Kam še niso šle reklame

foto prispevka

Dobri, pridni poslušalci Radia Študent, sploh tisti, ki ste večkrat ujeli tole rubriko, gotovo veste, da so teritorialne oglaševalsko-komunikacijske vojne naša prioriteta in torej fokus in tudi smoter našega dogajanja. Torej ne bo presenečenje, če se bomo v tehniki večletnega zamaha zopet lotili te fronte....

\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\ TAM TAM \\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\

Poletje je že tukaj – pred poletnih predahom pa poglejmo še bisere iz nabora TAM-TAMovih plakatov. V junijski delegaciji je opaziti precejšno prisotnost ilustracije v oglasnih komunikacijah, kot smo – ohoho – celo pravilno naperkovali v eni od prejšnjih rubrikah. Pika za nas in pika za ilustratorje.

V domeni ideje »mesto pešcem« boste naleteli na najmanj tri verzije istega sporočila – dajmo vendar mesto peščem. Večino oglasnega sporočila zavzema ilustrirano dogajanje anonimiziranih meščanov - bezimno rajo – ki nedvoumno uživa, celo pleše, v svobodnem, prostem pretakanju lastne mase skozi mesto. Sporočilo je jasno – hoja je kul – s čimer se lahko samo strinjamo. Situacije na vseh plakatih so všečne, referenčne in če ne bi bile malo subverzivne, bi tu skoraj padli na lastno mino in se vprašali: ali nas je treba, resne meščanke, nagovarjati skozi mehko, poenostavljeno, da ne rečemo otroško risbo? Morda preveč mehek pristop k morda resnejšemu problemu. Ko z leve vzklikajo »ulice so naše« in s tem mislijo akutno bivanjsko stanje, torej nekaj, kar ni nujno stvar izbire, z desne pa ulice preplavljajo traktorji in upokojenci, poziv k običajnemu pešačenju izpade celo ironično humorno – z akcijo gotovo niso udarili mimo, so pa mogoče udarili ob malce čudnem času.

Naročnik: Ipop - inštitut za politike prostora
Avtor: Jure Opara

»Treš v Cankarju! Ivanovi železni brki od mrke jeze tresejo Žale! Končno!« je reklo eno oko drugemu, ko sta se sprehodila preko plakata, ki napoveduje nastop kitajskega orkestra iz mesta Suzhou [su džau], nikjer drugje kot v Gallusovi dvorani. Pol plakata predstavlja besedna repeticija imena slovitega mesta, sličnega Benetkam; repeticije so vsakič izvirne, a so zaklenjene v trešerskem, pisanem, čudobarvnem, pankerskem enostavju. Spremlja jih črnobela fotografija nekega majstra, najbrž dirigenta, levo pa nas v očitnem kontrastu z rumeno – ki je morda kar preveč prisotna vobče, vsaj kar jo je – haha – nehal uporabljati RŠ – srečajo opisni podatki. Ni kaj – Cankar bo prek panky-treša v svoje dvorane pripeljal rejeno srenjo. Vprašanje, kdaj bo Metelkova na podoben način vrnila udarec.

Naročnik: Cankarjev Dom/ Im.Puls
Avtor: Žiga Anderlič

Sicer pri tej podrubriki pazimo, da ne dajemo preveč prednosti gledališkim plakatom. Ti so sami zase poseben fenomen in jih je težko tlačiti v isti koš kot druge, komercialne projekte. So namreč izrazito mejni – nekje na pol poti med takoimenovanim pravim artom in tržnimi zakonitostmi oglaševanja. Nekaj takšnih misli lahko položimo čez plakat Španskih borcev, ki vabi na predstavo Cogito, ki so jo konec maja očitno zadnjič odplesali. Tu srečamo prej omenjeni treš na malo višjem, kontekstualnem nivoju. Narave predstave naj bi izhajala iz Descarta in njegovi sloviti misli »Mislim, torej sem.« Vprašanja, ki začno padati, takoj, ko to izjavimo, pa vizualno dobro reši oblikovanje – plastenje nivojev razmišljanja, različne časovne korelacije in z njimi različni mediji ter seveda portret, večno zrcalo, in z njim ultimativno skeptičen in nestalen Jaz z velikim »J«. Ne vemo, kako so to rešili plesni mojstri in mojstre, nas pa že sam plakat spelje na rollercoaster ugotavljanj glede lastne individualnosti in njenem prostoru med Drugimi z velikim »D«.

Naročnik: En-Knap/ Španski borci
Avtorici:  Ilustracija: Katja Kolarič / Layout plakata: Neja Engelsberger