Komunisti in karierizem

27. KOMUNISTI IN KARIERIZEM (2/2)

...

Tudi nadaljevanje Kidričevega besedila ni niti najmanj zastarelo:

»Karierizem pomeni v svojem bistvu najhujše uničevanje predanosti in zdrave ambicije ... Od bolne ambicije razlikujemo zdravo ambicijo ... Ta izraža stremljenje, da daš vse za stvar, da razviješ kar največ osebnih sposobnosti v korist stvari, da dosežeš v svojem delu kar največ uspehov zaradi stvari. Zdrava ambicija pozna in uporablja pomembni vzgojni sredstvi – sredstvo priznanja in popularizacije poštenih kadrov in sredstvo zdravega tekmovanja. Obe sredstvi še vse premalo uporabljamo ... Prav zato pa se na drugi strani pojavlja karierizem, ki nima z zdravo ambicijo nič skupnega, ki ne temelji na predanosti, temveč se poslužuje intrig, medsebojne zavisti, skrivanja napak, »biciklistike«. Nobenega dvoma ne more biti, da vodijo pojavi karierizma v razkroj posameznih funkcionarjev in njihove okolice, ker jih pravočasno ne zatremo.«

Posebej moralno negativen je karierizem, če se povezuje z vstopom v ZK. Marsikdo si od članstva v ZK obeta boljši položaj, hitrejše napredovanje ipd. Žal računi karieristov pogosto niso napačni. Še zlasti v okoljih, kjer karieristična miselnost začne prevladovati, se takšni posamezniki pravzaprav edini lahko uveljavijo. Komunisti bi se morali proti takšni deformaciji vztrajno bojevati. Vsaj očitnim karieristom bi morala biti vrata organizacije ali pa (vsaj) različnih organov in vodstev zaprta.

Situacije so lahko zelo različne. Nekdo je v ZK vstopil z ideali, pa je pozneje postal karierist, drugi spet je vstopil s skritimi stremuškimi nameni, pa je v organizaciji našel samega sebe in premagal astne nezdrave ambicije; nekateri posamezniki so gotovo katerieristi, pa pazijo vsak na to, da s svojim ravnanjem organizacije ne sramotijo ... Kakorkoli že, boj proti karierizmu je tudi boj z vzgojo in s samovzgojo. Če komunisti ne kapitulirajo pred pojavi karierizma, če se s to deformacijo ne spoprijaznijo, bodo lahko marsikaj napravili za tesnejše, zdrave odnose v organizaciji. Zlasti ustrezno idejnopolitično usposabljanje je glede tega lahko zelo pomembno: v organizaciji, ki jo obvladujeta prakticizem in brezidejnost, se je proti karierizmu še mnogo težje bojevati kot v takšni, ki je idejnopolitično aktivna.

Najbolj narobe je, če v kakem okolju silijo v ZK karieristi, zaradi njih pa potem v organizacijo ne morejo vstopiti pošteni delovni ljudje. Mlade ljudi, ki vstopajo v ZK, morajo osnovne organizacije angažirati v boju proti karierizmu v lastnih vrstah in v širšem družbenem okolju. Še vsak uspeh v teh prizadevanjih komunistov je dvignil ugled ZK v očeh delovnih ljudi. Karierizem lahko (neposredno ali posredno) povzroča le demoralizacijo ali nedejavnost.

LITERATURA:

B. Kidrič, Zbrano delo, II. Knjiga, CZ, 1959, str. 203–204

B. Ziherl, Temelji marksistične obče sociologije, DDU, 1974, str. 148–150

V. Lenin, Izbrana dela, I. zvezek, CZ, 1949, str. 557

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.