Ironija neenotnosti

Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) ima v Generalni skupščini že zagotovljeno podporo dveh tretjin članic Združenih narodov pri svoji prošnji za članstvo države Palestine za polnopravno članico v tej svetovni organizaciji v mejah iz leta 1967. A, ironično, medtem ko prošnjo podpirajo države, v katerih živi skupaj ogromna večina svetovnega prebivalstva, sami Palestinci niso tako enotni. Dvomi v pravilnost odločitve za vložitev prošnje za članstvo so posebej izraziti v Gazi. Tukaj vladajoče gibanje Hamas namreč prošnje ne podpira, čeravno tudi nasprotovanje ni odločno. Glede na to, da je vodja PLO-ja in predsednik Palestinskih oblasti Mahmud Abas tudi predsednik rivalske skupine Fatah, se prošnja za članstvo označuje za Fatahov projekt. Abas Palestincem še ni podrobneje predstavil vsebine in smisla prošnje za članstvo v ZN, kar ljudi tukaj dodatno moti. A podporniki prošnje so organizirani tudi v Gazi in sicer v kampanji Palestina194. To zaporedno številko bi namreč dobila Palestina kot nova članica Združenih narodov. Aktivisti te civilnodružbene kampanje, ki obstaja približno dva meseca, bodo v tem kratkem času organizirali vrsto dogodkov z namenom obveščanja prebivalcev Gaze o pomenu in koristih članstva v Združenih narodih. Kakšni bodo učinki tega poznega obveščanja, je sicer vprašljivo. Z Abedom El Monemom Tahrawyjem, aktivistom in predstavnikom kampanje, sem govoril o članstvu in pričakovanjih. Tahrawy sicer pričakuje, da bodo Združene države uporabile veto v Varnostnem svetu, kar pomeni, da bi lahko dobila Palestina le status države nečlanice, a dogajanje v arabskem svetu bi lahko pomenilo ključen pritisk na odločitev Amerike.

Kritiki prošnje za članstvo med drugim opozarjajo na Palestince, ki so bili izgnani ali pobegnili iz Palestine leta 1948 ob ustanovitvi Izraela, in njihove potomce. Palestincev, ki živijo zunaj meja iz leta 1967 je namreč več kot tistih, ki živijo znotraj njih. Ker PLO predstavlja celoten palestinski narod, ali ne bodo z njegovo zamenjavo v Združenih narodih z državo Palestino, ti begunci izgubili možnosti zastopanosti in sodelovanja pri oblikovanju politične identitete države Palestine?

Dvomljivci in nasprotniki ideje prošnje za članstvo tukaj opozarjajo še na dve stvari. Glede na resolucijo Generalne skupščine iz leta 1947, ki je Palestino pod mandatom Velike Britanije razdelila na dva dela, bi dobili Arabci za svojo državo okoli 43 odstotkov celotnega ozemlja. Glede na to, da meje iz leta 1967 obsegajo le 22 odstotkov historične Palestine, naj bi tako prošnja za članstvo v ZN v tej mejah pomenila odobritev izgube preostalih 21 odstotkov. Kaj pa bi članstvo sploh prineslo? Skeptiki opozarjajo, da nič, saj bi okupacija še vedno trajala, nezakonite judovske naselbine v Zahodnem bregu, v katerih živi že okoli pol milijona Judov, bi ostale, Izraela pa nihče ne bo prisilil v spoštovanje mednarodnega prava. A zagovorniki članstva pravijo, da jim bo status mednarodno priznane države in članice Združenih narodov odprl vrata v vsa telesa te organizacije in omogočil vložitev tožb na Mednarodnem kazenskem sodišču. Pravijo, da se bo ravnovesje moči spremenilo, saj ni enako, če neka država okupira nekakšna ozemlja ali drugo državo. A tudi Libanon in Sirija sta polnopravna člana Združenih narodov, pa je Izrael prvega okupiral 22 let, del Sirije, Golanska planota, pa je še vedno okupiran s strani Izraela.

Kljub blokadi, nezmožnosti potovanja, uničeni infrastrukturi, neprestanim napadom in nadzoru s strani Izraela ter notranjim delitvam so ljudje tukaj neustavljivo optimistični.