Svobodo na ulice, fašizem v parlament!
Dobrodošle v današnjem Kulturnem obzorniku! Kot bi glede na uvodno pesem lahko sklepale, se danes selimo na Portugalsko, kjer so 25. aprila obeležili 50. obletnico padca fašizma. Na ta dan leta 1974 se je namreč zgodila nageljnova revolucija, ki je pokončala 48-letno diktaturo. 25. april ali dan svobode je bil na Portugalskem osrednji dogodek prejšnjega meseca ali pa kar celega leta. V lizbonski kinoteki se je že januarja začel program, posvečen 25. aprilu, v zadnjem mesecu pa je bilo temu posvečenih vedno več dogodkov. Na večer revolucije, 24. aprila, se je začelo praznovanje na ulicah. Naslednji dan, na portugalski državni praznik, pa so v mestu potekali različni protesti, na čelu s parado po ulici Avenida da Liberdade, kar bi lahko prevedli kot ‘Avenija svobode’. Sodelavke kulturne redakcije smo se udeležile parade in opazovale slavje portugalskega naroda.
Preden se spustimo v aktualno dogajanje, si na kratko poglejmo zgodovino. Zaradi nestabilnosti republike se je leta 1926 zgodil državni udar in z njim začetek diktature, ki jo je leta 1933 prevzel zloglasni diktator António de Oliveira Salazar. Diktatura, poznana pod imenom Estado Novo oziroma nova država, je pod novim vodstvom obstala tudi nekaj let po njegovi smrti. Zadnjih trinajst let diktature je potekala kolonialna vojna na treh afriških frontah: v Gvineji, Angoli in Mozambiku. Ekonomske in geo-politične posledice vojne, kot so na primer izolacija Portugalske od ostalih držav, so pomembno vplivale na konec diktature. V spomin ali bolje kot opomin na portugalsko diktaturo so v prostorih političnega zapora postavili muzej Aljube, kjer lahko med drugim slišimo govor Salazarja o čem vsem ni dovoljeno dvomiti, kar v muzeju predstavljajo kot paradigmo diktature.
Ne razpravljamo o Bogu, domovini in njeni zgodovini, družini, avtoriteti in nujnosti dela, sicer nas čaka politični zapor. Danes najbolj izpostavljena vidika Salazarjeve diktature sta ravno cenzura in represija. Nageljnova revolucija pa je opevana prelomnica, ki je obrnila politično sliko Portugalske. Salazarjev most so preimenovali v Most 25. aprila, namesto v družino, državo in Boga pa se danes ne dvomi v moč in svetost dneva svobode.
Povod za revolucijo je bil prisilni odstop generala Antónia de Spínole s pozicije ministra, ker je v svoji novonapisani knjigi nasprotoval kolonialni vojni. Podporniki Spínole – disidenti in nižji častniki – so se organizirali v gibanje oboroženih sil in leta 1974 speljali revolucijo skorajda brez smrtnih žrtev. Začela se je v noči iz 24. na 25. april: prek radijske postaje so najprej predvajali takratno evrovizijsko pesem E depois do adeus? in dobro uro kasneje še pesem Grândola, Vila Morena, kar je bil vnaprej dogovorjen znak za revolucijo. Pesem Grândola, Vila Morena večkrat cenzuriranega avtorja Zeca Afonsa se vsako leto predvaja in poje tudi na protestih.
Če bi se, drage poslušalke, tudi ve odpravile na parado 25. aprila, bi vas pred zbirno točko – pred trgom Marquês de Pombal – najprej pričakala podzemna železnica, polna ljudi in stojnic z rdečimi nageljni. Ta gruča ljudi se je počasi premikala po ‘Aveniji svobode’ proti trgu, kjer so pomembni ljudje današnje Portugalske imeli govore o svobodi. Pred ljudmi sta se odpravila dva vojaška tanka, ki ju je množica pospremila z aplavzom – vojaški tanki so namreč tudi v zgodnjih jutranjih urah 25. aprila 1974 zavzeli ulice Lizbone in začeli revolucijo. Letos, kot tudi na protestih zadnjih let, ljudje s svojimi transparenti niso izražali le naklonjenosti pretekli revoluciji. Poleg transparentov z rdečimi nageljni so bile razprostrte tudi palestinske zastave, kvir zastave in transparenti proti podnebnim spremembam. Torej vse, za kar se ljudje na protestih še vedno bolj ali manj aktivno zavzemajo. Vseprisotni – in v monotonem ritmu – so bili vzkliki: »25. april za vedno, fašizma nikoli več«.
