Sherwoodski sindrom – protokoli za ukrepanje policije

Leta 2009 je takratni policijski inšpektor David Piqué Batallé predstavil magistrsko akademsko tezo o politikah javne varnosti, ki se je uporabljala za boj proti avtonomističnemu skvoterskemu gibanju v barcelonski četrti Gràcia. Skvoterska gibanja so bila reprezentirana kot tveganje za mestno življenje ter nevarnost za javni red, kot taka pa so bila kazniva. Piqué skozi analizo vojaških taktik argumentira metodo vzpostavljanja nadzora, ki jo uporablja policija. Metodo okliče sindrom Sherwood. A zakaj je Piqué izbral ravno to ime in kako je to povezano s skvoterji ter predvsem s policijsko taktiko za boj proti skvoterjem in demonstracijam? Prisluhnimo.

SHERWOOD IN MIT ROBINA HOODA

V angleških pravljicah je Sherwood ime gozda, kamor so se zatekali Robin Hood in njegovi prijatelji. V teh zgodbah je bil princ tatov znan po tem, da je plemstvu kradel robo, da bi jo razdelil revnim. Ta dejanja so sprožila širjenje stališč, ki so se odzivala na njegovo poslanstvo v boju proti zatiralcem. S tem so zatirani polagoma uveljavili svojo moč. Piqué piše: »Skvotersko gibanje je kolektivni protest, ki predlaga alternativno pot kapitalistični družbi. Želi razviti duh kolektivnosti in izvajati vrsto svojih družbenih in kulturnih dejavnosti, zunaj uveljavljenih zakonov. Pravzaprav je zasedanje praznega prebivališča zaradi potrebe po strehi nekaj, kar se je vedno dogajalo. Kar razlikuje to prastaro početje od gibanja, je dejstvo, da je cilj skvotanja vložiti javno politično pritožbo, s katero se želi spremeniti organizacija družbe ter prisvojiti prebivališče ali prostor za razvoj druge vrste dejavnosti, ki presegajo zgolj cilja “imeti streho”«.

KAJ BERE POLICIJA

Med španskimi in verjetno še kakšnimi drugimi policisti je delo Davida Piquéja popularno oklicano za "Gradivo proti Robinom Hoodom". V njem avtor predstavi akcijski načrt za boj proti skvoterstvu in protestom. Načrt je razdeljen na štiri faze:

1. vplivanje ​​na javno mnenje z ustvarjanjem ozračja zavračanja skvoterjev;

2. odpiranje politične razprave o zasedbi prebivališč - še bolje - lastnine;

3. v javnem mnenju utrjevanje oznake, da je skvotanje tesno povezano z vandalizmom;

4. dobesedni napad jedra Sherwooda in zaustavitev novih možnih Robinov Hoodov.

