Boji za quilombe v Braziliji

Začenjamo s kilavimi novicami o sladkorju, vodi in pivu

V osrednjem delu intervju o quilombih – zasedenih, avtonomnih kmetijskih ozemljih v Braziliji. Pogovarjali se bomo o razlikah med urbanimi in ruralnimi quilombi in se dotaknili aktualnega boja v Espiritu Santu.

Več informacij:

https://vimeo.com/853811558

https://www.youtube.com/watch?v=mqM1iKdtmlQ

Vege recept: špinačna pita

Napovedujemo: ANTIXMAS MARKET na *DVORIŠČU METELKOVE* – 16:00–18:00

Vabimo te, da se 22. 12. namesto na Jankovičevih lučkah oglasiš na temni Metelkovi in si priskrbiš last minute antikapitalistična darila. Majcke, nakit, denarnice in tobačnice iz usnja in štrikane, kape, rokavice, printi in patchi, čaji, labele, knjige, ilustracije, plakati, broške, potiskane torbe, … svašta se najde izpod rok lokalnih ustvarjalcev in ustvarjalk – se vidimo!

Za roke in srce pogret pa še avtentični metelkovski kuhan vin*

***************************************************************************************

Kilave novice o sladkorju, vodi in pivu

V današnjih kilavih novicah nekaj okruškov o cukru, vodi in pivu. Poleg ekstra novic, da bivši nogometaš David Beckham ustvarja svoj veliki zelenjavni vrt in ga ponosno kaže na Instagramu ter da svoj novi hip doživlja tudi vrtičkarstvo med manj znanimi vplivneži, se je kilava ekipa v letošnji decembrski ediciji raje zamorila s klasičnimi temami, kot so širjenje velikega agro-biznisa, slabim položajem malih kmetov, idiotskim upravljanjem z nafto 21 stoletja aka vodo in seveda najpomembnejšim - padanjem kvalitete evropskega piva.

Prva novica prihaja iz Indonezije, kjer je po poročanju portala Farmlandgrab.org indonezijska vlada predstavila načrt o povečanju pridelave sladkorja v tej državi. V ta namen ponujajo med enim in dvema milijonoma hektarjev površin v provinci Papua na zahodnem delu otoka Papua Nova Gvineja. Politični vrh računa na veliko zanimanje srednjih in velikih investitorjev, saj naj bi ena povprečna predelovalnica potrebovala med 20 in 40 hektarji površin zemlje, za rentabilnost celotnega projekta pa si želijo zgraditi od 20 do 30 sladkornih tovarn.

Kot pravi minister za poljedelstvo Andi Amran Sulaiman, bo pot do samooskrbe s sladkorjem še dolga, saj se za vzgojo dobrih sadik in prilagoditev na lokalne specifike potrebuje več let, poleg tega pa naj bi bil letni hektarski??? pridelek na Papui za kar polovico manjši kot v Indiji, kjer znaša okoli 150 ton. Vse kaže, da se tudi indonezijska kmetijska politika še vedno odloča za preproste neoliberalne rešitve privatnega upravljanja gozdnih površin z namenom vzpostavljanja monokulturnih puščav.

SlaTke pa so tudi skrbi na drugi strani prehranjevalne verige - pri malih kmetih. Iz province Sarlahi v Nepalu poročajo o protestu kmetov pridelovalcev sladkornega trsa. Ti zahtevajo večjo odkupno ceno pridelka za leto 2023 ter celotno izplačilo subvencij za leto 2022. Kot pravi Kapil Muni Mainali, predsednik zveze pridelovalcev sladkornega trsa v Nepalu, so se končne cene sladkorja v letu 2023 dvignile za kar 40 odstotkov v primerjavi z letom 2022, poleg tega pa so se precej povečali tudi stroški pridelave sladkornega trsa. Protestniki imajo sicer nekaj možnosti za uspeh, vendar so pogajanja z veliko sladkorno industrijo, zlizano z državno politiko, največkrat obsojena na neuspeh.

Kdo in kako pa se bo uprl velikemu poslu z vodnimi viri v ZDA? Kot kaže, je to vprašanje za naše zanamce, vesoljce ali koga tretjega. V nedavno objavljeni večletni raziskavi na portalu MotherJones.com je objavljenih več zapisov o upravljanju celotnega porečja reke Kolorado in o totalni ekstrakciji vode v bolj ali manj dobičkonosne namene. Ena od raziskav je pokazala, da ni najbolj problematična poraba podtalnice za industrijo in namakanje golf igrišč, skoraj 80 odstotkov vode namreč porabijo za gojenje sena in lucerne v puščavskih predelih.

Za dobro mero pa še tole: Da bi povečali porabo vode in s tem tudi velikost poslov, je pokojninski sklad iz Arizone skupaj z mednarodno kmetijsko zvezo vložil še dodatnih 175 milijonov dolarjev, ob tem pa omogočil nakup parcel tujim kmetijskim podjetjem, glavna sta Al dahra in Almarai iz Združenih arabskih emiratov ter Savdske Arabije. V letu 2022 je zvezna država Arizona prek izvoza lucerne posredno izvozila okoli 200 tisoč metričnih ton vode, potrebne za gojenje te kulture, kar je letna poraba več kot milijona Američanov. Savdijci in ekipa se najverjetneje "režijo ko mački".

Končajmo pa še z evropsko raziskavo o pridelavi in kakovosti hmelja. Raziskava, objavljena v reviji Nature kaže, da se zaradi klimatskih sprememb vsebnosti določenih kislin v hmelju drastično zmanjšujejo, kar že sedaj niža kakovost evropskega hmelja, v prihodnosti bo zaradi spremenjenega padavinskega režima te vrednosti še bolj negotove, če že ne v upadu. Na drugi strani pa so se v zadnjih dveh desetletjih zaradi "hipsterizacije" pridelave piva povečale še zahteve po kakovostnem hmelju, ki najbolje raste v zmernih geografskih pasovih.

Raziskovalci so med drugim primerjali hektarske donose med leti 1971 in 1994 ter med leti 1995 in 2018 ter prišli do zaključkov, da so se poleg kakovosti zmanjšali tudi letni pridelki in to za 10 do slabih 20 odstotkov; največ pa prav pri nas v Celju, za 19,4 odstotkov! Miroslav Trnka, eden od raziskovalcev na Češki akademiji znanosti, pravi, da se bo moral povprečni pivec piva v prihodnosti zadovoljiti s slabšo kakovostjo piva ali pa za solidno pivo odšteti še več denarja. No, morda pa nam morajo pokvariti še pivo, da se zgodi kakšna revolucija…