Večno vračanje Radia

fotovir

Radio je nekoč vladal planetu. Žametni prekajeni glasovi so vzdolž etrskih širin in dolžin v istem trenutku šopali informacije levo in desno in tega spačka med telegraf štango in časopisom zakopali globoko v naše podmožganje. Kot pa bomo v zadnji letošnji ediciji Slečenega Uča skušali uzreti, pa se je sama forma radia globoko zapisala tudi v medijsko maščovje in živčevje. Če smo še bolj špekulativni, se je ravno z njim začela era medijskega poročanja »na debelo«, informacije so popolnoma otekle, se prevajale, se gostile, nastali so masovni koncerni in debeli šefi so denarje pospešeno začeli tlačit v še bolj debele denarnice. Zemlja se je takrat začela zares vrteti in začela plesati v ritmih swinga in jazza. Svet se je vpregel v višje prestave.

A radio zvedavim očem ni bil dovolj. Kaj kmalu je na svet prilezel še en spaček, ki je obnorel mlade in živciral stare – Televizija, Véliko vseprisotno oko, Prvi veliki brat in dobesedni Sauron kot šepetalec osamljenim v masi. Danes sicer težko vlečemo paralele med radiem in televizijo, a če pogledamo našo nesrečno RTV, bomo prve paralele videli že, če pogledamo spored enega in druge. Forma oddaj, kdaj so na sporedu, časovno zaporedje informacij, izjave, vklopi – pred televizijo je vse to dognal in spoliral ravno radio. Če rečeno poploščimo, je radio zgolj dobil sliko.

Slika je, kot vemo, potem ponorela. TV filmi, Disneyeve risanke in vizualne informacije so postali novi vladarji naših čutil, novi vladarji naših domov. V kratkem obdobju od domnevno prvega TV filma – trilerja See how they run iz leta 1964 – do nirvanastega MTV-ja je ta škatlasta béštija vse prikovala nase. Liki v škatli so narekovali modo, govor, politiko in seks. Mase so nehale brati, izobraževanje in vzgoja sta izgubila vrednost in smisel. Kultiviran govor je zamenjala pankerska slika in sporočila, da je zdaj ona glavna. Radio je utonil v tišini kuhinje, medtem ko je v dnevni sobi ob presticah cela družina glodala večerni TV program.

Potem pa internet. Kot so pravilno domnevali medijski magi, je ta vse starejše medije naložil na svojo prikolico, na svojo platformo, kot se še zdaj reče, in pospešeno fural dalje. A bolj kot primerjamo te tri medijske Titane, bolj se zdi, da je več podobnosti med internetom in radiem, kot bi si mislili na prvo oko. Prva medmrežja so bila očem tako groba, da bi jih zlahka primerjali z robustnim minimalizmom radia. Klic v radijski eter je prapočelo spletnih klepetalnic. Dolgo pred wifi-jem so obstajali avtoradii. Nihče še ni premagal večnega radijskega »timeline-a«, tako v smislu neskončnega Skrola kot avtomatsko generiranih playlist na tubi. Oboževalci jinglov Radia Študent se boste strinjali, da spletni »meme« ni nič drugega kot skrajno individualiziran radijski »jingel« ali »cuts«. Takozvano »postanje« na Instagramu, Facebooku in X-u je le futuristična verzija špikerskega vpada. In ko so pred leti začeli rožljati z besedo »podcast« smo bili nekateri na radiu zmedeni, češ, kak čudež pa je spet to, a izkazalo se je, da gre za obično radijsko pogovorno oddajo, ki ima zraven včasih pripeto sliko. Zadeva se prodaja kot neka nova medijska forma, a voditelji v video podcastih, ironično ali ne, še vedno nosijo radijske slušalke, pa jim jih verjetno ni treba.

Brez nekih hegeljanskih prevalov bi torej zlahka ponovili rečeno na začetku: radio je prafoter medijskega sveta v katerem ždimo in po vsem tem sodeč se tudi »noro« in »divje« medijsko stoletje, ki je za nami, ni spet toliko premaknilo. In navsezadnje tudi nismo »noro« bolj mediizirani, kot kričijo pedagogi in ludisti. Le slike so nas malo zmedle.

///////////////////////////////////////////////// TAM-TAM /////////////////////////////////////////////////

Pričakovano je decembrski koš TAM-TAM plakatov poln nasmeškov, poljubčkov in dobrih želja, ki jih razne institucije pošiljajo v svet ob praznikih - izognili se jim bomo popolnoma in se raje potopili v čudovite in domiselne črnine.

Iz/najdeno
Naročnik: Cankarjev dom
Avtor: Edin Alibešter

Ena takih je plakat za dogodek »Iz/najdena« Urše Rupnik, ki naj bi se bavil z zgodovinjenjem slovenskega sodobnega plesa. In zaplesali so možgani, saj se foto zgodba, zapisana v pomnoženih telesih suvereno sklada z naslovom – in domnevno tudi z zgodbo. Na desni imamo tako en kup možnosti, prototipov oziroma teles, na levo stran pa vlečejo ne ravno rdeče, a vseeno - niti, ki bi lahko ponazarjale miselni tok, idejo ali cilj. Med levo in desno pa se v centru dva lika, ženska in moški, znajdeta v »iznajdenosti«, torej v enkratni, edinstveni možnosti, napeta, kot so napete niti ali ideje. Precej filozofski prenos dobesednosti v likovni izraz.

»Sem ti rekla, da je živo«
Naročnik: Zavod Kersnikova
Oblikovanje: Mojca Gorjan

Malce več barve najdemo na plakatu za skupinsko razstavo »Sem ti rekla, da je živo« v galeriji Kapelica. Tu gre za znano dihotomijo med sivočrnim in barvnim svetom, kljub črnini pa jo lahko beremo precej praznično optimistično. V črni kleti, kjer živi tudi mrki raster, brli le ena luč – luč upanja. Kjer se naslovni tekst in žarnica prekrivata in »prižgeta« v barve, vidimo, da je upanje namenjeno predvsem naši ljubi zemlji in čedalje manj ljubi naravi. Linije črkovne vrste bi znale spominjati na elektrotehnično risbo, za kar pa se zdi, da še bolj podčrta iskanje upanja: da bi sploh prižgali luč, seveda rabimo elektriko. Mogoče tudi obnovljive vire.

Naročnik: Galerija Photon
Oblikovanje: Jure Legac
Fotografija: Reiner Riedler, Sweat, 2019-2021

V malo bolj humorno črnino pa nas je odel Reiner Riedler oziroma plakat za njegovo razstavo »Sweat« ali švic po domače. Takoj je jasno, kaj gledamo: človeško telo, ki se je, recimo temu »našvicalo« na platno, kar je tudi sicer umetnikova metoda dela. Videli smo že kri, sperme malo manj, a švica še nikoli. Kljub očitni črni sivini pa še vedno kapne v smer Kristusovega oziroma Da Vincijevega prta, kar domnevno zadovolji kristjane, fanatiki snega in zime pa bodo morda uzrli negativ snežnega angelčka. Ozko in široko hkrati.

Čez ušesa vam je risal Biga.