Smiselna in nesmiselna politična dejavnost

29. SMISELNA IN NESMISELNA POLITIČNA DEJAVNOST

Dejavnost, ki ima pomen, smisel in dejavnost, ki nima pomena ... Filozofsko: praksa in dispraksija.

Na vseh področjih je mogoče početi smiselne ali nesmiselne stvari. V gospodarstvu, v kulturi, v prosveti, v občilih, v vojski, v zdravstvu, v znanosti ... pa tudi v politiki.

Iz kraljestva smiselne dejavnosti v poniglavo carstvo nesmiselnega početja niti ni daleč. Le mejo je treba prestopiti.

Zelo pogosto imajo za nesmiselno dejavnost zasluge birokratski formalisti. Ustvarijo takšen pisarniški administrativni obred, ki prepogosto dejavnost napravi zapleteno, ki malo dela spremeni v dolgotrajno mučno garanje. Birokracija ustvari nove institucije za dejavnosti, ki so komajda potrebne, in potem se razmnožujejo ustanove, uradi, birokrati, predpisi, dejavnosti, stroški ...

Znano je tudi, kako v birokratsko deformiranih okoljih sploh ni pomembno, kaj človek na delovnem mestu počne, zelo strogo pa nadzirajo točno prihajanje v službo in točno odhajanje. Podobno v nekaterih drugih okoljih zahtevajo, da človek na delovnem mestu pač nekaj (karkoli) dela, samo da ni neaktiven ...

ZK bi se morala z vsemi sredstvi bojevati proti nesmiselni politični (in vsaki drugi) dejavnosti v sebi in zunaj sebe. Vse reorganizacije bi morale biti usmerjene tako, da bi poenostavljale opravila, zmanjševale število izvajalcev, pocenile postopke.

Pomembna supozicija osmišljanja politične dejavnosti je vsaj v ZK idejnopolitično zaseganje celote tega, s čimer se določena organizacija ali vodstvo pač ukvarja. To ne pomeni, da naj ZK samo abstraktno idejnopolitično razpravlja, pač pa to, da ustvarja potrebne idejnopolitične pogoje za ustrezno delovanje vseh družbenih dejavnikov (zelo pogosto v določeni organizaciji združenega dela ali pa v neki družbenopolitični skupnosti vsi družbenopolitični dejavniki n isti način mladijo isto konkretno slamo, vsi hkrati ali vsak posebej; kako prav bi bilo, da bi ZK idejnopolitično usmerjala delo drugih dejavnikov, ki pa bi tudi imeli točno razmejene vloge oziroma naloge).

Če se zveza komunistov ukvarja z vsemi mogočimi zadevami, pravijo nekateri temu »konkretno delo«. V bistvu gre za to, da ZK ne opravlja svojega dela idejnopolitičnega osmišljanja, pač pa paberkuje tam, kjer ne delujejo dejavniki, ki bi morali opravljati določene naloge (npr.: kjer ZK organizira razpravo o pravilniku o osebnem dohodku, pomeni to, da tega ni sposoben storiti sindikat; kjer ZK organizira mladinsko delovno brigado, gotovo ne deluje ustrezno ZSM; kjer ZK organizira krvodajalske akcije, gotovo nimajo Rdečega križa ipd.). Prav tu je bržčas eno izmed izhodišč za razmišljanje o tej problematiki: Če je SZDL kraj dogovarjanja o bistvenih propozicijah določene akcije, organizacija, ki skrbi za koordinacijo sodelujočih dejavnikov, pa je ZK področje idejnopolitičnega usmerjanja, osmišljanja, artikuliranja ...

Drugi pomemben vidik zagotavljanja smiselne politične dejavnosti je bistveno usposabljanje komunistov – graditev komunistov iz nekomunistov. Prakticizem in brezidejnost pehata komuniste v nesmiselno in neučinkovito dejavnost.

Gre za to, da si vsaka organizacija in vsako vodstvo ZK prizadeva z marksistično analizo in oceno zagotoviti idejnopolitično izhodišče za aktivnost. Morda to izhodišče ne bo do kraja domišljeno, mogoče bo tako ali drugače enostransko, toda gotov obo presegalo žabjo perspektivo prakticizma. Če se komunisti trudijo, da bi marksistično družbeno teorijo ustrezno aplicirali na konkretne probleme, situacije in naloge, če se znajo reševati iz spon dogmatizma in neustvarjalnega rutinerstva, to gotovo vodi k bistvenemu izboljšanju dejavnosti.

Brezidejnost ne pomeni le idejne nevralnosti, tj. nepripravljenosti za jasno idejnopolitično opredelitev glede tega ali onega družbenopolitičnega problema. Pomeni tudi kapitulacijo pred problematiko – neumevanje, neobvladanje (strokovno praktično, teoretično). Brezidejnost in prakticizem posameznika niti nista tako hud problem; vedno so bili in bodo komunisti, ki pač ne morejo prodreti kdo ve kako daleč v nazorski svet, v teoretično kulturo marksizma. Hudo je, če so zaradi dolgotrajnega slabega in preveč poenostavljenega idejnega usposabljanja in idejnopolitične aktivnosti zanemarjene cele organizacije ali vodstva. Prakticizem in brezidejnost vladata tedaj forumsko; razglašata se kot krepost, kot poziti[v]na lastnost. Karkoli bo kdo poskušal ziniti nad ravnijo najbolj pustega rutinerstva, bi bilo takoj proglašeno za »abstraktnost«, »filozofiranje« ipd.

Prav mladi komunisti, novo sprejeti člani lahko veliko pomagajo pri osmišljanju politične dejavnosti, pri boju proti pojavom in težnjam prakticizma in brezidejnosti. Ker še niso ujetniki starih dejavnih in idejnih kalupov, lahko postanejo nosilci svežih idej in izvirne politične prakse ... Seveda ne brez trdega dela, ne brez globljega marksističnega študija, pa tudi ne brez razumnega tveganja.

Sicer pa vsaka faza razvoja, vsako specifično okolje in vsaka problematika zahtevajo nove premisleke, nove rešitve. Osmišljanje je trajen proces, ker smisel postaja nesmisel, ker stare ideje postajajo brezidejnost, ker ustrezna praksa degenerira v prakticizem... Tudi vloge in naloge družbenopolitičnih dejavnikov danes niso to, kar so bile včeraj, jutri pa se bodo tudi spremenile.

Tema za premislek: Komunist kot človek, ki v vsakem novem momentu razvoja poskuša dojeti in izraziti njegovo resnico. Dialektika resničnosti.

LITERATURA:
V. Sruk. Filozofsko izrazje in repertorij, PZ, 1980, str. 74, 272–273

L. J. Peter, Pet[r]ovo načelo, MK, 1974

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.