Podzemni tok New Agea v Jugoslaviji

Verjetno se je vsak, ki se je potikal po mimopoteh neskončnih noči, srečal z osebo specifične avre, določenim svetozorom in duhovnimi prepričanji sumljivih izvorov. Halo okrog teh oseb lahko kompilirajo nekonformizem, močan ego, zračenje svobode in prepričanosti vase, pomirjenost s sebstvom, užitek v lastni družbi ter vsaj navidezno obvladovanje čustvenih stanj in misli. Kot da jih ni ničesar strah, ne smrti, niti zapravljenega trenutka. Če bi grobo ocenili starost teh oseb, so malce starejši od milenijske generacije, torej rojeni še krepko med zlato dobo Jugoslavije, postavimo jih lahko v obdobje povojne baby boom generacije. Glede na domnevno zaprtost kulturne krajíne tistega časa se lahko upravičeno vprašamo – kdo jih je naredil?

V tokratni epizodi serijalke Jugofuturizem, ki nastaja v sodelovanju z revijo Maska, bomo obravnavali temo new agea v Jugoslaviji in kako je ta preživel.

V jinglu napovedi oddaje se znajdeta zoperstavljena dva lika – Edvard Kardelj z navedkom iz Političnega sistema socialističnega samoupravljanja »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam,« in najbolj znani okultist Aleister Crowley z navedkom iz njegove Theleme »Do what thou wilt shall be the whole of the Law«. Mar obstaja povezava uveljavljanja samovolje in samosreče z načelom samoupravljanja – če nadaljujemo s Kardeljem: »Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj – da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko – na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev – svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljan«. Sicer ideja sreče posameznika v socialistični ideologiji nujno koincidira z združenim delom in stremenjem k uravnilovki vseh v mezdne delavce, tudi intelektualcev. Čeprav so besede obeh avtorjev vzete iz konteksta in izrečene z več kot polstoletnim razmakom, lahko v osnovi tvorijo idejno povezavo med družbeno-politično situacijo in usodami ljudi, ki so se v obdobju Jugoslavije podali na pot iskanja osebne svobode ter drugačnih izrazov individualnosti skozi različne, bolj ali manj dostopne prakse.

V umanjkanju religijskih in drugih družbeno-tkivnih duhovnih praks se v obdobju materialistično naravnanega družbenega sistema ustvari duhovni vakuum, opiše Nemanja Radulović, srbski jezikoslovec s strastjo do raziskovanja ezoteričnih tokov. Umanjkanju tradicionalističnih temeljev pripomore tudi generacijska progresivnost pod vplivom razvoja tehnologije, družboslovnih znanosti in svetovnih gibanj. Praznina in zavračanje institucionaliziranega se predstavi kot plodovita priložnost za brikolaž česarkoli ezoteričnega, kar je dostopno, v neko osebno religijo, ki kliče po družbenem preporodu. Razloge, da se posamezni uporniški tokovi zgodovinsko obračajo k ezoterizmu, nekateri najdejo v tem, da je kot prepovedan s strani institucij uporu zagotovo primeren, in ker obljublja skrivno znanje, je toliko bolj mističen in privlačen. 

Morda je za začetek treba razločiti pojme in preleteti osnovne značilnosti zahodnega, torej evropskega ezoterizma, ki je pripeljal do tega, da so naše mame skoraj sočasno z ameriškimi brale Parapsihologijo in strici potovali v Indijo.

Ezoterizem je danes akademsko razumljen kot tip religiozne aktivnosti, ki vključuje odkrivanje in pridobivanje skrivnega znanja, ki naj bi bil rezerviran samo za elito, v nasprotju z eksoterizmom, ko je religija dostopna vsem. Prvi pol naj bi bil posvečen njenemu (duhovnemu) bistvu, medtem ko je drugi pol namenjen zunanji prezentaciji preko dogem in institucij.

