Komunisti kot nosilci, protagonisti kulturne politike in dejavnosti

18. KOMUNISTI KOT NOSILCI, PROTAGONISTI KULTURNE POLITIKE IN DEJAVNOSTI

Ker je ZK družbenopolitično in nazorsko gibanje, je seveda hkrati nujno tudi oblikovalka in nosilka določene celostne kulturne politike, katere temeljna načela so napisana v programu ZKJ in v drugih dokumentih. Zato je tudi vsak komunist vsaj potencialno kulturni delavec; saj se v svoji aktivnosti (če je resnično družbeno angažiran) ne more odtegniti dejavnostim, ki so neposredno ali posredno kulturnopolitične oziroma kulturnopolitično relevantne.

Takole opredeli program ZKJ nekatera temeljna kulturnopolitična izhodišča: »Poglavitne značilnosti razvijanja kulturnih ustvarjalnih sposobnosti ljudstva so:

- svoboden razvoj nacionalnih kultur na podlagi enakopravnosti in ustvarjalnega sodelovanja med njimi;

- socialistična demokratizacija [popravek] šolskega sistema in sistema izobraževanja in vzgoje sploh, kakor tudi znanstvenih, umetniških in vseh kulturnih ustanov;

- osvobajanje prosvetnega, znanstvenega, umetniškega in kulturnega življenja administrativnega vmešavanja organov oblasti, etatističnih in pragmatističnih koncepcij kulturnega ustvarjanja z izgrajevanjem in izpopolnjevanjem sistema družbenega samoupravljanja v prosvetnih, znanstvenih in drugih kulturnih ustanovah in organizacijah;

- marksistično kritično stališče do kulturne ustvarjalnosti vseh narodov, do kulturne dediščine jugoslovanskih narodov, boj proti razrednemu mistificiranju kulturne zgodovine in kulturnih vrednot, boj proti neukemu, primitivističnemu in sektaškemu podcenjevanju kulturnega fonda, ustvarjenega v preteklosti, ki ga socialistična družba kot nazorska in zgodovinska dedinja pozitivne kulturne dediščine sprejema in kultivira kot enega izmed elementov za graditev brezrazredne civilizacije.«

Na kratko: komunisti se zavzemamo tako za kar najbolj intenzivno in široko kulturno povezovanje narodov in narodnosti v okvirih Jugoslavije kot tudi za vsestransko sodelovanje z drugimi deželami; komunisti moramo biti nosilci globoke demokratizacije in samoupravne preosnove vseh vidikov kulturnega življenja in ustvarjalnosti; tisto najpomembnejše, kar lahko komunisti store v nacionalni kulturi, je adekvatno nedogmatično izvirno situiranje marksizma v njej.

Največ vredno je seveda neposredno sodelovanje komunistov v kulturnih dejavnostih (v najširšem pomenu te besede). Če je komunist resnično kulturnoumetniško, vzgojnoizobraževalno, znanstvenoraziskovalno ali kako drugače dejaven, lahko največ stori za uveljavitev načel, ki se zanje zavzema organizacija. Samo v konkretnih snovanjih in situacijah se član ZK lahko učinkovito spopada z različnimi nepravilnostmi v širokih domenah kulture. Bojevati se je potrebno proti ekscesom t. i. množične kulture, npr. proti primitivizmu in kiču. Komunisti so poklicani, da prvi nasprotujejo različnim megalomanskim, neracionalnim, dragim projektom, ki jih neredko uveljavljajo institucije, v katerih samoupravljanje še ni zaživelo. V domeni kulture se progresivne sile še vse premalo odločno spopadajo z raznovrstnimi elitizmi, s »klani«, ki uveljavljajo ozke interese posameznikov, z različnimi pojavnimi oblikami porabniške miselnosti itn.

Ko se komunist razgleduje po možnih problemskih področjih kulturnopolitičnega angažiranja, zlasti ne sme prezreti naslednjih:

1. Problematika kar najbolj vsestranskega kulturnega in kulturnopolitičnega uveljavljanja in angažiranja delavskega razreda. Prav delavci in kmetje so še premalo vključeni v kulturno življenje. Stalna naloga komunistov je, da iščejo ustrezne učinkovite oblike za njihov resnični vstop v domene, ki so jim danes še v veliki meri nedosegljive, odtujene.

2. Problematika ustreznega kulturnega in kulturnopolitičnega angažiranja mladih ljudi. Njihovo množično sodelovanje se še zdaleč ne more in ne sme omejevati le na zabavne, »lahke« kulturno umetniške aktivnosti. Prav mladi naj bi bili bolj nosilci in občinstvo zahtevnejših umetnostnih, nazorskih in drugih vsebin. Komunisti lahko odigrajo revolucionarno kulturno vlogo pri uveljavljanju novega, naprednejšega, še neuveljavljenega.

3. Problematika novih vsebin in oblik ljubiteljstva, amaterizma, ki presega dosedanje, v mnogočem zastarele dejavnosti.

4. Problematika kulturne in kulturnopolitične funkcije občil. Komunisti se ne zavzemajo za indoktrinacijsko delovanje sredstev množičnega obveščanja in komuniciranja, pač pa za nenehno bogatitev njihovega kulturnoumetniškega in vzgojnoizobraževalnega poslanstva.

5. Problematika proučevanja kulture, kulturnih snovanj oziroma kulturnega življenja. Komunisti se morajo zavzemati za kulturološko in kulturnosociološko znanstveno raziskovanje, ki temelji na historičnem materializmu. Le izkustveno raziskovanje, ki ima trdne metodološke temelje marksistične splošne teorije družbenih ved, je alternativa različnim apriorističnim špekulacijam o kulutri, bodisi ultra levim bodisi desnim.

6. Problematika samoupravne organiziranosti kulturnih ustanov. Samoupravljanje v celotni domeni kulture ne sme biti koncipirano po vzoru kakšnega drugega področja dejavnosti, ker bi to lahko vodilo v takšen ali drugačen formalizem. Samoupravljanje mora biti koncipirano glede na vsebino, glede na kulturnoumetniško, strokovno ali vzgojno-izobraževalno funkcioniranje. Predmet najglobljih premislekov mora biti tudi stalni dialog z občinstvom, celó s [»]potencialnim«. V tem dialogu, v odpiranju in demokratiziranju kulturnih ustanov, morajo komunisti odigrati vlogo pobudnikov, avantgarde.

LITERATURA

V. Sruk, Kultiviranje življenja, 1-8, Komunist, oktober-december 1968

B. Ziherl, Temelji marksistične obče sociologije, Založba Obzorja, 1979, Program ZKJ, ČZP Komunist, str. 143–147

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.