Še en mandat brez sprememb medijske zakonodaje

Ponovno vse bolj v politično ospredje se prerivajoči predsednik Demokratične stranke upokojencev Karel Erjavec je po današnjem koalicijskem vrhu pred današnjo sejo vlade navzočim predstavnikom medijev vidno zadovoljen oznanil, da se je koalicija strank SMC, DeSUS in SD prav danes odločila, da v tem mandatu kljub diametralno nasprotnim pred- in po-volilnim obljubam ne bo spreminjala zakona o medijih ter zakona o nacionalni RTV, saj da se takih sistemskih zakonov ne spreminja pol leta pred ponovnimi volitvami v Državni zbor. Tudi za medije resorni minister za kulturo Tone Peršak, ki se je prav v DeSUS, pod čigar politično okrilje in nenazadnje odgovornost v tem mandatu sodita tako celotna kulturna kot specifično medijska zakonodaja, včlanil tik pred tem, ko je na položaju nadomestil prekaljeno DeSUS-ovko Julijano Bizjak Mlakar, je sicer zatrdil, da so predlogi sprememb pripravljeni za javno razpravo. Ker pa da so bili nekateri odzivi, še preden so iz Ministrstva za kulturo, pod okriljem katerega deluje Direktorat za medije, s predlogi šli v javnost, malo pretirano občutljivi, pa da so se na koaliciji dogovorili, da bodo za zdaj oziroma vsaj do naslednjih volitev s spreminjanjem medijske zakonodaje počakali.

Če ne bi bilo že lani predstavljene in nato popravljene Strategije na področju medijev 2017-2025, katere se je sicer strokovna skupina, imenovana za pripravo izhodišča za strategijo in posledično prenovo medijske zakonodaje, kolektivno odrekla, saj da v ničemer ne sledi bistvenim izhodiščem njihove ekspertne analize, bi pravzaprav za celoten mandat koalicije in Vlade Mira Cerarja lahko veljalo, da za napovedane spremembe zakona o medijih in zakona o nacionalni RTV pravzaprav ni bilo pravega političnega interesa. Toda resnici na ljubo in kljub diametralno nasprotnim političnim obljubam tega v bistvu ni bilo tudi pri kar nekaj predhodnih koalicijah ter vladah, zato se tudi v tem koalicija Mira Cerarja pač v ničemer ne razlikuje od kar nekaj generacij političnih predhodnikov pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti države.

Zakon o medijih se je namreč nazadnje, a bistveno spreminjal leta 2006, torej pred dobrimi 11 leti ko je bil prvič na oblasti in čelu vlade Janez Janša, minister za kulturo pa dr. Vasko Simoniti. V istem letu se je pravzaprav s potrditvijo leto prej sprejetega zakona o nacionalni RTV zapečatila tudi usoda in popoln politični nadzor delovanja nacionalne radiotelevizije. Res je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Majde Širca in Uroša Grilca dvakrat poskušalo s povsem novima zakonoma o medijih in RTV Slovenija, a je bil predlog, pod katerim je bila podpisana Širca zavrnjen na referendumu, zakonodajna predloga Grilca pa je že po prvem branju pokončala večina poslancev Državnega zbora.

Kljub temu pa tako neodvisni strokovnjaki kot uradniki Ministrstva za kulturo že leta ponavljajo, da ugotavljajo, da celovito prenovo medijske zakonodaje narekujejo velike strukturne spremembe v medijih, ki so med drugim posledica razvoja digitalnih tehnologij, spremenjenih bralnih navad in učinkov gospodarske krize. Tako so še konec lanskega leta iz ministrstva za kulturo suvereno sporočali, da sta prenova medijske zakonodaje in zakona o nacionalni RTV med osrednjimi nalogami ministrstva v tem iztekajočem se letu ter da se ministrstvo s prenovo medijske zakonodaje želi prilagoditi radikalno spremenjeni medijski krajini zaradi digitalizacije, delno pa tudi zagotoviti javni interes na področju medijev zaradi precej ponesrečene tranzicije zlasti na področju tiska in radia. S spremembami zakon o nacionalni RTV pa zagristi v dolgo zahtevano depolitizacijo in reorganizacijo tega javnega zavoda ter nujnosti ambicioznega soočenja z digitalno revolucijo.

Čeprav je tudi za ponesrečeno tranzicijo na področju tiska in radia v prvi vrsti odgovorna pomankljiva oziroma pomankljivo izvajana medijska zakonodaja, za katero je resorno prav ministrstvo za kulturo, pa minister Tone Peršak ni želel povedati, razburjen odziv katerih deležnikov - in na katere zakonske predloge so se nanašali - je bil ključen za koalicijsko odločitev, da se v tem mandatu medijske zakonodaje ne bo spreminjalo. Prav tako ni želel dodatno komentirati vprašanja, kaj sam osebno meni o taki koalicijski odločitvi, povedal je le, da je do odločitve koalicije, torej vrha strank SMC, DESUS in SD, prišlo, ko jo je ministrstvo obvestilo o nameri, da bi s spremembami medijske zakonodaje šli v javno razpravo.

Politična logika, ki pa ni razlog nasmeha in vidnega zadovoljstva Karla Erjavca ob oznanitvi koalicijske odločitve, da zakon o medijih in zakon o RTV Slovenija ostaneta, kot sta ju osmislila in uzakonila prva koalicija in vlada Janeza Janše davnega leta 2006, bi sicer lahko bila, da je spreminjanje tako pomembnih zakonov pol leta pred volitvami milo rečeno neresno. Toda potem je povsem enako neresno, če pravzaprav tri leta in pol mandata trdiš, da z vsemi silami delaš na čim bolj kvalitetnih in hkrati nujnih spremembah medijske zakonodaje, potem pa odnehaš tik pred zaključnim krogom mandata. Toda tako to gre. Razlog tako za zadovoljstvo Karla Erjavca kot za danes sprejeto politično odločitev koalicije strank SMC, DESUS in SD je pač v tem, da vsakokratni politiki pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti po letu 2006 preprosto ustreza tako  uniformno politizirana vloga medijev, kot jo na uslugo političnemu razredu določa od prve Janševe vlade in koalicije maprej aktualna medijska zakonodaja.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da bomo še en državnozborski mandat na Sloovenskem ostali brez nujno potrebnih sprememb medijske zakonodaje v zobeh, poskrbel Tomaž Z.