Na drugi strani je ezoterizem razumljen kot krovni pojem za več zgodovinskih tokov v zahodni kulturi, ki so si po delovanju sorodni in vključujejo gnosticizem, hermetizem, okultno filozofijo, alkimijo, krščansko in judovsko kabalo ter teozofijo, vse do new agea.

Problematiko resnejše obravnave ezoteričnih spisov je predstavljala globoka nenaklonjenost akademske sfere do teme, ki je bila do nedavnega rezervirana za peščico religiologov med prevlado scientizma ali racionalne znanosti. Po besedah Wouterja Hanegraaffa je ravno umanjkanje ezoterizma v akademskih raziskavah kontrakulturnemu gibanju omogočilo navdih v tej zgodovinsko (domnevno) supresirani, progresivni, alternativni tradiciji, ki je kot takšna pomembna za spiritualno reformo in upor. 

V Angliji je leta 1964 s pomembno dušno hrano za novodobnike vplivala Frances Yates. Njena knjiga Giordano Bruno and the hermetic tradition je v akademski sferi naletela na plodovit pogrom, ki je, če ne drugega, vplival na vpeljevanje ezoterizma v akademski diskurz. S svojo zloglasno trditvijo, da je hermetična tradicija ključni razlog za razvoj znanosti, je dodobra pretresla znanstveno-raziskovalne kroge. Yates očitajo, da posameznih hermetikov nikakor ni predstavila v pravilni oziroma kompleksnejši luči realnosti, vendar pa je s svojim delom osvetlila dotedaj nepredstavljene ezoterične tokove v renesansi.

Nadalje je za akademsko raziskovanje pomemben prispevek Antoina Faivreja, ki utemelji glavne značilnosti ezoterične tradicije: 

Prvič: za zahodno ezoterično tradicijo je značilna doktrina o simbolnih korespondencah, ki je izražena v analogijah med mikro- in makrokozmosom, ponazorjena z rekom: »kakor zgoraj, tako spodaj« (in obratno).

Drugič: ideja žive narave – celotna narava je oživljena po principu svetovne duše in podobnih konceptov.

Tretjič: za ezoteriko sta značilni imaginacija in meditacija, stik zemeljskega z nebesnim.

Četrtič: izkušnja transm­utacije ali kako preko predstav vplivati na duhovno in materialno spremembo.

Petič: značilna je ideja konkordacije ali ujemanja bistva svetovnih religij in tradicij, ki kaže na eno, večno filozofijo, philosophia perennis.

In šestič: za ezoterično tradicijo je pomembna transmisija, prenos znanja z mojstra na učenca, ki rezultira v individualnem izkustvu. 

René Guénon, pripadnik vzhodne veje ezoterizma, loči še pravoverno ezoteriko od psevdoezoterike, torej izmišljenega učenja, ki ne izhaja iz nobene tradicije. Kontraezoterika je zasnovana na kontrainiciaciji, to je satanizmu, ki po njegovo ni pravo učenje; nazadnje antiezoterizem predstavljajo sodobni materializem, humanizem in podobni. 

Po sodobnejšem Hanegraaffu ima ezoterizem pet pomenov, ki so odvisni od konteksta – lahko je popularen, kot sinonim za okultizem; lahko je tajen, ki razlikuje med iniciiranimi in neiniciiranimi; lahko je metafizični koncept perenialne šole, ki unificira vse ezoterične struje; lahko je sinonim za gnostične pristope ter iskanje izkustvenega in simboličnega – za razliko od racionalnega in diskurzivnega; lahko je niz zgodovinskih pojavov od renesanse do danes. Loči še emski ‒ torej izkustveni ‒ pristop in interpretativen – etski pristop. Stališče je lahko še proezoterijsko, antiezoterijsko ter empirično-ezoterijsko. S tem Hanegraaff nakaže problematiko nevtralnosti raziskovalca. Tu imajo avtorji različna mnenja: ali šele empirične izkušnje pomenijo validacijo teorije o ezoterizmu in nasprotno, da je tak pristop nujno pristransko neakademski. Na drugi strani se zaveda pritiska intelektualnega imperializma pri obravnavanju na primer magije, ki je akademiki nikakor ne zmorejo zedinjeno definirati. 

