Droge in jaz

Pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza, katere tema so včasih opevane, včasih demonizirane droge - psihedeliki. Zato vam predlagamo, da se udobno namestite, prisluhnete današnji oddaji in skupaj z nami odplavate v svet nezavednega. Izvedeli boste, kako različne droge na različne načine učinkujejo na možgane ter prek katerih mehanizmov delujejo psihedeliki, ki povzročajo nenavadne izventelesne izkušnje. Vprašali se bomo, kakšna je njihova vloga v nevroznanosti in raziskovanju možganske aktivnosti ter katere psihiatrične bolezni bi morda lahko zdravili z nekaterimi psihedeličnimi drogami.

Različne prepovedane snovi povzročajo različne učinke, vsem pa je skupno eno. Droga je po definiciji psihoaktivna substanca, ki vpliva na možgane. Možgani so torej ciljni organ, v katerem določena snov povzroči spremembe v zaznavanju, obnašanju in mišljenju. Da se to zgodi, mora molekula praviloma biti dovolj majhna in topna v maščobah, da lahko preide preko za tuje snovi skoraj neprepustne krvno-možganske pregrade. Te ločujejo kri od likvorja, ki se nahaja v možganih in hrbtenjači. V osrednje živčevje oziroma možgane namreč lahko vstopijo le substance z ustrezno strukturo, ki so pogosto podobne živčnim prenašalcem ali r. Živčni prenašalci so majhne molekule, ki omogočajo nenehno prisoten živahen prenos signalov med nevroni, droge pa delovanje teh prenašalcev povečajo ali zmanjšajo.

Stik dveh nevronov, kjer poteka električni ali kemični prenos živčnega signala, imenujemo sinapsa. Za kemični prenos živčnega signala poskrbijo živčni prenašalci, kot so dopamin, acetilholin, glutamat, GABA, serotonin, noradrenalin in drugi. Živčni prenašalci se skladiščijo v živčnih celicah, kjer se sintetizirajo iz aminokislin in drugih predstopenjskih molekul.

Ob prihodu živčnega impulza se živčni prenašalci iz presinaptičnih mešičkov sprostijo v sinaptično špranjo, nato pa se vežejo na postsinaptične receptorje. Tako povzročijo spremembo električnega potenciala na naslednji živčni celici in prenos signala naprej po živčevju. Njihov učinek mora biti kratkotrajen, zato jih po prenehanju živčnega impulza običajno razgradijo encimi ali pa jih ponovno privzamejo živčne celice, iz katerih so se prvotno sprostili.

Vsaka učinkovina, ki vpliva na delovanje živčnih prenašalcev, se veže na receptorje, na katere deluje ta prenašalec. Če poenostavimo, se pri tem lahko obnaša na dva načina. Obnaša se bodisi kot agonist, ki povzroči enak učinek kot živčni prenašalec, bodisi kot antagonist, ki prenašalcu prepreči vezavo na receptor in tako njegov učinek zavre. Običajno je ta vezava na receptorje reverzibilna. Določene snovi pa se vežejo na nepovraten način, kar pomeni, da pride do nepovratne izgube funkcionalnosti receptorjev.

Droge večinoma delujejo na več različnih živčnih prenašalcev hkrati, zato jih lažje opredelimo glede na splošen način delovanja. Tako v grobem poznamo stimulanse, kot so amfetamini in kokain, ki med drugim povečajo učinek noradrenalina in dopamina, ter opioide, ki se med drugim vežejo na telesu lastne opioidne receptorje. S tem povzročajo takojšen kratkotrajen občutek evforije, dolgoročno pa zaradi prisotnosti opioidnih receptorjev v različnih delih telesa, denimo v črevesju, povzročajo tudi druge težave, kot je zaprtje. Njihov najbolj znani predstavnik je heroin. Naslednja skupina prepovedanih drog so kanabinoidi, med katere prištevamo marihuano ali hašiš, ki delujejo kot agonisti telesu lastnih kanabinoidnih receptorjev. Zaradi njihove prisotnosti v različnih celicah povzročajo različne učinke, od miselne sprostitve do povečanega apetita. Kot zadnje omenjamo psihedelike, kot sta LSD ali psilocibin iz norih gobic ter disociativne droge, kot sta ketamin in fenciklidin. Slednji so bili razviti kot anestetiki, toda zaradi občutka odmaknjenosti od sebe in resničnega sveta so priljubljeni tudi kot droge.

Ob tem lahko spomnimo, kako tenka je meja med zdravilom in drogo. Na živčne prenašalce namreč ne učinkujejo samo droge, ampak tudi zdravila, kot so uspavala, pomirjevala, opioidni analgetiki, antipsihotiki za obvladovanje simptomov shizofrenije in drugi. Zdravljenje Parkinsonove bolezni denimo temelji na nadomeščanju dopamina z vnosom njegove predstopnje, zdravila levodope. Velika skupina antidepresivov pa deluje tako, da zavira ponoven privzem serotonina, noradrenalina ali dopamina iz sinaptične špranje nazaj v živčne celice, kjer se skladiščijo. Tako se podaljša njihov učinek in zmanjšajo težave, ki jih pri depresivnih bolnikih povzroča njihovo pomanjkanje.

Vseeno pa naj bi bile droge v nasprotju z zdravili zaradi nevarnih učinkov in odsotnosti pozitivnih učinkov na zdravje prepovedane. Med njimi je tudi konoplja, uporabo katere so kljub nasprotovanju mnogih zdravnikov omejili po drugi svetovni vojni, medtem ko alkohol razen krajšega obdobja prohibicije ostaja prosto dostopen. Katere droge bi morale ostati prepovedane in katere bi morali legalizirati, tako ostaja vprašanje, ki odpira številne polemike.

Najmočnejši argument za kriminalizacijo drog je njihov odvisnostni potencial. Droge prek delovanja na dopaminske nevrone v delu možganov, ki se imenuje nucleus accumbens, pri uporabniku povzročajo željo po ponovni uporabi droge, zato ta sčasoma razvije odvisnost. Po standardni klasifikaciji duševnih motenj odvisnost od alkohola in drog spada med duševne motnje, ki so pogosto povezane tudi z drugimi psihiatričnimi obolenji.

Odvisniki ostajajo marginalizirana populacija, čeprav delež odgovornosti za njihovo stanje nosijo družbena ureditev in drugi zunanji dejavniki. Nalokson v obliki nosnega pršila kot protistrup v primeru predoziranja s heroinom še ni na voljo na slovenskem tržišču, odvisnikom od heroina pa za zdaj slovensko zdravstvo omogoča vključitev v metadonski program. Metadon lajša simptome odtegnitve, saj substanca deluje na iste opioidne receptorje, a ne povzroča odvisnosti v taki meri kot heroin.

Skupina prepovedanih drog, ki se ji bomo danes bolj podrobno posvetili, so psihedeliki. Mednje spada tako psilocibin iz norih gobic kot tudi sintetični LSD, ki ga je še pred drugo svetovno vojno sintetiziral švicarski kemik Albert Hoffman. Po strukturi so podobni živčnemu prenašalcu serotoninu. V splošnem se kot agonisti vežejo na serotoninske receptorje, zaradi česar povzročajo moteno mišljenje in percepcijo, halucinacije ter močne občutke empatije in medsebojne povezanosti. Njihov učinek popusti razmeroma hitro, v nekaj urah, saj se psihedeliki večinoma hitro izločijo iz telesa. Načeloma niso smrtno nevarni, predoziranja in zastrupitve pa so redkost. Protistrup ne obstaja, zato se zastrupitve obravnavajo le simptomatsko.

Veliko bolj nevarni so sintetični triptamini, ki povzročajo podobne učinke kot ostali psihedeliki, le da so ti še močnejši, zato je določanje odmerka toliko bolj težavno in nevarno. Zabeleženi so smrtni primeri zastrupitve s psihedelično drogo “foxy”, življenjsko ogrožujoče pa so lahko tudi halucinacije. Pojavijo se lahko različni serotonergični znaki, kot so povišana telesna temperatura, potenje, povišan srčni utrip, tresavica, krči, nemir in razširjene zenice. Uporabniki sintetične triptamine uživajo skozi usta, uporabljajo se lahko rektalno ali z vdihavanjem, lahko pa jih tudi vbrizgajo v mišico ali v žilo.

Posebej nevarne so kombinacije več drog ali zdravil s podobnim načinom delovanja. Zaradi tega lahko pride do njihovega stopnjevanja in nepredvidljivih posledic. V Centru za zastrupitve UKC Ljubljana imajo izkušnje tudi z zastrupljenci, ki so zaužili snovi iz skupine novih psihoaktivnih snovi, med katere spadajo prej omenjeni sintetični triptamini. Največkrat je v takih primerih najtežja naloga zdravnikov odkriti, katere substance je zastrupljenec zaužil. Hitri testi na droge so sicer učinkoviti za zaznavanje običajnih drog, vendar pa z njimi ponavadi ne morejo zaznati novih psihotropnih snovi, kar še dodatno ovira ukrepanje.

