Problem elitizma

28. PROBLEM ELITIZMA

Stalin je rad poudarjal, daso komunisti ljudje posebnega kova, izjemne kakovosti. Menil je, da so v mnogih pogledih nad množicami drugih delovnih ljudi. Člani Vsezvezne komunistične partije (boljševikov), VKP (b), naj bi bili nekakšna politična, vodstvena, moralna (ipd.) smetana sovjetske družbe ... Dejansko je ta partija postajala, potem ko je ni več vodil Lenin, vedno bolj privilegirana skupina, ki se je v procesu svojega odtujevanja od delavskih in kmečkih množic tudi vse bolj kastovsko zapirala vase. Tako je partija v vsakem avtoritarnem stalinističnem (ali podobnem) hierarhičnem sistemu v bistvu tehnobirokratska elita oblasti. Seveda takšne partije, pa naj ima še tako slavno in čisto preteklost, nikakor ni mogoče opredeljevati kot resnično avantgardo proletariata. Takšna elitistična partija ni preživela demokratičnih sprememb po Leninuovem obrazcu – iz »oblasti v imenu ljudstva« v »oblast ljudstva samega«. Takšna elita preprečuje delavcem, da bi sami neposredno odločali o rezultatih svojega dela in zaradi tega ne more predstavljati kake višje ravni uresničevanja diktature proletariata. Stalinistična elita oblasti potemtakem, kjerkoli nastane in v kakršnikoli pojavni obliki, preprečuje razvoj avtentičnih socialističnih odnosov; socializem, da bi to res bil, mora biti konkretno human in tako ali drugače samoupraven.

Novolevičarski ideologi so na različne načine opredeljevali »komuniste« (same sebe) kot idejno, nazorsko, duhovno, intelektualno elito, kot sol revolucije. Marksistični intelektualci (študenti in drugi razumniki) naj bi bili nekakšna aristokracija revolucionarnega duha, ki vnaša idejo, filozofijo, spoznanje v proletariat. Tudi takšne elitizem je vprašljiv za partijo, ki hoče biti resnično komunistična, resnično avantgarda proletariata. Čeprav v primerih takšnih koncepcij ne gre za tako težko odtujenost kot pri tehnobirokratsko avtoritarno deformiranih partijah, ki so gradivo in duh oblastniških hierarhij, pa vendarle tudi intelektualski elitizem predstavlja anomalijo in nesprejemljivo [popravek] enostranost.

Četudi se tovrstni elitizem ne izraža miselnostno kot bolj ali manj skrajni dogmatizem, značilen za stalinistično oblastniško ideologijo, pa ga je navzlic temu potrebno obravnavati kritično. Organizacija komunistov sicer mora biti nazorsko, filozofsko, znanstveno (družbenoteoretično) kos situaciji in nalogam, s katerimi se sooča, toda to je le eden izmed vidikov njene vloge, njene prakse, ki se mora povezovati in prežemati z vsemi drugimi. »Kolektivni intelektualec« v partiji (kot se pogosto izražamo) se ne sne razhajati s kolektivnim revolucionarjem, ki praktično preoblikuje družbo.

Četudi ZKJ še zdaleč ni imuna za bolezen elitizma, pa je doslej še vedno našla v sebi dovolj kadrov in energij, da se spopada s temi težnjami in nepravilnostmi (tako prve kot druge zvrsti). Tudi pri nas so se občasno pojavljale takšne osamosvojene elite s svojimi zagovorniki, liderji.

Ko se je na VI. kongresu (leta 1952) Komunistična partija Jugoslavije preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, je bilo to bržčas le najbolj izrazito zunanje znamenje globokih notranjih premikov, ki jih je omogočilo zmagovito soočenje s stalinističnim Informbirojem, zahtevajo pa izhodščno praktično teoretično koncipiranje socialistične samoupravne družbe. Naša partija si je že v prejšnjih fazah svoje rasti in boja prizadevala za temeljito notranjo demokratizacijo, predvsem od takrat, ko je tovariš Tito z novim vodstvom v sorazmerno kratkem času spodrezal korenine elitističnemu frakcionaštvu. Tito je prenesel delo partije iz tujine v domovino in iz forumov v množice. Aktiviral je delavce in kmete, mlade, neobremenjene kadre, sveže, originalne mislece ... Zato KPJ ni bila niti v času NOB niti v letih takoj po vojni monopolistična hierarhična struktura, brezupno okužena z birokratskim elitizmom, pač pa je v sebi že nosila težnje in momente dinamične zveze iniciativnih komunistov.

Vendar se moramo zavedati, da takšen dosežek ni trajne narave. Rja birokratizma stalno načenja telo vsake organizacije, vsakega vodstva. Tudi rja elitizma. Prizadevanje za delavsko večino in večin mladih v ZK, ustrezno aktiviranje in usposabljanje teh novih članov, predvsem pa boj za dosledno uresničitev Titove pobude kolektivnega vodenja in skupne odgovornosti v vseh strukturah – to je tisto, kar preprečuje tudi anomalije elitizma.

Komunist mora pripadati samo eni »eliti« – »eliti« produktivnega, ustvarjalnega dela, »eliti« nravnega življenja z ljudmi v svojem okolju, »eliti« revolucionarnega izvirnega marksističnega mišljenja.

LITERATURA:

Pregled istorije SKJ, IRP, 1963. str. 502–512

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.