Do sredine preteklega stoletja je bila magija v akademskem diskurzu, podobno kot ostali ezotericizmi, razumljena kot herezija. Magijo Radulović sicer obravnava kot del okultizma, drugi avtorji bi jo ne glede na kontekst uporabljali kot običajen samostalnik, kot sta avto ali stol.

Od drugih struj ezoterizma je za prostor Jugoslavije poleg vsesplošnega zdravilstva najprivlačnejši okultizem. Nedvoumnega razloga za to nismo našli – morda odgovor tiči v tem, da so se magijske ritualne prakse obdržale do danes, predvsem v nekdanjem otomanskem delu. V knjigi Slovenska magija piše, da so na vaseh prej našli veterinarja kot zdravnika. Človekovo življenje je bilo lačno, žival pa jih je nahranila mnogo. Prej kot dragega zdravnika so se ljudje pri zdravljenju svojih bolezni posluževali ritualnih praks, ki pa vendar ne zahtevajo sistematičnega učenja.

Faivre ezoterizem in okultizem razloči na teorijo in prakso – če je prvi učenje, je drugi verjetje in izvajanje. Termin okultno prvi uporabi Agrippa v 16. stoletju in označuje nekaj, kar ni moč razumeti umsko, nekaj, kar je nad razumevanjem običajnega poznavanja. Kot navaja Mircea Eliade, v naslednjem stoletju beseda prevzame pomen znanosti antike in srednjega veka, kot so naravna magija, alkimija in astrologija. Okultne prakse imajo nek empirični učinek v obliki pridobljenega znanja ali vpliva na spremembo stanja. V kolikor je okultist nekdo, ki je znotraj zaprtih, a organiziranih krogov, preko socialnih interakcij, rutiniranih in ritualnih postopkov nabral določeno znanje in veščine, ki so potrebni za izvajanje prakse – v tem primeru lahko govorimo o okultni znanosti ali umetnosti. Za ezoterizem, podobno kot Faivre, označi religijsko-filozofski sistem verovanja, kognitivno mapiranje pojavnosti ter zalogo znanja, ki predstavlja bazo okultnim tehnikam in praksam. 

V Franciji 19. stoletja okultizem doživi preporod ter preko avtorjev Éliphasa Lévija in Papusa vpliva na poznejše tokove v Evropi in ZDA. Moda okultizma v 19. stoletju, kot pravi Eliade, je bila močno razširjena in v krščanskih teozofijah vključena predvsem z idejo o reintegraciji človeka v svojo božjo podobo, ki naj bi bila možna skozi spiritualno perfekcijo, teurgijo ali alkimistične tehnike. Vse lože, redi naj bi evocirali čas pred padcem, opirajoč se na osrednje simbole Salomonovega templja, templjarjev in grala, strmeč k njihovi oživitvi. Prav tako termin uporabi Madame Blavatsky, ki v 2. polovici 19. stoletja ustanovi še danes vplivno Teozofsko društvo.

V popularizaciji okultizma v 20. stoletju pojem pomeni zavračanje krščanskih osnov, pravzaprav aktivno sekularizacijo, in predstavlja spiritualistična, teozofska, antropozofska gibanja, hermetični red Zlate zore in new age. Vseeno, kot poudarja Eliade, je bila v srži prenova človeka, renovatio, in morda še pomembneje: okultizem je služil kot upor buržoazni družbi in ideologiji, saj so bile okultne in druge heterodoksne skupine preganjane s strani esteblišmenta. V zavračanju judovsko-krščanskih vrednot ter renesančnih idealov se iskalci preporoda obračajo k arhaičnim virom in drugim kulturam, iščoč nove spiritualne vrednote. Za podlago se pogosto obračajo k poganstvu, predkrščanskim verskim tokovom ali vzhodnjaškim religijam, hinduizmu in budizmu. 