25 de abril sempre, fasismo nunca mais.
Pot po ulici Avenida da Liberdade nas je vodila mimo lizbonskega hotela Tivoli, kjer so ob skupini dvajsetih do tridesetih protestnikov stali oboroženi policisti in robokopi. V nasprotju z vojaki, ki so vodili množico osrednje parade, so ti organi pregona stali nasproti protestnikom in se postopoma vedno bolj oboroževali. Pred hotelom, kjer je bil nastanjen njihov predsednik, so se namreč zbrali gvinejski protestniki. Izražali so nestrinjanje s povabilom njihovega predsednika Sissoca Embalója na proslavo ob 25. aprilu. Opozarjali so na kršenje demokracije in avtoritarnost gvinejskega predsednika, s svojimi slogani pa so kritizirali predvsem ravnanje Portugalske in predsednika Marcela Rebela de Souse: »O, Marcelo, zakaj diktator na praznovanje svobode?« in »Svoboda aprila se ne rima z diktaturo v Gvineji.« Takšno praznovanje 25. aprila pa so označili za sredstvo whitewashinga.
Obisk gvinejskega predsednika sicer ni bila le diplomatska izjema 25. aprila, gvinejski protestniki so se na primer zbrali tudi ob njegovem obisku lanskega oktobra. Sissoco Embaló pa v svojih izjavah poudarja ravno to, da naj bi imela Gvineja v času njegovega vladanja močnejši odnos s Portugalsko. Nasprotovanje obisku je imelo 25. aprila še dodatno vsebino: zgodovinarke kot povod za revolucijo prištevajo tudi že omenjeno kolonialno vojno na afriških frontah. Tako smo lahko v tem času v Lizboni naletele na letake z geslom: »25. april se je rodil v Afriki«, s katerimi so avtorji opozarjali tudi na današnjo zapostavljenost problemov afriških držav v Evropi in belsko hipokrizijo dneva svobode.
Portugalska politična stranka Levi blok uporablja 25. april v politični kampanji – na njihovih strankarskih plakatih lahko preberemo geslo: 25. april je na ulicah. Tudi v ospredju proslave so bili z ogromnimi strankarskimi transparenti, 50 metrov za njimi pa je bil z obilico strankarskih zastav tudi podmladek Portugalske komunistične stranke – PCP. Okej, torej, dan svobode je na ulicah, kaj pa v parlamentu? Na portugalskem so bile letos 10. maja parlamentarne volitve, na katerih je zmagala desnosredinska stranka Demokratično zavezništvo. Volivce pa je presenetil predvsem uspeh skrajno desne stranke Chega oziroma Dovolj, ki v svojih petih letih delovanja dosega vedno višje rezultate na parlamentarnih volitvah. Letos so zbrali dobrih 18 % glasov in zasedli 50 parlamentarnih sedežev – za primerjavo: prej omenjeni stranki Levi blok in PCP sta zasedli prva pet in druga štiri poslanske sedeže.
Če rezultat volitev postavimo ob bok letošnji udeležbi na proslavi 25. aprila, ki je bila – verjetno zaradi okrogle obletnice – zelo visoka, bi se lahko začudili. Mnogi so vzklikali »Fašizma nikoli več«, peli pesem, ki opeva deželo bratstva, potem pa take volitve? No, če bi se v Lizboni sprehajali le dobra dva meseca prej, 3. februarja, bi lahko naleteli na takratni protest proti imigracijam in »islamizaciji Evrope«. In če bi se, drage poslušalke, 25. aprila sprehajale na drugem koncu Lizbone, bi slišale prav enake vzklike kot na omenjenem protestu:
Ah, Portugal, portugal. 25. april je resda ukoreninjen v tradicijo portugalske kulture in obeležuje preteklo spremembo režima. Čeprav je bila letošnja parada po Aveniji svobode rekordno obiskana, se letošnji rezultati volitev ne skladajo z vrednotami 25. aprila in takratne revolucije. Politiki še vedno iščejo bolj ali manj ustrezne načine za razreševanje sledov potlačenega imperializma. Za piko na i pa na ulicah tu in tam protestirajo nacionalisti.
Rdeči nagelj je nosila Laura.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj