Postgravitacijski umetniški satelit Dragana Živadinova

V tokratni Jugosferi, kririško-teoretski rubriki, ki nastaja pod okriljem Zavoda za prevajanje in povezovanje jugoslovanskih kultur YugoTranslate, gostimo retrogardističnega gledališkega režiserja, enega izmed ustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst in idejnega očeta Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij KSEVT, Dragana Živadinova, s katerim se pogovarjamo o možnosti lansiranja prvega umetniškega satelita na Mednarodno vesoljsko postajo.

Živadinov, Dragan (1960- )

Slovenski gledališki režiser, retrogardist, postgravitacijski umetnik

* 24. januar 1960, Ilirska Bistrica

Ustanovitelj Gledališča Sester Scipion Nasice (1983-1987), Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot (1987-1990) in Kozmokinetičnega kabineta Noordung (1990-1995-2045). Soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst (NSK) ter soustanovitelj in direktor zavoda Center za raziskave scenskih umetnosti DELAK. Idejni konstruktor stilnih formacij retrogardizma (značilna za prvo fazo njegovega opusa, do leta 1990) in telekozmizma (druga faza, od leta 1995 naprej) ter Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). Avtor 50-letnega proceduralno-procesualnega gledališkega projekta Noordung::1995-2045. Dragan Živadinov je od leta 1980 do 1984 na AGRFT v Ljubljani študiral gledališko režijo, vendar nikoli ni diplomiral, saj je po dveh zavrnitvah zasnutkov njegovih diplomskih predstav iz Akademije radikalno izstopil z enim svojih prvih manifestov Pismo lažnim učiteljem. Že leto pred tem, 1983, je skupaj z dramaturginjo Edo Čufer in scenografom Miranom Mohorjem ustanovil Gledališče sester Scipion Nasice (1983-1987), z vnaprej določenim štiriletnim trajanjem. GSSN je uprizorilo 3 retrogardistična dogodka: Hinkeman (1984), Marija Nablocka (1985) in Krst pod Triglavom (1986), ki so vsi gostovali na prestižnem beograjskem gledališkem festivalu BITEF. Leta 1984 so umetniške skupine Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN), Laibach in Irwin ustanovili umetniško gibanje Neue Slowenische Kunst (NSK). Po ti. »samouničenju« GSSN, je leta 1987 ustanovil Kozmokinetično gledaliišče Rdeči pilot (1987-1990), ki pa je uprizarjalo ti. dramske, baletne in operne observatorije (Fiat, Zenit, Rekord, Kapital), s katerimi je gostovalo na prestižnih evropskih gledaliških festivalih. V začetku devetdesetih let je Rdeči pilot transformiral v Kozmokinetični kabinet Noordung. 20. aprila leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v petdesetletni gledališki projektil Noordung::1995-2045,  s premiero predstave Naseljena skulptura 1:1, zasnovano na konceptu petih ponovitev, ki se bodo odigrale vsakih 10 let (2005–2015–2025–2035–), na isti datum, ob isti uri in z istimi igralci, vse do leta 2045. Koncept vključuje proces zamenjave teles igralcev, ki bodo medtem že umrli, z daljinsko vodenimi tehnološkimi substituti, ki jih bo Živadinov v končni fazi, na koncu vseh procesualnih in konceptualnih etap, ko bodo vse igralke in igralci mrtvi, namestil v vesolje na geostacionarno orbito kot 14 komunikacijskih umetniških satelitov, na kar naj bi 2. maja 2045 naredil samomor v vesolju. Od leta 1995 Živadinov pri vseh svojih umetniških projektih sodeluje s svojo življenjsko partnerko, vizualno umetnico Dunjo Zupančič, s katero uprizarjata ti. obrede poslavljanja ter vizualne in gledališke informanse. Leta 1998 je Živadinov postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je v posebnem letalu za parabolične polete za vaje kozmonavtom realiziral Biomehaniko Noordung, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti. Predstava Noordung::1995-2045 je doživela prvo ponovitev leta 2005 na modulu mednarodne vesoljske postaje, v hidrolaboratoriju Centra za usposabljanje kozmonavtov Jurij Gagarin v moskovskem Zvezdnem mestu. Od leta 2005 z Živadinovom in Zupančičevo tesno sodeluje oblikovalec breztežnostnih okolij Miha Turšič, s katerim sta v naslednjem desetletju skupaj ustvarila na desetine pomembnih avtorskih razstavnih projektov, vizualnih in gledaliških informansov ter predstav, doma in v tujini. Predstava Noordung::1995-2045 je doživela drugo ponovitev leta 2015 v Kulturnem središču vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju, ki je zgrajeno na pobudo Živadinova, Turšiča in Zupančič, ki so hkrati ustanovili tudi zasebni zavod KSEVT, za svoji poglavitni nalogi pa so si zastavili ti. kulturalizacijo vesolja in kozmifikacijo umetnosti. V letu 2018 so Živadinov in sodelavci pridobili vsa potrebna dovoljenja s strani Ruske vesoljske agencije in Ruske federacije za pošiljanje prvega umetniško-znanstvenega satelita na Mednarodno vesoljsko postajo. Eksperimentalni satelit, katerega izstrelitev se načrtuje za 20. april leta 2020, naj bi imel obliko tehnološkega substituta prve preminule igralke petdesetletnega projekta Noordung::1995-2045, Milene Grm.