Okultizem 20. stoletja Hanegraaff definira kot vsak poskus ezotericistov, da bi se spravili z razčaranim svetom, ali alternativno kot poskus dojemanja smisla ezotericizma s perspektive razčaranega sekularnega sveta. Hanegraaff new age definira kot sekulariziran ezotericizem, ki je mešanica znanstvene in okultistične kavzalnosti. 

Magičnost izgubi svoj naboj z razvojem znanosti o kvantni fiziki in lažje postane verjetnejša, splošno pavšalno-logično razložljiva. Veje okultistov iščejo znanstveno religijo ter za razliko od drugih ezoterizmov ne nujno nasprotujejo progresivni znanosti, temveč stremijo k njeni integraciji in duhovni realizaciji posameznika. Okultizem propagira moč in svobodo individualnega posameznika, da aktivno participira pri vplivanju in spreminjanju okolice.

Korenine new agea postavljajo v čas kontrakulture šestdesetih, čeprav se gibanji ločita po politični aktivaciji. Kontrakulturo je zaznamovala predvsem uporaba psihotropnih snovi, ki odpira vrata v nova stanja zavesti. Za izraz new age naj bi bila odgovorna Alice Bailey, ki je povezana z omenjenim Teozofskim društvom. Gibanje, če new ageu sploh lahko tako rečemo, povezujejo s pričakovanjem nove dobe, to je približno 2100 let trajajoče dobe vodnarja. Ta je, če se spomnite, nastopila avgusta leta 1999 ob popolnem sončnem mrku. Po drugih, nikakor natančnih izračunih, že leta 1957. 

Poleg tega se new age uporablja sinonimno z novimi religijskimi gibanji. Glavne tokove gibanja Hanegraaff razdeli na – kanaliziranje oziroma komuniciranje z entitetami v smislu človeka kot medija; – na zdravilstvo in osebno rast, kamor uvrsti Human Potential Movement, holizem in podobno; – na new age znanost, kamor uvrsti zagovarjanje znanosti (ki se sklada s prepričanjem), kot so na primer hipoteza Gaje, kvantna teorija in druge; – ter neopoganstvo z ritualno magijo, torej čarovništvo in razna gibanja boginj. Vsaka od teh vej se nekako prime odpadlega listja drevesa ezoterizma, v neko novo sinkretistično alkimistično kuharico po principu »(almost) everything goes«.

Na tej točki se lahko vprašamo, zakaj bi akademiki new age sploh vključevali v zahodno ezoterično tradicijo, če po vseh njihovih utemeljitvah ezoterizma tja niti ne sodi. Ni iniciatorski in ne potrebuje nujno prenosa znanja z učitelja na učenca, s čimer zanika načelo transmisije. Ker ne sledi nobeni zgodovinsko vzpostavljeni tradiciji, ali vsaj brez jasne navezave, bi new age lahko oklicali za psevdoezoterizem. In zakaj bi bil religija ali religijsko gibanje? Če je sekulariziran, predstavlja prej način življenja, svetovni nazor in sistem vrednot, ki jih posameznik vzpostavlja v množici izbire. Zdi se, da se trudijo z new agem pokriti popolnoma raznovrstne si tokove in posamične odločitve ljudi, ker nečemu, za kar ne vemo točno, kaj je, moramo reči nekaj, kar nima veze s tem, kar je, torej doba vodnarja. Čeprav nekateri avtorji poudarjajo zgodovinsko kontinuiteto ezoterizma, pa drugi opozarjajo, da gre prej kot za neko veliko tradicijo za semantične kontinuitete. Funkcija pomena ezoterizma se v vsakem obdobju reorganizira, permutira glede na novo vzpostavljen družbeni kontekst in nikakor ni monolitna. 

Na new age, ki je še danes z obeh – pro in antipozicij pejorativen pojem, rajši gledamo kot na semantično reorganizacijo –, in če vnovič primerjamo z brikolažem – kombiniranje s sredstvi montaže in kolaža, transformiranja in adefinicije.

Kaj je botrovalo popularnosti specifično okultizma v Jugoslaviji? Kot napiše Victoria Vitanova-Kerber, je bil ezoterizem »v visoko materialistični socialistični realnosti mentalni eskapizem«. Kljub absolutni sekularni naravnanosti Jugoslavije je njena umeščenost med vzhodne in zahodne sile delovala bolj odprto predvsem do zahodnih vplivov. Ezoterizem je bil rezerviran za otroke elitne inteligence, ki so imeli boljšo izobrazbo, stike s tujino in močnejše socialne mreže, oziroma za tiste, ki so izhajali iz družin, ki so bile kontinuirano v stiku z ezoteričnim, so pripadale raznim ložam in salonom. Tisti, ki so lahko potovali, so, jasno, prinašali knjige in glasbo iz tujine. Ekskluzivnost, če ne celo eksotičnost ezoterizmov, je bil trend, ki je izražal naprednost in umetniškost. Radulović piše, da so bili spektri new agea prisotni skozi vsa obdobja SFRJ in so po vojni postali le bolj razširjeni in komercializirani.

Če pogledamo dostopnost ezoterične literature pred in v Jugoslaviji na določene iskalne parametre, najdemo sledeče podatke. Na primer, leta 1931 je bila v slovenskem jeziku izdana knjiga Filozofija jogijev in orientalski okultizem. Knjigo je izdala založba Nova miselnost, ki je bila v rokah Teozofskega društva Slovenije. To je bila prva knjiga o jogi pri nas. Leta 1932 v reviji Dom in svet: zabavi in pouku izide članek z alkimističnim naslovom Archeus terrae, kjer Bogo Pregelj opredeli Goethejevo pozicijo med mislecem in mistikom, ki so ga izoblikovala dela Paracelzusa, Bruna, Swedenborga, Spinoze in drugih. V 20. letih je o alkimiji na Kranjskem pisal Franc Minařik, slovensko knjigo O psihoanalizi smo dobili leta 1934. Istega leta je bila knjiga Wilhelma Reicha izdana v srbščini, nato pa 40 let nobena. Njegova Funkcija orgazma iz 1927 je bila v srbščini izdana šele leta 88, ko je Makavejev Reicha že davno parafraziral v Misterij organizma. Nedvomno so teksti, knjige in ideje med mladimi krožili podtalno ter neformalno. 

Na splošno od leta 1941 do 1991 iskalno geslo »ezoterika« ne najde niti treh virov v slovenščini ali srbščini. Od leta 1991 do danes jih z istim geslom najdemo preko 400, na temo joge 2200. 

Precej več zadetkov in na splošno virov v medvojnem obdobju najdemo na temo prostozidarstva. To lahko pripišemo spekulacijam o odgovornosti masonov za sarajevski atentat in atentat na kralja Aleksandra. Po drugi svetovni vojni so bile lože v Jugoslaviji prepovedane, prav tako Teozofsko društvo. Tako tudi Jung, ki ga je društvo že izdalo pred vojno, doživi zatišje do sedemdesetih.

Razmah tiska o okultizmu in drugih ezoteričnih vsebinah Jugoslavija doživi v 70. letih, ko izide knjiga Carlosa Castanede, izhajati začneta reviji Misteriji in Aura, najdemo knjigo o ji džingu in astrologiji. Vendar je tudi teh le nekaj ducat. Med njimi so za temo najpomembnejše knjige Živorada Mihajlovića Slavinskega, ki v določenih krogih velja za »spiritualnega pionirja Jugoslavije«. V 80., med krizo v Jugoslaviji, je nezadovoljstvo mladih naraščalo in oblasti so zavoljo podpore popustile ideološki pritisk ter dovoljevale večjo svobodo idejam z Zahoda. V tem desetletju na temo okultizma najdemo preko 400 zadetkov v jugoslovanskih jezikih. Pojavijo se prevodi avtorjev Reneja Genona, Rudolfa Steinerja, Helene Blavatsky in Ouspenskyja, daleč največ prevedenih knjig, preko trideset, je avtorja Aleisterja Crowleyja. Za primerjavo, v istem času Kardelj izide v osemdesetih različicah, Tito v stotih. Še do danes izdani naslovi pod iskalnimi nizi hermetizem ali alkimija ne presežejo Crowleya. 

Slavinskega, ki je prvi v ta prostor pripeljal crowleyanske prakse, so brale množice podzemnikov. Nekateri od njih se po raznih obskurnih pričevanjih niso nikdar opomogli. Drugi so Ključeve psihičke magije uporabljali za odpiranje vrat. Slavinski je med drugim ustanovitelj Bele gnostične cerkve, ki je danes registrirana kot verska skupnost v Sloveniji. Prav tako je kot verska skupnost registriran Crowleyjev Ordo Templi Orientis, krajše O.T.O., ali red vzhodnih templjarjev. Kontinuiteta obeh vztraja še iz Jugoslavije. Podružnico O.T.O. so ustanovili v Ljubljani leta 1982. Po mnenju nekdanjega člana je pred vojno po jugoslovanskih ulicah hodilo več thelemitov, sledilcev znane Theleme, kot v katerikoli drugi državi, z možno izjemo ZDA. Kdo jih je naredil?

Barbara Potrata zapiše, da je new age globoko prisoten v socialističnem kontekstu. Oba sta namreč v svoji idejni osnovi idealistična projekta in socialni utopiji. Pred prihodom nove dobe oziroma za dokončno transformacijo mora priti do socialne preobrazbe preko samoperfekcije človeka. Kot povzame Potrata, ima marksizem v mnogih ozirih sorodnosti z new ageom – oba pričakujeta novega človeka, novo družbo preko rušenja vzorcev predhodne tiranije in menjavo vladajočega razreda. Oba ta »nova človeka« sta sposobna ordinirati naravi. Komunizem in new age imata tudi podobno mnenje o zasebni lastnini ter oba zanikata ali vsaj sebi dobro prikrivata fetišizacijo blagovne potrošnje v luči izmenjave preko drugih sredstev. Ko je človek osvobojen napačnih doktrin, je delo pri obeh kreativna ter izpopolnjujoča aktivnost, ki pomaga razviti poln človekov potencial in avtentičnost.

Na drugi strani pa so new agerji kljub mnogim sorodnim vrednotam socialistične ureditve nasprotovali predvsem načinu, kako do preobrazbe priti. Če povzamemo v točkah naravnost okulten zapis Gregorja Tomca (po Katarini Kosić): “Komunisti so težili k temu, da bo komunistično življenje zavestno planirano in delovanja slepih sil konec, da bo človek obvladoval svojo podzavest, dihanje, kroženje krvi, ki jih bo vse podvrgel razumu in volji. Organizirana in delovna skupnost naj sledi družbeni realnosti, kateri naj se posameznik podvrže, vse procese v njej zavestno nadzira in s tem bo postal svoboden. Postati mora sam sebi transparenten, zagospodovati nad samim seboj, se osvoboditi vsega nepredvidljivega in nerazumljivega ter potlačiti svoj jaz.”

V socializmu preobrazba posameznika pride preko družbene, pri new agerjih preko individualne spremembe in svobodnega povezovanja v skupnosti. Revolucija kontra evoluciji.

Antikultisti in drugi nasprotniki new age gibanj, posebej institucionalizirana cerkev, okultizem pogosto enačijo s sektaštvom, kar je vidno iz člankov katoliških revij z naslovi: Sekte, pastoralni izazov, Fenonem sekti ili novih religioznih pokreta: pastoralni izazov, in drugih. Nova religiozna gibanja prejšnjega stoletja naj bi novačila in vzdrževala svoje člane z manipulacijo po principu pranja možganov. Kot piše Gregor Lesjak, je paradigma o pranju možganov znana tudi kot kritika indoktrinacijskih procesov komunizma, vendar pa ni dokazana. Raziskave med zajetimi pripadniki Združenih narodov v korejski vojni, ki so bili žrtve nasilnega prepričevanja za namen indoktrinacije v komunizem, so pokazale, da so žrtve razvile le izsiljene vedenjske spremembe. V luči predstavljenih raziskav zavrača kakršnakoli prisilna ali manipulacijska orodja, ki bi lahko presojo posameznika omajala do te mere, da ne bi bil več sposoben odločanja zase, posebej ne pod prisilno indoktrinacijo. V sicer milejšem kontekstu pišejo Potrata in drugi, da so se posebej mladi v socializmu prisile zahtev sistema navadili in se naučili pretvarjati. Tako so ločili življenje na javno sfero, kjer so izražali konformizem, v zasebnem življenju pa so se, posebej v 80., torej v izdihljajih republike, s prevzemanjem alternativnih vrednot new agea odmikali od sistemske ideologije.

Izgubljanja otrok revolucije se je zavedal tudi Kardelj. Ultralevičarstvo je, kot piše v reviji Sodobnost leta 1979, predvsem ideologija intelektualcev, ki jo je delavski razred že zdavnaj prebolel. Kriza v zavesti inteligence, ki je prej imela elitni položaj, zdaj pa se vedno bolj enači z delavskim razredom, se po Kardeljevo ne kaže le v ultralevičarstvu kot neki obliki anarhizma, temveč tudi v »begu iz družbe, v porabniški mentaliteti, hipijevstvu, seksomaniji pa tudi terorizmu in neposredno kaznivim dejanjem«. Ultralevičarsko in kdaj sektaško strujo mladih Jugoslavije, ki le sledi svetovnim tokovom s svojo ideologijo kritike vsega obstoječega, med drugim označuje še potreba po razsvetljenem tutorju, prepozna Kardelj. Danes Goloba na desnem polu primerjajo z new age gurujem, ki ga je narod z Gibanjem Svoboda izvolil.

Posameznik generacije, ki je dozorela v petinsedemdesetih, razpet med gradnjo družbenega sistema in medsebojnih odnosov na eni strani ter individuacijo, lastnim duhovnim napredkom, iskanjem resnice in osvoboditve na drugi strani, je samograditeljski dosežek par excellence.

In vendar, zakaj okultizem? 

Med teorijami zarote je že dobro desetletje prisoten en in isti reproducirani članek o tem, kako so na Uradu za državno varnost Jugoslavije rekrutirali največje zvezde jugo rokenrola, da bi s seksom, drogo in rokenrolom omilili kontrakulturno gibanje po vzorih ameriške agencije CIA. Podobno se pojavljajo namigovanja, da so celotno srbsko alternativno glasbeno sceno osemdesetih zadušili s heroinom. Seks, droge in rokenrol so bili po principu kruha in iger osrednja orodja rušenja organizirane protestirajoče progresivne mladine. Lestvica ezoterične tradicije Jugoslavije sledi: ni orgazem, tehnicizem, seks. 

Vendar pa so, tako se vsaj zdi, okultistične struje precej zahtevnejše od povprečnega new agea. Zahtevajo določeno posvečenost, samodisciplino, nadzorovano sistematično samoopazovanje in registriranje rezultatov eksperimentiranja. Gre za inteligentne iskalce, ki jim predpisan študij in zabava ne moreta nuditi potešitve. Pametnejši in boljši od ostalih, pa vseeno brez orodij, da bi zacveteli navzven, ne sodijo ne v new age ne v uravnilovko. Jih je naredil Dolanc? In še, je komu od sledilcev zares uspelo? Nekaj resnejših iskalcev, vključno s Slavinskim, se je uspelo po razpadu Jugoslavije v novem ekonomskem sistemu etablirati v bolj komercialni zdravilski struji. Pravzaprav so, ironično, novodobniki v postsocializmu uspeli integrirati vrednote, proti katerim so se prej borili. New age, pravi Barbara Potrata, je najuspešnejši religijski fenomen v postsocialističnih državah, ki uspe spreobračati ljudi.

Eliade nekje zapiše, da na celem Zahodu ni enega mojstra, ki bi bil po tradicionalnih ezoteričnih izročilih resen kandidat, tako nam niti ni treba ločevati zrna od plevela. Ker – kako v post new ageu ali New Edge-u, kot so poimenovali generacijo uživalcev tehnologije in pametnih drog, ločiti hokuspokus od prave magije. 

Hokuspokus je po načelu telefončkov časovna obraba besed, zapisanih v evangelijih »hoc est corpus«, ki so izrečene pri spremenjenju kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Nenamerna banalizacija izreka religijskega obreda skozi šarlatansko čarodejstvo vsekakor postavlja primeren pomislek v primerjavi apropriacije in hibridizacije ezoteričnih tradicij brez nujnega poznavanja izbora ter posvečenosti. Če na tej točki zakoličimo misel o new ageu v Jugoslaviji? New age sploh ne obstaja. Za ezoterizem nas večina itak nima možnosti. Kaj pa magija? Povzemimo zapis brata najbolj znane slovenske čarovnice, Gorazda Makaroviča – nadnaravno je tvorba človekovega duha, vzročno-posledični mišljenjski vzorec, ki pojasni stvarno posledico, pri kateri vzrok presega dokazljivo ali izkustveno. Drugostopenjska magijska verovanja – religije, vraževerja, okultizme, ezoterizme, astrologije, verovanja v UFO, new age in ostale – Makarovič vrže v koš z odgovori na čustvene ter druge individualne ali družbene ali celo državne potrebe in stiske. Prvine takšnih mišljenjskih vzorcev so pridobljene evolucijsko in so samoohranitvene. 

Če new age pomeni čustveno stisko in hkrati krizo kulture ter smo zamudili Burning Mana kot novi Novi rock in tehno party kot novo religijo, se vprašam, kaj je novi duhovni remedy? 

Če ponovimo besede, ki jih je leta 1990 v reviji Literatura pod naslovom New age v glasbi zapisal sir Inštitut Egon March: »New age je in bo gibanje toliko, kolikor bo množicam subjektov uspelo najti podobna razmerja znotraj tehnoloških možnosti, v razponu med umetno inteligenco in fantazmo o mistični pobožanjenosti človeka, ki naj bi bila možna z roko v roki z novimi tehnologijami. New age ima tako veliko prihodnost kot informacijska civilizacija sama«. 

Kaj bo, ko new edge pride do svojega roba? Futurizem je tako na strani levih kot desnih. Na čigavi strani bo magija? Vidovita Baba Vanga je za letos napovedala prihod vesoljcev. Duh Jugoslavije ostaja, tako v negativnem kot v pozitivnem, kot mit in mistifikacija, paničen ali magičen kraj, temna in zlata doba, ki jo je preživel new age, ki nikoli ni obstajal. Obstajajo ljudje. Kdo jih je naredil? 

Lektorirala je Lea. Tehnicirala je Raketa. Brala sta Biga in Klara.

*** 

Foto: Lucija Klauž

Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or European Education and Culture Executive Agency (EACEA). Neither the European Union nor the granting authority can be held responsible for them.