Ko pritikline prerastejo vsebine

foto: OSRP

Nekje na Dolenjskem stoji plakat, ki vabi v bližnji hotel. Za predstavo: od daleč zgleda kot običajen flyer, ko prideš bližje, pa je v velikosti hiše, ki se je ne bi sramoval noben ljubljanski prekarec. Elegantna postavitev: v sivi coni enega metra med njivo in gozdnim robom. Nekje med Postojno in Logatcem živi trimetrsko vabilo v bližnjo pizzerijo, obkroženo z filmsko belimi ovčkami, točno na sredini staje, ki leži na nekem travniku. Stvar je na dlani: veliki in mali oglasi so že davno zapustili svoj prvotni, urbani domicil. Razrasli so se ven iz mesta. Kot omaka, ki iz kotla špicne na šporhajt.

Zdi se, da, opogumljeni s svojim nezmotljivim primatom na ulicah in vpadnicah, drzno osvajajo prej neposeljene džungle in brstijo še tam, v trosih in tropih. Torej organsko, neobvladljivo in ne glede na vreme kolonizirajo prej neosvojena območja in s kaotično disciplino sužnjijo v svoje mreže vsa bližnja očesa. Za izvidniki in prvoselci pridejo valovi pisanih, kričečih, a dobro organiziranih tolp. Gverilska taktika.

Prej greznica vsega mogočega, YouTube, je brez vtičnikov, ki blokirajo oglase, postal negledljiv. Neposlušljiv. Skoraj nesprejemljiv. YouTube partiji so v svoji neokrnjeni, naravni obliki ogrožena vrsta, če niso izumrli. Portal necenzurirano.si, ki klati miljonske oglede, je na mobilni napravi praktično neberljiv. Prsti iščejo X. Možgani se ploščijo. Navada se spremeni brez menjave železne srajce. Subtilno, pod obvoznicami družbenih normalnosti in njihovih pravil. Čudno: tisti, ki se derejo »Za otroke gre«, nikoli ne zavpijejo »Govorečega Toma na grmado!«

Cambridge Analytica, Janša in nasploh vsa zgodovina političnih propagand so naredili parkirni prostor za vse druge oglaševalce: pasje salone, kupone, reklamo za fitnes in za podnebne aktiviste. Brez moralnih zadržkov svoj delež dela opravi pankerska propaganda, ki se je prerasla v vse pore koncertnega ali aktivističnega dogajanja in tudi v vse scene. Akterji na vseh polih imajo zato zvezane roke. Brstenja ne morejo ustaviti. Zrcalo mesta so postali žlebovi. Podobe so nevtralne, ljudje so tisti, ki se kregajo. Teater oglaševanja je podrl vse odrske stene, po zraku leti oglas za udeležbo na referendumu. Neokrnjena prizorišča so redka in kot taka ne ponujajo več smisla. Visoki stroški tiska in čiščenja so verjetno edina ovira, da reklam še ne gledamo na tleh. So v naših žepih in tiste, na katere vežemo nostalgijo, v naših dušah.

Kaj se zgodi, ko brsteče gobe prerasejo gnil štor, svoj izvor? Ko je več omake na šporhajtu kot v loncu – je to še omaka? Kako obleka naredi človeka? So drevesa, naravni oglaševalski kandelabri, reklama za gozd, ali je gozd reklama za drevesa? Kaj se dogaja za jambo plakati? Lahko še govorimo da je nekaj, prekrito s panoji, še mesto? Kaj se, skratka, zgodi, ko golo, domnevno realno vsebino, prekrije njen, spočetka manjši, neznaten del? Vemo, da je tam nekje, vsebinsko, konceptualno in kontekstualno jo štekamo. Če zapremo oči, jo lahko obračamo po mili volji. A je ne vidimo. Tipalke zaznavajo drugo materijo, tančico, vmesno vsebino.

Človeške stvari se neprestano menjajo in spreobračajo. Z organsko natančnostjo. In zna biti, da smo v dimenziji, kjer so informacije z LCD zaslonov ključnejše kot neposredna, divja okolica, na pragu zaznavanja usodnega fenomena: gledanja brez videnja, poslušanja brez slišanja in ljubljenja brez seksanja. Kar pa je nevarno. Primati so vedno preživeli, ko so naštudirali svoje napake, torej tako, da so zelo natanko vedeli kaj, kako in s čim. Kaj gledamo, kaj pronica v nas, na dnevni ravni več ne moremo vedeti. Sociologi ne iščejo povezav med ličnim, klenim kozolcem in plakatom za vulkanizerstvo, ki zaseda celotno stran objekta. Svet, v katerega v vsem upanjem verjamemo, da z vsemi svojimi stolpnicami obstaja, se nam je odmaknil par metrov izven vidnega polja. Preselili smo se iz mesta, pa sploh nismo opazili.

Miže je tipkal Biga.

>>> Februarski izbor iz TAM-TAMovega nabora <<<

V februarskem naboru, ki ga že ali ga še boste videli po ulicah Ljubljane – pa i šire – so nam v očesa padle sledeče in kmalu tudi viseče oblikovalske rešitve:

Europadonna
Naročnik: Slovensko združenje za boj proti raku dojk
Zasnova/izvedba: Agencija – AV studio d.o.o.
V 21. stoletju bi pa že ja morali biti ozaveščeni glede jasnega in glasnega podiranju tabujev, ki se iz naše družbe še niso popolnoma iz-rastli. Eden takih »glasnežev« je plakat Europadonna, ki opozarja na pravočasno odkrivanje raka materničnega vratu, in ki vas bo sprva nagovoril z dejstvom, da si za »nekaj prepozen«. Da si za »nekaj prepozen« je precej hudomušna variacija sicer pogosto videnih napisov »da ne boste nekaj zamudili«, kar se tekstovno razširi še z različnimi besedilni verzijami, ki ciljajo na pogoste življenjske cilje. Ti nas mestoma opozorijo tudi na boj za enakopravnost spolov in že ko smo z mislimi nekje v zapletenih konceptih, nas v spodnjem delu plakata prizemlji direkten poziv k obisku ginekologa. Spodnja leva stran je namreč – likovno gledano – odtrgana, ker še bolj okrepi prejšnji poziv, češ »ne sanjaj preveč, obstajajo bolj direktni problemi«. Ki pa, kot nakaže poziv, niso vedno v prvem planu.

10 let Kinosloga. Retrosex.
Naročnik: Kinodvor
Zasnova/izvedba: Andraž Filač / WOAF
Od zdravja pa k seksu. Plakat, ki nas je in nas še vabi na 10. edicijo programa Kinosloga. Retrosex. nas je spet zapeljal s preprostim in domišljenim trikom. Kaj je perfekten križanec med domačo posteljo, kjer domnevno uživamo v spolnih vragolijah, in mehkim žametom kinematografskih sedežev, v katerih slastno požiramo ljube nam filme? Preprosto – udoben, fin, velik, oldskull kavč! No, točno takega imamo po vsej širini razvaljanega po plakatu, zaradi kontrasta z modrim – morda dlakastim?- ozadjem, pa niti ne opazimo, da se v naslovni »desetki« skriva najbolj prepoznaven spolni pripomoček. Kinky!

Ljubezen se sešteva...
Naročnik: Sanjski šopek
Zasnova/izvedba: Tjaša Jurman, Uroš Čefarin
Pa še predigra. S širno in izčiščeno formo nase oz. na prodajalno Sanjski šopek opozarja plakat, ki v teh dneh, ko se manično kupuje rože, opozarja na staro romantično krilatico, da je »ljubezen zastonj.« Tega se loti, sprva, besedilno, in to s preprosto, rimano uganko. Logičen sklep pa se nahaja zunaj ploskovnega – na plakat je namreč fizično namontiran cvetlični lonček, poln rdečih rož. Te se kot nadgradnja besedila ponujajo mimoidočim, da jih vzamejo in nekomu podarijo – torej se, vsaj v smislu sporočila, ne »prodajajo«, ampak »dajejo«. Gesta deljenja rož nadgradi zamisel zgornjega besedila z mislijo o solidarnosti in deljenju dobrin, materialnih in nematerialnih, kar pa je seveda zelo aktualen poudarek.

Za konec še vabilo na razstavo študentskih plakatov 15. mednarodnega natečaja Plaktivat, ki bo še do konca marca na ogled v plakatni galeriji pri Figovcu. Tam lahko uzrete lepo število dobrih, smešnih, pretresljivih in stilistično precej pisanih rešitev na temo Krvodajalstvo predvsem domačih oblikovalcev.