Kdo, če ne mi?
Kanadski esejist Bert Archer je nekoč zapisal, da identificiranje z gejevstvom pomeni opredeljevanje svojega značaja skozi osebne spolnostne navade. Archerjevo mnenje še zdaleč ni zgolj njegovo, ampak je del širše postgejevske misli, ki med drugim gejevstvo razume zgolj kot stvar intime. Geji so navsezadnje samo moški, ki jih poleg njihovih drugih zanimanj privlačijo moški, če pa o slednjem preveč govorimo, jih definiramo le kot homoseksualce, ki jih popolnoma določa spolna privlačnost do drugih moških. Prevelik poudarek na spolnostnih navadah za Archerja pomeni preskok od spolne usmerjenosti k seksualni identiteti. Takšni geji po Archerju nimajo izoblikovane celostne identitete, razmišljajo samo o gejevstvu in gejevske kulturne vsebine konzumirajo samo zato, ker so gejevske.
Nikakor ne želimo implicirati, da se z opisanim stališčem strinjamo. Postgejevsko nasprotovanje metanju vseh vsebin, ki se slučajno dotikajo tudi predvsem gejem blizkih tematik, v isti koš, sicer opozarja na nedvomno raznolikost gejevske kulturne produkcije. Popolnoma pa odmisli, da je gejevska identiteta še vedno marginalizirana. Zato se sprašujemo, ali kulturno produkcijo z gejevskimi tematikami res lahko ločimo od spolne usmerjenosti njenih ustvarjalcev.
Ko smo se pred časom v eno izmed ljubljanskih kavarn podali na limonado s Sandijem Jesenikom – enim redkih gledaliških ustvarjalcev, ki tako z režijske in dramaturške kot tudi performerske pozicije pristopa k ustvarjanju gejevskih in kvirovskih predstav – je bilo seveda prvo vprašanje, ki smo mu ga morali zastaviti, ali se sam opredeljuje za gejevskega umetnika in zakaj.
Ja absolutno se mi zdi, zaradi tega ker …
Jesenik je kvirovsko identiteto raziskoval že v svojem prvencu – magistrski predstavi Interpretacija sanj Alexandra McQueera, ki je bila uprizorjena leta 2016 v Stari mestni elektrarni. Debato ob limonadi je nato zaneslo k produkciji sočasnih kulturnih vsebin z gejevskimi tematikami, ki bi lahko služile kot navdih za omenjeni projekt, nekakšen nadrealistični dramski avtoportret. Izkazalo pa se je, da v gledališču tematike v času sogovornikovega študija na AGRFT niso bile najbolje zastopane.
Vse kar se je dogajalo so ble neke obrobne teme …
Četudi institucionalno dramsko gledališče tipa SNG Drama predstavlja stekleni strop vidnosti in simbol sprejetosti, pa Jesenik izpostavlja, da institucije pogosto ne presežejo preproste reprezentacije gejevskih izkušenj. Za raziskovanje gejevskih tematik se mu zdi plodnejše avtorsko gledališče. To umetnikom omogoča, da zgodbe vlečejo iz sebe, jih skozi uprizoritev raziskujejo in na pristen način podajajo občinstvu. Tako je tudi sam s sodelavkami v umetniški skupini G-fart vstopil tudi v ustvarjanje Kabareta Kurac in kasneje snovalnega performansa Medtem ko, ki je gledalsko izkušnjo v ŠKUC-u spremenil v potovanje po spominski krajini kvirovskega lika. Različni formati, v katerih je Jesenik ustvarjal, predpostavljajo različne umetniške procese. Vsak pa je za kvir osebe, ki so bile med odraščanjem svojo kvirovskost prisiljene skrivati, dragocen na svoj način.
Kako je blo zanimivo, da lahka človek v temu uživa …
Jesenik je v sodelovanju z Alenom Jelenom, še enim redkih režiserjev, ki v svoje predstave redno vključuje gejevske tematike, tudi pri snovanju predstave #brazgotine #kemseks izhajal iz osebnih izkušenj. Predstava v dokumentaristični maniri uprizarja zgodbe, ki so jih navdihnila osebna pričevanja posameznikov s prvoosebno izkušnjo rabe opojnih substanc med spolnim občevanjem. Predstava, ki je bila uprizorjena v ŠKUC-u, Gleju in Klubu Tiffany, priča, da uspe v narekovajih »gejevsko gledališče« tudi z reprezentacijo aktualno in intersekcionalno obravnavati gejevske like, kar sicer v institucionalnem gledališču vidimo zelo redko.
Da lahko tako odkrito spregovori o tematiki, ki nezanemarljivo pesti gejevsko populacijo, mora biti reprezentiranemu dopuščen položaj celostnega subjekta. Z drugimi besedami, predstava mora ustvariti situacijo, v kateri gej ni edini gej in je poleg gejevstva lahko še kaj drugega. Kot je v knjigi Queer Utopia zapisal pisatelj José Esteban Muñoz, so prav trenutki, ko vsi okoli tebe delijo okoliščino, zaradi katere te širša družba odklanja, utopični. To so trenutki, ko imajo pripadniki manjšin lahko občutek, da ne pripadajo manjšini. V takšnih prostorih in v takšnih kulturnih vsebinah se za čas njihovega trajanja breme Drugosti sprosti. Takrat nisi gej obiskovalec, ampak preprosto obiskovalec. Kar pa kaže, da še nismo na točki, ko bi bil gejevski moški zgolj moški v širši družbi, kot si na začetku oddaje želi Archer.
Enostavno naša življenja preposto potrebujejo …
Na tej točki debate se nismo mogli izogniti še enemu perečemu vprašanju, ki zaznamuje pogovor o predstavah z marginaliziranimi tematikami, namreč, kdo jih sme ustvarjati? Vprašanje, ki po mnenju sogovornika v našem prostoru še ni aktualno. Podobno sta pred štirimi leti na dotičnih mavričnih valovih v ciklu oddaj Teritorij teatra z naslovom Mavrični abonma ugotavljala Zala Dobovšek in Jaka Smerkolj Simoneti. Oddaje so razkrile površnost in pogosto spregledanost v obravnavi kvirovskih tematik v dramskih gledališčih. Predstav, ki resno pristopajo k obravnavi kvirovskih tematik, onkraj tistih, ki jih ustvarijo sami člani skupnosti, tako preprosto sploh ni. Naše vprašanje tako še naprej ostaja, če predstav ne ustvarijo člani skupnosti, kdo jim bo namenil čas, ki si ga zaslužijo.
Ustvarjalci, ki smo del te neke širše skupnosti …
________________
foto: Neodvisni.art
Prikaži Komentarje
Komentiraj