Avtorjev akcijski načrt sega od diskreditacije, obtožanja ilegalnosti in ostalih inkriminacij, celo do povezovanja s kriminalom ali terorizmom. Več takih groženj aktivira močne proteste. Na ta način protisistemske skupine svojo upravičenost razširjajo na druge družbene sektorje. V demonstracijah, kjer je število protestnikov veliko, nekateri udeleženci ali infiltriranci izkoristijo anonimnost in nekaznovanost množic, da povzročijo škodo, predvsem na javnih cestah, v uradnih zgradbah ali v obratih, ki so v nasprotju z njihovo ideologijo - kot so na primer banke ali posest. Ta nasilni izraz načina razmišljanja, čustvovanja in celo življenja je tisto, kar morajo politike javne varnosti zmanjšati ali preusmeriti. To policija opravlja prek dveh doktrin: taktika popolne in taktika ničelne tolerance. Za avtorja je to posledica politične strategije, ki ne pozna druge možnosti, kot da na vse probleme gleda kot na konflikte javnega reda. Na ta način pridemo do popularnih predstav o "problemu javnega reda", ki je kot abstrakten koncept v celoti konsolidiran v javnem in političnem mnenju in je kot tak zadosten razlog za napad na “Sherwood”. V tem oziru Piqué omenja tudi "teorijo zlomljenih oken". Pred več kot 35 leti so namreč raziskovalci teoretizirali, da grafiti, zapuščene zgradbe, prosjačenje in drugi znaki “neurejenosti” v soseskah ustvarjajo okolje, ki ljudi vodi v več kaznivih dejanj. Teorija je na ta način privedla do zatiranja manjših kaznivih dejanj z mislijo, da bo to preprečilo težja kazniva dejanja, a so dolgoletne raziskave in izkušnje pokazale, da ne drži. Žal so bili zaradi omenjene teorije ljudje prevečkrat aretirani zaradi preprostega dejstva, da so umazali ulice ali grafitirali stene. Metoda efektivno ne razlikuje med različnimi vrstami prekrškov. Ko je začelo naraščati število prijav o ekscesih in policijski brutalnosti, se je povečalo nezadovoljstvo med ljudmi: četudi je bila kazen velikokrat zgolj globa, niso bili pripravljeni na to, da bi jih s takšnim “policijskim dosjejem” družba obravnavala kot "kriminalce". Občinski predstavniki pa so mnogokrat razočarani, ker zahteve teh skupin pogosto zvenijo bolj kot gesla. Moti jih tudi mešanje različnih političnih zahtev, kot so "politični zaporniki na ulici", in "stanovanja za vse". Ko pa ljudje zahtevajo avtonomen prostor, s katerim bodo upravljali "oni" sami, občina izpostavi vprašanje “kdo so "oni", koga zastopajo in kakšni družbeni interesi jih premikajo”. Občinske oblasti si močno prizadevajo, da bi te skupine pripeljale do neke vrste formalne udeležbe in uživanja javne subvencije na zakonit način. A gibanja zavračajo občinski nadzor nad svojimi dejavnostmi in se borijo za enako socialno vključenost in enakopravnost ter pravičnost - za družbo, v kateri ne bi bilo potrebe po socialni pomoči, ker nihče ne bi bil odvečen in zavržen. Ustvarjajo mreže sosedskih klubov, ki jim omogočajo usmerjanje številnih družbenih skupin v medsebojno skrb. Tako jih vključujejo v "protisistem" - zlasti tiste, ki menijo, da nasilje ni rešitev. Ta zadnja ugotovitev je še posebej pomembna pri razvoju akcijskega policijskega načrta: nujno je ločiti nasilne skupine od nenasilnih ne glede na motive ali ideologijo, zaradi katere se integrirajo v amalgam samooklicanih antisistemov. Piqué zaznava, da je ena od težav pri reševanju problema gibanj tudi raznolikost ideologij in motivacij ljudi. A ob tem pomenljivo doda: mogoče pa ni problem - morda je rešitev. Prakse popolne ali ničelne tolerance so nepraktične, reakcionarne in porazne. Po avtorjevem mnenju ne morejo končati tveganja, ki ga predstavlja skvotersko gibanje - rešitev najde v zmernih in prikritih strategijah in taktikah, katerih učinek je opazen, ne da bi bila opazna njihova zaskrbljujoča narava. Piqué za svoj obči načrt za reševanje problema javne varnosti črpa iz štirih paradigem zgodovine vojaške teorije. To ne pomeni, da so vojaške in policijske prakse enake, imajo pa skupne elemente: načrtovanje, obveščevalno službo, psihologijo in nadzorovano uporabo sile, skupaj s propagando in uporabo razpoložljivih predpisov. 

MODEL CARLA VON CLAUSEWITZA 

Z vidika policijske taktike se ta model uporablja pri deložaciji zasedenih hiš ali samoupravnih socialnih centrov, izvaja pa se s pravnimi jamstvi in prek specializiranih enot: “Strategija je, da se izognemo konfrontaciji ali aktivni ali močni obrambni sposobnosti s taktiko presenečenja, hitrostjo in enotami, ki se ne odzovejo na nobeno provokacijo. Bistvenega pomena so predhodno zbrane informacije ali, slengovsko rečeno, vohunjenje. Neposredno delovanje na lokaciji ter identifikacija in imobilizacija voditeljev ohromijo vsako reakcijo, s tem pa se izognemo njihovemu "junaškemu vedenju” in statusu "mučenikov". V vojaški doktrini se ta strategija uporablja, kadar se upošteva politični dejavnik: ne gre za osvajanje, ampak za prevlado. Povedano s sherwoodsko metaforo, je sporočilo jasno: "V gozd vstopamo, kadar hočemo in kjer hočemo, odpor pa je neuporaben, nemogoč." Kar zadeva policijsko taktiko, se ta model uporablja za shode ali demonstracije. To se naredi s postavitvijo zelo močnih filtrirnih kordonov, ki ljudem omogočajo prehod, policija pa vmes lahko snema in fotografira z namenom identifikacije, odvzema predmete, iz nadzorovanega razprševanja gre v taktiko zadrževanja ali zbiranja ljudi ali se postavi v popoln kordon. To, da se ljudem pusti, da gredo skozi filtre, ima dva cilja: pokazati, da ima policija dovolj moči in da je ne skrbi, če bi se število ljudi povečalo, saj bi takrat poslala okrepitve. Če se vrnemo k Sherwoodu, s tem naznanijo: "Vemo, kaj želite storiti, in zdaj vemo, kdo ste." Ko se aktivnost protestnikov začne, policijske sile zapustijo filtre in se razpršijo po strateških točkah, tako da protestniku ni jasno, ali je na shodu, na poti ali med razpršeno policijsko enoto. S tem je dosežen učinek, da razpršena prisotnost policistov preprečuje vandalizem in uničenje javne ter zasebne lastnine. Kakršnekoli akcije ali junaška dejanja se lahko štejejo za škodno kaznivo dejanje in lahko se pišejo globe. Da bi Clausewitzevo doktrino natančneje konkretizirala, mora policija pridržane čim hitreje izpustiti in prepustiti sodišču. Policisti ne smejo biti preostri in se morajo držati postopka. Ta model je uporaben, če je moč na strani policije. Če to ni tako, je treba za doseganje enakih rezultatov uporabiti bolj agresivne taktike, ki namesto odvračanja povzročajo prisilo. A to je bolj kot drug model delovanja, ki si ga nihče ne želi.

MODEL SUN TDZU 

Do uspehov kitajskega generala je prihajalo predvsem zaradi poglobljenega preučevanja sovražnika, vedenja ljudi in izčrpnega preučevanja terena, na katerem bi morala potekati bitka ali vojna. Medtem ko je Sun Tdzu pripravljal in analiziral različne taktike za 9 različnih tipov terena, protisistemske skupine na splošno vedo, da imajo njihova dejanja več družbenih in medijskih posledic, če se odvijajo v določenih prostorih. Nasprotno, ti isti, odprti prostori so z vidika policijske taktike zanje bolj neugodni, saj omogočajo hitro mobilnost policijskih sil. V klasični vojaški teoriji bi to bila zmožnost mobilizacije konjenic ali lahkih pehotnih enot na bokih. V policijski taktiki to pomeni, da policisti ne želijo zatreti nemirov ali prijeti storilcev kaznivih dejanj, temu se preprosto izognejo in se lotijo omejevanja gibanja protestnikov tako, da jih popolnoma obdajo.To storijo v času največje koncentracije ljudi, ko je znano mesto zbiranja. Pomagajo si z vzpostavitvijo filtrirnih kordonov z vmreženimi “očesi” na prehodih do mesta, kjer bi se srečali s protestniki. Namen filtra je enak kot pri modelu Clausewitz: rekvizicija nevarnih predmetov in zbiranje foto in video materiala. Od takrat naprej protestniki že vedo, da bodo demonstracije potekale tam, kjer to želi policija, da se bodo ustavile tam, kjer to želi policija, in bodo trajale, dokler se protestniki ne bodo odločili za razhod. Posledično se ljudje razpršijo. Razpršitev se izvaja počasi, ljudi se spušča ven polagoma in v zelo majhnih skupinah, da bi se izognili ponovnemu združevanju prisotnih zunaj kroga. V teh situacijah je občutek frustracije in nemoči protestnikov zelo intenziven. Pogosto povzroči burne reakcije nekaterih posameznikov, ko se zavedo, da so izgubili vso pobudo. Ti trenutki so občutljivi in ​​”front-line” agenti se morajo izogibati posameznim provokacijam ali skupnim poskusom, da bi prebili krog. Cilj metode ni aretacija, temveč le imobilizacija. Občutek poraza med protestniki je precej velik, morala pa zelo "dotaknjena". Kar je v tej metodi dobro za policijo, je dejstvo, da ni ranjenih - torej nobenih mučenikov - in ni nobenih zapornikov - torej nobenih junakov. Nekateri celo neuspešno poskušajo prijaviti policijo zaradi nezakonitega pridržanja ali kršitve pravice do svobodnega gibanja. Tožilstvo je verjetno že opozorjeno na uporabo te taktike, ravno z namenom, da bi se izognilo takšnim pritožbam. Če bo šlo dobro, bo policija zmagala brez boja. Sporočilo Sherwoodu bi bilo: "V gozdu, na prostem in brez prostora za skrivanje ste ranljivi."

V hišah in ostalih objektih se protestniki počutijo bolj udobno, ker vedo, da jih ni mogoče obkrožiti, imajo pa tudi svoja "zavetišča". Nekateri, ki za to doktrino vedo, vedo tudi, da policisti v tem času niso ostri: če jim pobegnejo, jim ne bodo sledili na njihova varna mesta. Namesto kroga je lahko oblikovan nekakšen koridor, ki protestnike brez blokade vodi po določenih ulicah. Policijske enote hodijo v kolonah zelo blizu njih, vendar jim puščajo dovolj prostora, da se lahko premikajo in se ne počutijo zadušene. Čeprav jih opazujejo, se lahko počutijo izpuščene. Vedno se lahko pričakuje skupina, ki se pretvarja, da odhaja, a želi izvesti nekaj nasilnih ukrepov. V teh primerih so policisti že obveščeni, da morajo zunaj kroga uniformiranih policistov postaviti še formacije policistov v civilu. Te formacije so razpršene, vendar jih je veliko. Zato tisti, ki želijo storiti kakršnokoli dejanje, tvegajo nasilno soočenje zunaj vidnega polja glavnine demonstracij in medijev in ne bodo prejeli nobene podpore - bodisi na licu mesta ali pozneje. Policisti bodo z njimi ravnali kot z nasilnimi zločinci, ne kot z mirnimi protestniki. V klasični vojaški teoriji se te skupine ne bi štele za redne sile in zato ne bi bile deležne zaščite mednarodnih pogodb in konvencij. 

Do zdaj smo slišali nekaj modelov policijskega delovanja, pri katerem se policisti skušajo izogniti poškodbam. Če pa je zaželen fizični in moralni poraz sovražnika, preidejo na naslednji model policijskega delovanja.

MODEL MIJAMOTO MUŠASI

Temelji na uničenju tekmeca. Čeprav se morda ne zdi tako, so tudi najbolj brezvestni vladarji potrebovali izgovor, da bi začeli vojno, in če so jo želeli speljati do iztrebljanja nasprotnika - je moral biti ta izgovor trden. V vojaškem ali političnem smislu so sovražnikom pogosto dovoljeni določeni ekscesi in izzivanje, da bi upravičili intervencijo "odziva", ki je razumljiva samemu civilnemu prebivalstvu, ki bo potem moralo podpirati vojaško posredovanje. Številnim od teh dejanj bi se lahko izognili, a so dovoljena zato, da se uporabijo kot izgovor: bolj kot so kolateralne žrtve nedolžne - večji je izgovor za napad. V svetu policijske taktike in politične strategije najdemo veliko primerov uporabe te doktrine. V tem primeru teren ni pomemben dejavnik. Prav tako ni predhodnih ukrepov filtriranja, fotografiranja in odvzema predmetov ali popisovanja z namenom zmanjšanja sposobnosti protestnikov: močnejši kot so, pogumnejše se bodo počutili in več bo konfrontacij, kar je tisto, kar je v tem modelu zaželeno.

