Komunist med nekomunisti

Oddaja

9. KOMUNIST MED NEKOMUNISTI

Neredko v različnih političnih priročnikih srečamo misel, da morajo biti komunisti v marsičem vzor nekomunistom. O tem vzorništvu (bodisi preteklem ali sedanjem) kaže realno premišljevati, brez idealizirianja.

Komunisti žive med nekomunisti. Ne samo da delajo skupaj v istih delavnicah in uradih, pač pa živijo skupaj kot zakonci, kot starši in otroci, komunicirajo kot znanci, prijatelji ipd. V vseh teh (tesnejših ali zgolj naključnih) odnosih je običajno kaj malo vzorništva; samo toliko kot v življenjski vsakdanjosti nasploh, poprečno. Če ima nekdo pač komunistične nazore, s tem še ni rečeno, da je izjemna osebnost, da je bolj delaven, kakorkoli bolj moralen, bolj inteligenten itn. Pametni, nravni, sposobni za to ali ono dejavnost ipd. So lahko prav tako ljudje druačnih nazorov, drugačnih usmeritev ...

Drugače je, kar zadeva nazorski, idejnopolitični vidik. Normalno je, da komunist bolje kot nekomunist marksistično razčlenjuje, razlaga in ocenjuje družbene pojave in procese. Če se v tem nazorskem pogledu prav nič ne razlikuje od nekomunistov ali pa celó podpoprečno nazorsko in idejno politično razgledan, pomeni to, da imamo pač opraviti s članom, ki kratkomalo ni sposoben za svoje temeljno poslanstvo – za praktično in teoretično uveljavljanje avtentičnih komunističnih idej v konkretni življenjski realnosti.

Morda nekemu komunistu ne »ležijo« teoretična, nazorska vprašanja. Ko tako marksistična idejnost ni ena izmed močnejših plati njegove osebnosti in zavesti, pa je bržčas še pomembneje, da se med sodelavci odlikuje s produktivnim delom.

Med nekomunisti komunist morda ne bo idealen tovariš, vedno pripravljen kakorkoli pomagati. Toda bil naj bi vsaj zmerno objektiven in pravičen, z optimalnim razumevanjem za težave in slabosti sodelavcev, soljudi ... Po eni strani bi morali v ZK udariti po ideološko pretiranih pojmovanjih o komunistih vzornikih, o nekakšni eliti, po drugi strani pa bi morali dosledno napovedati vojno zelo pogostim slabim medčloveškim odnosom, bodisi pri delu bodisi v prostem času; če so člani ZK tisti, ki bistveno prispevajo k slabemu vzdušju v nekem kolektivu, je to tako za samo ZK kot za celotno usmeritev, ki jo zastopa, velika škoda z mogočimi dolgotrajnimi posledicami.

Skratka, normalna nevsiljiva navzočnost komunistov med nekomunisti naj bi imela naslednja obeležja: komunist odkrito in ustrezno zastopa svoj marksistični nazor; komunist ustvarjalno dela in ne pristaja na kakršnokoli zvrst neustvarjalnega, v bistvu izkoriščevalskega vegetiranja; komunist živi povsem normalno med soljudmi – trudi se, da bi bil (kolikor je to odvisno od njega) objektiven in pravičen. Razumljivo je, da se morajo novosprejeti člani vživeti v svoj novi položaj in ga ustrezno premisliti; nobenih razlogov ni, da bi pretirano poudarjali svojo pripadnost organizaciji, kakor tudi ne, da bi jo skrivali. Najboljša je zmernost ... Nekateri ljudje so zelo kritični do članov ZK, ne glede na to, ali so naši organizaciji naklonjeni ali ne; že manjša nezmernost [popravek] ali neskromnost jih lahko žali. Bolje je biti obziren in pazljiv v stikih in odnosih kot pa povsem po nepotrebnem povzročati nesporazume.

Sicer pa velja za odnos komunistov do nekomunistov, za njihovo življenje med komunisti, tisto, kar so poudarjali prav vsi veliki voditelji komunističnega gibanja, od Marxa do Mao Ze-Donga in od Lenina do Tita: Učiti se od ljudskih množic. Komunistom se še zdaleč ni treba poglabljati le v teorijo (čeprav tudi brez te ni mogoče napraviti nobenega smiselnega koraka), pač pa je zanje zelo važno obsežno tehtanje lastnih in tujih izkustev, številnih naukov prakse.

Ko se komunist usposablja v svoji osnovni organizaciji, ko se poglablja v marksistično literaturo, ko sodeluje v programiranju neke akcije itn., ne počne tega zaradi organizacije same, pač pa zaradi njene uspešne, ustrezne in humane uveljavitve navzven.

In še nekaj. Dejavnosti se med seboj močno razlikujejo, kar zadeva idejnopolitično relevantnost. Odnosi med komunisti in nekomunisti utegnejo biti mnogo bolj diferencirani v neki znanstveni, pedagoški ali kulturni ustanovi kot pa v organizacijah združenega dela materialne proizvodnje. Gre pač za možnost nazorskih dialogov, soočenj, sporov ... Če tega ni, pomeni, da komunisti v tem okolju niso nazorsko aktivni, da so prenehali obstajati kot idejnopolitični dejavnik.

 

* * *

 

 

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness