Komunisti v boju za zdravo gospodarstvo in visoko produktivnost

16. KOMUNISTI V BOJU ZA ZDRAVO GOSPODARSTVO IN VISOKO PRODUKTIVNOST

Temelj ekonomske politike, ki ga uveljavlja ZKJ, je marksistična politična ekonomija. Čeprav se določena posebna gospodarska pojmovanja spreminjajo, pa vendarle ostaja ista temeljna družbena poanta: graditev socialistične samoupravne družbe mora biti v svoji osnovi proces družbenoekonomske razodtujitve. Osvobajanje delavca oziroma delovnega človeka je v prvi instanci ekonomsko. Komunisti morajo trasirati takšno ekonomsko politiko, ki upošteva, da je bistvo ekonomskih odnosov obvladovanje družbenega presežnega dela; dosledno je potrebno vztrajati pri delitvi po rezultatih dela in tem, da delavci resnično upravljajo tudi z rezultati svojega presežnega dela.

Če komu, potem je komunistom, ki so marksisti, jasno, da je mogoče normalne družbene medčloveške odnose uresničevati samo na ustreznem normalnem gospodarskem temelju. Za komuniste so torej problemi humaniziranja družbe v bistvu družbenoekonomski problemi.

Komunisti morajo dosledno (na mikro in makronivoju) zastopati usmeritev korenitega demokratičnega socialističnega podružbljanja gospodarstva. Etatistične oblike podružbljanja so nezadostne. Vse gospodarske dejavnosti morajo resnično obvladovati zainteresirani delovni ljudje, neposredni proizvajalci.

Izjemno pomemben vidik osvobajanja dela in delavca oz. delovnega človeka je prizadevanje za visoko produktivnost – tako materialno kot duhovno. Prav komunisti se morajo vedno zavzemati za vse tisto, kar takoj ali pa dolgoročneje resnično gospodarsko krepi in bogati našo skupnost. Poklicani so, da opozarjajo na nepravilne gospodarske odločitve, na razmetavanje sredstev, ki so jih ustvarili delovni ljudje, ipd.

Morajo si prizadevati za povečanje števila produktivnih delovnih mest v materialni duhovni proizvodnji, hkrati pa za odpravljanje neproduktivnih delovnih mest (tako v gospodarstvu kot v negospodarstvu). Produktivna delovna mesta so vsa tista, ki neposredno ali posredno prispevajo k ustvarjanju družbenega bogastva in s tem omogočajo normalno družbeno življenje oz. optimalno zadovoljevanje potreb in interesov delovnih ljudi. Neproduktivna delovna mesta so predvsem tista, ki hudo bremenijo združeno delo, hkrati pa mu z ničemer ne koristijo (npr. birokratizacija nekaterih struktur). S sodobnim znanstvenim instrumentarijem (organizacijskih ved, industrijske sociologije in psihologije, ergologije) je treba dovolj objektivno proučiti vse dejavnosti in vse službe, organe ipd., da bi se po eni strani otresli odvečnega balasta uradništva, administracije, odvečnih instanc in del ipd., po drugi strani pa dosegli boljšo organiziranost in funkcioniranje vseh proizvodnih dejavnikov.

Komunisti morajo v svojih delovnih okoljih dajati ustrezne predloge za dvig produktivnosti, za odpravljanje napak, za uveljavljanje discipline, varčevanja, strokovnosti ... Skratka, gre za izboljšanje gospodarjenja; kakorkoli defektni gospodarski odnosi – pa najsi gre za tiste med našimi organizacijami združenega dela, ali za medrepubliške ali pa za meddržavne – povzročajo tudi motnje v odnosih drugih področij in ravni (politične, mednacionalne, kulturne).

Komunist ne more biti, kdor se oklepa kakšne neproduktivne (nepotrebne ali celo škodljive) dejavnosti oziroma kdor takšne dejavnosti ter delovna mesta tolerira ali opravičuje. Komunistovo odgovornost, prizadevnost, skromnost – vse te in druge moralne pojme naj bi sedaj in v prihodnje uveljavljali v prvi vrsti na področjih gospodarjenja. Danes gospodarsko ne dovolj hitro napredovati ali celó stagnirati pomeni toliko kot ogroziti vse družbenoekonomske in kulturnopolitične dosežke revolucionarnega gibanja. Na defektni, osiromašeni materialni osnovi družbe prihaja do vseh mogočih nepravilnosti in konfliktov.

Komunist se zaveda, da na gospodarskem področju niso mogoči čudeži, presenetljivo hitra napredovanja in dosežki. Za sorazmerno skromna izboljšanja so potrebni veliki, nenehni napori. Zato mora komunist razkrinkovati nosilce voluntarističnih iluzij, po obrazcu »do sedaj nismo, odslej pa bomo« in ciničnih birokratskih ugotavljanj splošne skupne krivde – pridnih in lenih, uspešnih in neuspešnih, varčnih in zapravljivih ... Le komunist, ki je sam ustvarjalen, produktiven, ki ne izkorišča dela drugih, je lahko nosilec pobud za izboljšanje gospodarjenja. Vsak korak resničnega gospodarskega gibanja velja več kot kilometri fraz, ki samo zamegljujejo resnično stanje in odnose ter prikrivajo preprosto resnico, da gospodarske težave rešuje le ustvarjalno, produktivno delo.

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.