktivističnih skupin. Poleg civilne iniciative, ki so jo ustanovili okoliški prebivalci, je v borbi za gozd Osterholz zanimiva tudi sedaj že klasična metoda okupacije gozda, ki v Osterholzu vztraja že od 15. avgusta 2019. Zasedniki in zasednice zagotavljajo, da se nikakor nimajo namena umakniti pred zastrašujočimi stroji, ki jih bodo seveda spremljali do zob oboroženi pripadniki represivnih aparatov. Za vsako padlo drevo in vsak uničen kos narave bodo odgovorne kapitalistične elite občutile bes upora.

Chiapas: Ponoven napad paramilitarcev

Desetega januarja je skupina oboroženih in zakrinkanih pripradnikov paravojaških sil vdrla v zapatistično podporno skupnost Dietiseis de Febrero v uporniškem samoupravnem okrožju nedaleč od mesta Ocosingo v mehiški državi Chiapas. Najprej so s puškinim kopitom pretepli 15-letnega, nakar so pretepli še 42-letno mati, ki je imela v naročju triletnega otroka. Skupaj s še dvema starejšima otrokoma (6 in 10 let) so mamo in njene tri otroke odpeljali v neznano. Še isti dan je tamkajšnji Svet dobre vlade sporočil, da se je ženska z otroki vrnila domov.

Napadi paravojaških enot na zapatistične skupnosti se v zadnjem času stopnjujejo in so del širše strategije oblasti, ki vključuje krepitev terorja zoper podpornike EZLN in s tem spodkopavanje revolucionarne samouprave staroselcev in staroselk. Spomnimo lahko denimo na dogodke iz lanskega septembra, ko so paravojaške sile ugrabile dva zapatistična aktivista, kar je sprožilo široko mednarodno mobilizacijo v podporo ogroženim skupnostim. Do te ugrabitve je prišlo tik po odhodu številčne zapatistične delegacije v Evropo. Poleg tega je decembra minilo 24 let od pokola 45 staroselk in staroselcev v Actealu, skupnosti in begunskemu središču v čiapaškem Višavju. Tedaj so bili – prav tako od paravojaških enot – pobiti tudi nosečnice, otroci in ostareli.

Na vprašanje, kdo se skriva za paravojaškim nasiljem, je odgovor znan. Septembra 2020 je denimo mehiška vlada prevzela odgovornost za pokol v Actealu, kjer je mehiška vojska sprva poskušala prikriti sledove masakra. Oblasti, policija, vojska, veleposestniki in lokalni veljaki oziroma caciques, ki pogosto tvorijo mrežo narkomafije, ustvarjajo in oborožijo skupine, ki si nadenejo zveneča in nedolžna imena (Pravičnost in mir, Združenje pridelovalcev kave Ocosinga itn.) ter jih uporabijo za napade na zapatistične skupnosti, s katerimi je država sicer formalno sklenila premirje. Te paravojaške sile pogosto izrabljajo spore med skupnostmi in verska nasprotja med katoličani in novimi protestantskimi ločinami, ki so deležne podpore iz ZDA.

Nasilje paravojaških enot je prisotno tudi v drugih mehiških državah. Septembra 2014 so študenti podeželskega učitelišča v Ayotzinapi (Guerrero) protestirali proti šolskim reformam in privatizaciji. Aretirala jih je policija, nato pa je za njimi izginila vsaka sled. Med politično nasilje gre šteti tudi izginotja oz. femicid tisočev mehiških žena.

Aktualna vlada predsednika Andrésa Manuela Lópeza Obradorja, ki se ima za »levičarsko«, si s temi zločini pretirano ne beli glave in se osredotoča zlasti na gospodarske megaprojekte, ki dodatno ogrožajo področja staroselskih ljudstev. Zapatistične skupnosti, pa tudi vse druge mehiške skupnosti ter posameznice in posamezniki so pod hudim pritiskom in zato potrebujejo našo solidarnost. Poboji, izginotja, vse oblike političnega in spolnega nasilja ne smejo ostati skriti.

***

Komentar ob prvi obletnici nasilne evikcije Avtonomne tovarne Rog

***

Živa Sila

***

MANIFESTACIJA PROTI SOCIALNEMU ČIŠČENJU MESTA – 19. 1. 2022 – 18.00 – Park Tabor

Neodvisna medijska platforma Komunal.org v času odštevanja do prve obletnice uničenja AT Rog objavlja videoposnetke iz svojega arhiva, ki so vezani na dejavnosti uporabnikov in uporabnic, ki so delovali in delovale v AT Rog. Preveri na FB strani Komunal.org.