NI SE ZGODILO, ČE NIHČE NI VIDEL

Priljubljenih gangsterskih filmov in gangsterjev v filmih v prejšnjem stoletju ni primanjkovalo, na čelu z očetom trilogije Botra, Coppolo, ki je pojem mafijske družine prepeljal od njenih odnosnih vezi preko vseh vzponov in padcev. V svoje filme je redno vpletal gangsterske motive tudi Scorsese, predvsem v Dobrih fantih, ki jim je dodal značilen grenkobni humor. Kasneje se je dotaknil spletanja znanih primerov v fiktivno povest o podkupljivih policajih v tihem sodelovanju z mafijo v Dvojni igri. In že v Dvojni igri je bila vloga mafijca osnovana na razvpitem bostonskem hladnokrvnežu Jamesu Bulgerju z nadimkom Whitey. Tam ga je stripovsko zajebanega dokaj stereotipno odigral Jack Nicholson. V filmu Scotta Cooperja, Črna maša, pa se je z dna smešno slabih filmskih odločitev v vlogo Whiteya naselil Johnny Depp.

Vsebino dogajanja se da prebrskati ali prebrati v istoimenski knjigi reporterjev Boston Globa, Dicka Lehra in Gerarda O'Neilla. Scenarij pa sta potem po tej knjižni predlogi priredila Mark Mallouk in Jez Butterworth.

Ne gre več za zametke mafijskih združb, ki temeljijo na izbranih drobcih kriminalnih dejanj in karikiranju manjših rib vse do capo di bande. Nasprotno, gre za dokumentaristično narativo z nepredvidljivo igralsko zasedbo. Brez zlizane scenografije, z nagravžnimi babica tapetami na stenah, do kostumografije, ki ne prizanaša okroglim moškim ritim, se zdi, kot da je zares posneto od sredine 1970-ih do sredine 1980-ih. Ostajajo zgolj redki napisi trgovin in barov, filtrirani v žarkost dolgih planov Bostona, ki jih je lepo uokviril Masanobu Takayanagi. Kadri, ki so tu dejansko ozadje, ki Bostonu dodajo samo geografsko lego na zemljevidu in ne okras, v katerem se porazgubijo dogodki in dialogi.

Kje sploh iskati argument, da je bilo dobro posneti še en obračunski žanrski film, s sicer hudim likom, če se polastimo besedišča nove RŠ oddaje Likanje. Prejšnje leto je namreč izšel dokumentarec o irskem mafijozotu, ki pa se seveda dogaja preko sodnega procesa, se pravi mnogo let kasneje. Prikaz v igranem filmu pa zapolni praznine, iz katerih ponavadi vznikajo razni zlikovci in kriminal. Tu končno dobijo korenine, iz katerih so se v ta dejanja in osebnosti razraščali.

Prva je pripadnost tesno povezani irski skupnosti, ki ima svojo najmočnejšo zasidranost v Bostonu. Skupnosti, ki se je od malih nog spoznavala na ulicah, v šoli in cerkvi in se krepila v zavezništvo. Druge skupnosti pa so ji iz njene perspektive vdirale v domač teritorij, od teh posebej italijanska in britanska, skregana že v sami veri, protestantski. Na domači strani je tako skupaj z Whiteyem odraščal tudi John Connolly, zdajšnji agent FBI, ki ga je s prepričljivim bostonskim naglasom zadel Joel Edgerton. Connolly je v nameri ambicioznosti podpisal pogodbo z modrookim hudičem. Whitey, ki je kot vsi bad guyi najbolj preziral ovaduhe, je sam postal kralj ovajanja pod pretvezo, da gre za sodelovanje in vzajemno pomoč pri odpravi skupnih sovražnikov.

Prva razjasnitev tako privede do drugega razloga za vzpon bostonskega zločinca. Informacije v zameno za imuniteto lastnega kriminalnega klana, Winter Hill Ganga, ki je upravljal tako imenovani Southie, južni „irski“ predel Bostona. Brez zavezništva znotraj FBI-ja najbrž ne bi nikoli prišel tako daleč, kar daje novo realistično premiso gangsterjem, ki so bili do zdaj nekakšni samouki povzpetniki z orožjem namesto certifikata. Na drugi strani pa Connolly dejansko postaja prodana duša, njegova drža, dnevna rutina, govor, vse se zliva v senco podobno Whiteyu, razlika je bolj ali manj le še v znački.

Deppov Bulger je svež grdobec, ki se nezavedno obnaša seksistično, ne prenaša samoironije in je kratko malo psihopat. Toplina, ki jo kaže zgolj v navezavi z materjo, je bolj simptomatično bolestna, takšna je tudi vez z Whiteyjevim edinim sinom, od katerega se težko loči. Ločnica med ubijanjem in umiranjem mu je naravna, prvo je nujno, drugo pa je krivično. Depp, ki se je sicer zopet s pomočjo odlične maske pretopil v vlogo, se tukaj odmika od oznak risanih junakov in ožigosanih čudakov samorastnikov. Res, Bulger je srhljiv in ogaben, vendar tudi priljubljen in ljubljen. Vsaj dokler se mu ne zapoveduje, kaj in kako naj dela.

Že od Kaj žre Gilberta Grapa, Sanj v Arizoni, Donnieja Brasca in seveda Jarmuschovega Mrtveca, Depp ni pokazal takšnega odklona od legvanskega prilagajanja režiserskim kapricam. No, tudi zgodnje obdobje Tima Burtona ni povsem za na odpad.

O comebacku pa bi težko govorili pri Benedictu Cumberbatchu v vlogi drugega brata Bulger, Billiyja. Cumberbatch, ki se vztrajno pojavlja v množici izrednih in vidnih filmov, je v sicer stranski vlogi visokega političnega funkcionarja neverjetno apolitično eleganten. Senator Bulger namreč v bratove posle ni bil vpleten, niti ni vedel, kakšne narave so ti posli bili. Tako kot Whitey, vendar z drugimi sredstvi, je bil predan skupnosti. Oba brata sta samodržca, oba močne osebnosti, a v delovanju tako zelo različna. Režiser je sicer do konca orisal njuno predanost drug drugemu in bratovsko ljubezen, vendar se je tudi tu ognil napihovanju in kiču.

Prav ta izčiščenost, da bi drama spolzela v cmeravo žajfnico, je le ena izmed odlik, ki film demistificira. Hkrati mu s to brezbrižno skopostjo morda celo dela protiuslugo. Akcije skorajda ni, prav tako ni kopičenja šoka na šok, kar je postalo stalnica za privabljanje vseh žejnih krvavih prizorov, ki jih očitno v zunanjem svetu primanjkuje. Ali pa so preveč resnični. In ravno v Črni maši se ta hladna krutost zločinca s skoraj stoprocentnim fokusom prikaže z lahkoto. Po drugi strani pa smo morda že tako trdoživi, da nam vse skupaj udarja na kratek zeh. Vsekakor film, če ne drugega zaradi ovekovečenih igralskih obrazov čez celotno platno, ne spada v posteljni repertoar. Kljub napovedanim distribucijam drugod pa tudi ne v dvotirno projekcijo mestnega kina. Ta v vsej svoji gledališki ljubkosti širši publiki, ki si včasih kljub skepticizmu zasluži dober, četudi rahlo podcenjen mainstream, onemogoča vpogled v doku gangsterizacijo.