V tem modelu policija skoncentrira številne sile na nekaj pozicijah izven vidnega polja protestnikov. Tudi če se ne pričakuje, da bo shod ali demonstracija dovolj nasilna, jo je mogoče/dovoljeno nekaj dni prej sprožiti v tej obliki, na primer z neupravičenimi aretacijami. Preventivni "napadi" oziroma provokacije se lahko izvajajo tudi tam, kjer se običajno znajdejo ljudje, ki so blizu ideologiji sklicevalcev protesta, pod pretvezo, da se iščejo mamila ali kaj drugega. Po potrebi je lahko "racija" še posebej slabo izvedena in ponižujoča. Predvidljiva posledica teh preventivnih napadov je "bitka" s policijskim aparatom. Poleg prejšnje taktike obstaja druga možnost, da se policijske enote ob akcijah nenadzorovanih skupin - ne premaknejo. Z akcijo se namerno odlaša, dokler škoda ni več sprejemljiva, ko protestniki že veljajo za vandale, ko je nasilje med policijo in protestniki sproščeno, personalizirano in brez nadzora. Četudi se protestniki morda branijo, ne bo videti tako. To je tisto, kar se želi. Začenjajo se pojavljati nedolžne žrtve - temu se zdaj reče kolateralna škoda: tisti, ki so se izognili konfrontaciji, a policijske enote ovirajo njihovo pot in jih ne aretirajo. Tudi tukaj razpršitev ni prostovoljna, je torej obrambna. Na kakršenkoli znak odpora se odgovori s pretirano silo in množičnimi aretacijami. 

MODEL JULIJ CEZAR

Bitka za Alezijo se je končala s tako imenovano galsko vojno, v kateri je rimski prokonzul Julij Cezar pokoril vsa galska plemena v regiji. Rimljani so si takrat podredili 300 plemen in osvojili več kot 800 mest. Taktika »deli in vladaj« v tem primeru ni posledica kapricioznosti, temveč nujnosti, saj govorimo o ozemlju, ki je večje od današnje Francije, s 5-13 milijoni prebivalcev in približno milijonom vojakov. Za Rim je največje potencialno tveganje predstavljala enotnost galskih plemen - zato konflikta ni bilo mogoče rešiti samo vojaško, plemena je bilo treba čim bolj razdeliti. Cilj so lahko dosegli z vohunstvom, saj je bilo veliko rimskih vojakov galskega izvora. Lahko so izvedeli za slabosti vsake skupine, njihove potrebe ali ambicije. To je omogočilo, da so se številna plemena izpogajala. Postali so zavezniki Rimskega cesarstva v zameno za nekatere "privilegije", pozneje pa je bila vojaška rešitev uporabljena za manj plemen in mest, odpor pa razrešen le v nekaj velikih bitkah. Piqué se nato vrne k sherwoodski metafori: “poenotenje ali koalicija vseh protisistemskih skupin je situacija, ki se ji je treba izogniti. Ne gre za skupno število članov teh skupin, temveč za to, da bi njihova sposobnost družbenega pritiska in političnega vpliva resnično vplivala na "sistem", proti kateremu se borijo.” Pomanjkanje očitnega vodstva, raznolikost ideologij in analiza "potreb" nekaterih od teh skupin, zlasti manjših, so faktorji, ki lajšajo pogajanje. Kar pa se tiče nezdružljivih skupin, morda ni druge izbire, kot da uporabimo silo - ne nujno zgolj v smislu bitk, temveč, na primer, z uporabo razpoložljive zakonodaje.

Štirje opisani modeli niso samo primer vojaške strategije, ampak tudi politične. Nekatere od njih morajo biti nujno zaporedne, uporabljene v določenem vrstnem redu, druge pa je mogoče izvajati hkrati, vse je odvisno od razvoja dogodkov in zlasti od javnega mnenja. Natančneje, gre za sproducirano javno mnenje, ki ga bo treba vključiti v strategijo. “V prvi fazi se ustvarja vzdušje, nagnjeno k zavračanju kakršnekoli zasedbe stanovanj, pri čemer se je treba ves čas izogibati omembi skvotanja. Dober sprožilec bi lahko bile novice, kakršna je bila novica iz Španije novembra 2009, ko so mediji poudarili primer družine, ki je po vrnitvi z enomesečnih počitnic v svoj dom zatekla nekaj romunskih priseljencev, ki so celo zamenjali ključavnico. Postopek za vrnitev doma je moral skozi sodišče, saj po španskem kazenskem zakoniku novi stanovalci ne smejo biti obtoženi uzurpacije. Namen je sprožiti usmerjeno razpravo in doseči zakonodajno spremembo, ki se izogne primerom, kot je ta. Ta strategija ne bi bila nova, najbolj znan zgodovinski primer njene uporabe nas pripelje do Katona Starejšega, rimskega senatorja, ki je skoraj vse svoje govore v senatu končal z besedno zvezo "Carthago delenda est” - Kartagina mora biti uničena. V drugi fazi se svetuje ustvarjanje politične razprave o zasedenosti stanovanj. Ta faza vključuje sočasno uporabo več podstrategij ali taktik, ki jih bodo morali uporabiti različni akterji. Ni nujno, da poznajo celoten načrt, vendar morajo njihovo dejavnost nadzorovati tisti, ki se celotnega načrta zavedajo.

Ob tem je treba pokazati na skrajne položaje: od kriminalizacije uzurpacije, do kazenske sankcije lastnikov, ki ohranjajo prosta stanovanja, ali kazni za tržno špekuliranje ali kaj drugega. To bodo že obravnavale različne politične možnosti in ideološko opredeljeni predstavniki. Zamisel je, da bi se ta razprava zaključila s predlogom širše zakonodajne spremembe, ki odraža stališča najbolj reprezentativnih političnih opcij. Tu se je pomembno poigrati s časom in dobro izračunati trenutek izvajanja posamezne podstrategije in njeno trajanje. Hkrati začenjajo biti policijske enote, specializirane za javni red,  manj popustljive do demonstracij in shodov, ki bodo zagotovo potekali med politično razpravo. V primeru protestov se izvede več aretacij z namenom, da se pokonča še tisto malo podpore, ki jo imajo. Pomembno je okrepiti razpravo o asocialnem vedenju protisistemskega gibanja ter povezovanje gibanja s skvotanjem. Bistveno je prebivalstvo prepričati v to razmerje, četudi ni povsem resnično. V tretji fazi po objavi nove zakonodaje se bodo pojavile nenasilne skupine, ki se želijo z občino pogajati in dogovarjati, nadalje piše Piqué. Seveda se računa na pogajanja in dogovor, vendar z zelo strogimi pogoji, ki jih bodo občinske oblasti seveda inšpekcijsko nadzorovale.  V naši posebni različici legende o Robinu Hoodu izzivamo dezerterstvo s splošno amnestijo za tiste, ki se pridružijo "sistemu": Sherwoodov srčni napad in aretacija ali diskreditacija morebitnih Robinov Hoodov. Po razumnem času, ko se preveri, ali so vsi sprejeli nova pravila igre, je čas, da začnemo v celoti uporabljati nov zakon.

Povedano skozi našo današnjo metaforo: “dajmo privilegije "institucionaliziranim" in začnimo sekati drevesa v gozdu.”