Kaj verjame Amerika?

Osrednja ameriška niša je svoboda, ta se v praksi prevaja predvsem v svobodno gospodarsko pobudo, slednja pa je rodila ameriški sen. Američani so na svoje svobodnjaštvo precej ponosni, pri tem pa se opirajo predvsem na svojo ustavnopravno tradicijo torej deklaracijo o neodvisnosti in ustavo ZDA. Vrnili se bomo v čas nastanka teh dokumentov in preučili okoliščine v katerih so nastale. Ampak zato je potreben drugačen tempo.

Preselili smo se v leto 1763, kmalu po koncu sedem letna vojne, kjer Anglija izžene Francijo iz Severne Amerike.  Vojna angleško krono seveda izčrpa, ameriške kolonialne elite pa pridobivajo na moči predvsem zaradi nefevdalne razdelitve zemlje in pritoka sužnjev, kar 34.000 jih je bilo pripeljanih v ZDA med leti 1725 in 1750. Britansko plemstvo seveda čuti grožnjo utrjujoče se ameriške buržoazije, zato jim s sporazumom z Indijanci preprečijo širitev na zahod dlje od Apalačov.  Britanci leta 1765 vpeljejo Stamp Act, direktni davek na kolonije, zato da bi zmanjšale svojo vojno izčrpanost. Že pred uvedbo davka so bile socialne razlike zelo veliko, kar je posebno v mestu Boston generiralo razredno napetost. Ob uvedbi davka je tako najbotejši 10 odstotkov imelo v lasti 66 odstotkov premoženja, najrevnejših 30 odstotkov pa sploh ni imelo obdavčljivega premoženja. Po uvedbi davka je razjarjena množica razdejala hiše parih bogatejših meščanov. Sovraštvo ni bilo usmerjeno zgolj proti predstavnikom angleške krone, temveč bogatim nasploh. Progresivne sile tistega obdobja so tovrstna dejanja oklicala za leveling, torej uravnavanje. So pa ravno takšne akcije omogočile buržoazno revolucijo in neodvisnost ZDA.

Gibanje Regulatorjev, razredno zavestnih kmetov iz Orange Countya se danes omenja kot enega katalizatorjev ameriške revolucije. V resnici se je gibanje, ki se je borilo proti angleškim oblastem kasneje močno zlorabilo. Angleška buržoazija, oziroma Ustanovni očetje, kot jih evfemistično nazivajo američani, so namreč iskali vse načine kako bi razredni srd prikazali kot nacionalistične tendence. Howard Zinn, ameriški zgodovinar, nas v tej točki posvari pred dojemanjem ameriške revolucije kot zlobnega načrta - šlo je bolj za zbirko taktičnih odzivov. Boju Regulatorjev in drugih razjarjenih množic kasneje kot ideološko podlago nalepijo pamflet Thomasa Paina Zdrav razum. V njej ta zapiše; “družba v vsakem stanju je blagoslov, vlada pa, tudi v najboljšem stanju le nujno zlo.” Regulatorje, ki so v 60h letih 18. stoletja borili proti pobiranju davkov, tako označijo kot borce za minimalno državo. Regulatorji so bili pravzaprav borci proti patrimonializirani oblasti, torej oblasti, ki je služila zasebnim interesom. Davki namreč niso bili namenjeni javnemu, temveč zgolj povečevanju zasebnega. Da so Regulatorji tudi sami tako razumeli svoj boj, priča njihova peticija vladi iz leta 1768, takole so zapisali: “revni in šibki imajo neprimerno slabše možnosti od bogatih in močnih”

Politični pamflet Zdrav razum Thomasa Paina, sicer bližnjega sodelavca Roberta Morrisa, ustanovitelja Banke Severne Amerike, je bil le predpriprava na pomembnejši politični dokument - Deklaracijo o neodvisnosti. Sprejel jo je kontinentalni kongres, centralna organizacija ameriške buržoazije, 4. julija 1776 - prisluhnimo njenemu filozofskemu jedru.

"Za samoumevne štejemo tele resnice: da so po rojstvu vsi ljudje enaki; da jim je Stvarnik dal določene neodtujljive pravice, med njimi življenje, svobodo in prizadevanje za srečo; da so bile za varovanje teh pravic med ljudmi uvedene vlade, pooblastila vlad pa izvirajo iz privoljenja vladanih; da je takrat, kadar katerakoli vlada začne škodovati tem ciljem, pravica ljudstva, da jo spremeni ali odpravi ter postavi novo, ki bo temeljila na takšnih načelih in bo tako uredila svojo oblast, da bo najbolj primerna za zagotovitev varnosti in sreče ljudstva."

Osrednji misli deklaracije lahko sledimo do angleškega liberalca in družbenega pogodbenika Johna Locka. Ni skrivnost, da so se ob pisanju deklaracije tako imenovani founding fathers naslonili na Lockovo delo Dve razpravi o vladanju, posebaj drugo razpravo. V njej Locke govori o odnosu vlade do ljudi in političnih pravicah, popolnoma pa zanemari neenakost v družbi. To je seveda razumljivo v časovnem konteksu. Locke je namreč ustvarjal v času angleške buržoazne revolucije. Povečevanje moči parlamenta in limitacija angleške krone, pa so bile v tistem času v intresu predvsem poslovnih slojev in imetnikov produkcijskih sredstev, kar je Locke z vlaganji v trgovino s svilo in suženjstvo zagotovo bil.

Deklaracija o neodvisnosti govori torej o pravici do življenja, svobode in prizadevanja za srečo, skratka liberalnih vrednotah in pravicah. Krivično bi bilo pričakovati, da bi se takrat tam znašle tudi socialne pravice, ki v zakonodaje začnejo vstopati šele za časa Weimerske republike - ni pa krivično od Amerike tega zahtevati danes. A vendarle bomo zmeraj znova slišali le; muh freedoms.