Učinek na posameznika je seveda odvisen tudi od starosti, teže, zaužite hrane, hidriranosti, delovanja ledvic in jeter ter individualnih genetskih vplivov na metabolizem učinkovin. Psihedeliki praviloma ne povzročajo odvisnosti, saj nimajo izrazitega učinka na dopaminske poti v nucleus accumbensu. Eden izmed zapletov, do katerih lahko pride zaradi psihedelikov, je “bad trip”, ki ga lahko spremljajo hud napad panike, zmedenost, slinjenje, bruhanje in vročina. Halucinacije in napadi panike se lahko pojavijo tudi šele čez čas v obliki “flashbackov”, prav tako lahko pride do podaljšanih učinkov in različnih kognitivnih motenj. Sledi kratki glasbeni “freak out”, po čemer nadaljujemo z delovanjem psihedelikov na naše možgane. Vabljeni k poslušanju.  

Vmesni komad

Pozdravljeni nazaj v tokratni oddaji znanstvene redakcije o psihedelikih. V prvem delu oddaje smo videli, kakšna je kemijska zgradba psihedelikov ter na kakšne receptorje delujejo. Čeprav večina psihedelikov deluje na več različnih receptorjev, se zlasti močno vežejo na vrsto serotoninskih receptorjev, receptorjev 2A. Prav zaradi njihove močne in relativno specifične vezave na te receptorje so psihedeliki močno orodje za raziskovanje serotoninske signalizacije.

Skupku učinkov, ki jih imajo psihedeliki na našo zavest, pravimo psihedelično stanje. Vendar sámo psihedelično stanje ni neko izolirano stanje zavesti, do katerega bi imeli dostop zgolj z uporabo raznih drog. Serotoninska signalizacija namreč pomembno vpliva na več možganskih procesov, ki jih izkusimo tudi v tako imenovani budni zavesti. Raziskovanje delovanja psihedeličnih drog nam zaradi tega da vpogled tudi v delovanje treznih možganov.

Vendar je raziskovanje učinkov psihedelikov na psihološke procese še vedno relativno težavna dejavnost. Vpliv droge je namreč izredno odvisen od posameznika ter okolja, v katerem se posameznik nahaja med samim »tripom«. Kakršnokoli vzpostavljanje vzporednic med doživljaji posameznikov bo zato nedvomno izpustilo množico primerov, ki le-tem ne bodo ustrezali. Na pretirano ambicioznost pri raziskovanju s psihedeličnimi drogami opozori tudi doktor medicine Roman Paškulin.

izjava

Ko je govor o učinkih psihedelikov, se zaradi istega razloga pogosto uporablja relativno abstraktne izraze, kot so izguba občutka jaza, mistična izkušnja ter zlitje z okolico. Nekaj primerov pričevanj ljudi, ki so vzeli psihedelike v nadzorovanem okolju, predstavi angleški nevroznanstvenik Robin Carhart-Harris.

izjava

Pri raziskovanju vpliva psihedelikov na možgansko aktivnost znanstveniki in znanstvenice pogosto merijo spremembe v možganski signalizaciji s pomočjo metod elektro in magnetne encefalografije, funkcijske magnetne resonance ter drugih. Meritve nato korelirajo z opisom izkušenj preizkušanih ljudi in na ta način delajo povezave med psihološkim in fiziološkim učinkom drog.

Že zgodnje raziskave vpliva psilocibina, psihedelika, ki ga najdemo v norih gobicah, so pokazale, da psilocibin povzroča dezorganizacijo možganske signalizacije. V psihedeličnem stanju prej sinhrone signalizacijske poti postanejo sporadične in nepredvidljive glede na tako imenovano trezno stanje. V nevroznanosti se stopnji takšne nepredvidljivosti reče entropija; gre za termin, ki je bolj poznan v termodinamiki, vendar se ga v drugačnem kontekstu uporablja v nevroznanosti. Tako v termodinamiki kot v nevroznanosti pa povečana entropija pomeni bolj neurejen oziroma manj predvidljiv sistem.

Vendar če je ponavadi za sisteme značilno, da v njih s časom entropija doseže svoj maksimum ter se nato ne spreminja več, je za biološke sisteme nasprotno značilno, da ohranjajo lokalni minimum entropije. To si lahko predstavljamo na sledeči način: če v morje kapnemo črnilo, se bo zaradi difuzije črnilo postopoma porazdelilo po okolici. Če pa bi, po nekem čudežu, črnilo ostalo skoncentrirano v eni točki in se ne bi zlivalo z okolico, potem bi za tak sistem rekli, da ohranja nizko stopnjo neurejenosti oziroma entropije. Prav takšni sistemi, ki ohranjajo nizko stopnjo neurejenosti, so živa bitja – ta namreč nasprotujejo zlivanju z okoljem in ohranjajo homeostazo.  

Princip ohranjanja nizke lokalne entropije pa ni koristen zgolj za opisovanje osnovnih značilnosti živega, temveč tudi za opisovanje sistemov znotraj živih organizmov, na primer delovanja posameznih celic, tkiv in organov. Delovanje najkompleksnejšega organa, človeških možganov, se prav tako da opisati z omenjenim principom in pride morda najbolj do izraza v teoriji proste energije. Teorijo je v kontekstu delovanja možganov formuliral angleški nevroznanstvenik Karl Friston leta 2006 in predstavlja močno teoretsko orodje za interpretiranje delovanja celotnih možganov. Prisluhnimo izseku predavanja doktorja Karla Fristona o pomenu principa proste energije v kontekstu delovanja možganov.

izjava

Princip minimiziranja proste energije, v kontekstu delovanja možganov, je, poenostavljeno povedano, poskus optimiziranja modeliranja sveta. Možgani niso zgolj pasivni spremljevalec sveta, v katerem se nahajajo, temveč aktivno poskušajo glede na vhodne signale ustvariti napoved, ki bo ustrezala tem signalom. V osnovi bi temu procesu lahko rekli preizkušanje realnosti – in možgani poskušajo ustvariti model, ki bo čim bolj ustrezal danim signalom. Seveda tak princip predpostavlja tudi možnost zmote ter postavljanja napačnih modelov, vendar kljub temu govorimo o postavljanju modelov, čeprav zmotnih.  

V kontekstu prenosa signala po možganih se postavljanje modelov odraža v dajanju prednosti signalizaciji po določenih poteh in inhibiciji drugih. Zaradi tega lahko govorimo o določeni hierarhični organiziranosti znotraj samih možganov, kjer, poenostavljeno povedano, delovanje nekaterih regij vpliva na pogoje delovanja drugih. Znanstveniki in znanstvenice so z merjenjem možganske aktivnosti ob različnih stanjih locirali regije, ki se kažejo kot možen kandidat za tak nadzorni organ znotraj možganov. Skupno tem regijam pravimo default-mode network oziroma mirovno omrežje, ki se večinoma nahaja v možganski skorji. Če si predstavljamo možgansko signalizacijo kot množico cest po mestu, so omenjene regije glavna križišča, skozi katera potujejo ceste mesta.  

Poskusi so zanimivo pokazali, da se pod vplivom močnih serotoninskih agonistov, psihedelikov, aktivnost regij mirovnega omrežja zniža. Več o tem nam v svojem predavanju razloži eden izmed avtorjev dotične študije, angleški nevroznanstvenik David Nutt.

izjava

Prav tako je zanimivo, da je upad aktivnosti v mirovnem omrežju povezan z izgubo občutka koherentnega sebstva oziroma tega, čemur v vsakodnevnem govoru pravimo ego. Podrobneje nam pomaga obrazložiti nevroznanstvenik Robin Carhart-Harris.

izjava

Moderna nevroznanost postavlja hipotezo, da ima ego v splošnem restriktivno funkcijo v možganih. Mirovno omrežje kot regija, ki je najbolj povezana z entiteto ego, z omejevanjem sporadičnih prenosov signala med možganskimi regijami skrbi za določen fokus delovanja možganov. Ta fokus je zlasti ključen pri opravilih, ki zahtevajo dobro koordinacijo in kontrolo misli. Hkrati je ojačano delovanje mirovnega omrežja povezano z metakognicijo, to je mišljenjem o mišljenju, ter introspekcijo. Ni presenetljivo, da imajo depresivni ljudje pogosto prekomerno ojačano aktivnost mirovnega omrežja.

Vendar bi bili možgani povsem neuporabni, če ne bi bili sposobni spremeniti ustaljenih signalnih poti, ko bi te enkrat bile vzpostavljene. Zaradi tega obstajajo v možganih mehanizmi prehoda iz stanja večje rigidnosti v stanje večje plastičnosti. Delovanje možganov, z vidika urejenosti signalnih poti, se lahko v grobem postavi na os med dvema poloma: med polom visoke in nizke entropije.

Bolj ko se delovanje možganov premika v smer visoke entropije, bolj so značilna stanja nereda in fleksibilnosti. Tako so stanja visoke entropije značilna za aktivnost možganov med sanjanjem, kreativnim ustvarjanjem, izgubo občutka »jaza« in v skrajnih primerih tudi stanjem psihoze. Prav tako so raziskave pokazale višjo stopnjo entropije pri otrocih ter, nenazadnje, v tako imenovanem psihedeličnem stanju. Nasprotno pa so stanja nizke entropije povezana z bolj rigidnim, k ciljem orientiranim mišljenjem ter v bolj skrajnih primerih z obsesivno-kompulzivno motnjo, depresijo in nazadnje s povsem rigidnim stanjem, komo. Večinoma se stanje odraslih možganov v budnem stanju nahaja nekje vmes med obema poloma, malenkost bolj proti polu nizke entropije.  

Na tem mestu v zgodbo vstopijo serotoninski receptorji. Serotoninska signalizacija namreč skrbi prav za ustrezno plastičnost možganov – to je za sposobnost spremembe signalnih poti. Močnejša aktivacija serotoninskih 2A receptorjev bi tako po prej opisanem principu ustrezala stanju večje entropije. A kako serotoninska signalizacija to naredi?

Študije so pokazale, da so serotoninski 2A receptorji v večji meri prisotni v možganski skorji, zlasti v že omenjenem mirovnem omrežju. Še bolj specifično so bolj prisotni na piramidalnih nevronih v globljih plasteh korteksa, torej proti sredici možganov. Slednji v budnem stanju pošiljajo signale v značilnih ritmih v globlje regije možganov. Signali v možganih se namreč redko prenašajo povsem neorganizirano, kjer bi vsak nevron prenašal signal neodvisno od drugih. Nevroni pogosto pri prenosu signala sodelujejo in pošiljajo signale naprej sinhrono v značilnih ritmih oziroma valovih. Če na primer skupina nevronov pošilja signale sinhrono v frekvenci okoli 10 pulzov na sekundo, pravimo takšnemu prenosu signala alfa valovanje.

Kaj se torej zgodi s prenosom signala po možganih, ko vnesemo močan agonist serotoninskih receptorjev, na primer LSD? Morda nam na tem mestu lahko dobro služi analogija: Predstavljajmo si množico ljudi, ki sinhrono ploskajo. Seštevek vseh ploskov bo ustvaril izjemno močan signal, ki se bo ponavljal v predvidljivem ritmičnem zaporedju. Sedaj pa si predstavljajmo v množici skupino žgečkljivcev, ki začnejo v nekem trenutku ljudi žgečkati pod pazduho, zaradi česar začnejo ljudje ploskati izven ritma. Če bi imeli zadostno število takšnih žgečkljivcev, bi ploskanje postalo neorganizirano, nepredvidljivo in neritmično. Prej urejeni močni ritem bi se spremenil v nekontroliran šum. Osnovni princip je torej, da psihedeliki, čeprav aktivirajo določene nevrone, da hitreje pošiljajo signale, globalno učinkujejo tako, da povzročajo dezorganizacijo signalizacije.

V naši analogiji je LSD ta žgečkljivec, ki začne nadlegovati množico ploskačev in s tem povzroči porušenje značilnih ritmov oziroma valov pulziranja nevronov. Več nam v svojem predavanju razloži dr. Carhart-Harris:

izjava

Psihedeliki s povečanjem sporadične signalizacije prek serotoninskih receptorjev porušijo urejeno alfa signalizacijo in povečajo entropijo v možganih. S tem se oslabi določena rigidnost, ki je značilna za budno zavest, zaradi česar se lažje tvorijo povezave med regijami možganov, ki normalno med sabo ne komunicirajo. Učinki psihedelikov tako ne nastanejo na račun aktivacije posameznih regij možganov, temveč na račun zmanjšanja restriktivne vloge korteksa na druge možganske regije, ki lahko nato med sabo bolj prosto komunicirajo. Vizualne halucinacije, ki nastopijo  pod vplivom psihedelikov, se tako namesto s stimulacijo vidnih centrov da razložiti z zaviranjem inhibitornih regij možganov. Regije, ki so pred tem skrbele za procesiranje zgolj vidnih signalov, začnejo pod vplivom drog tako komunicirati tudi z drugimi, denimo z regijami, kjer se shranjuje spomin.

Če si znova sposodimo prispodobo iz fizike, je povišana serotoninska signalizacija pod vplivom psihedeličnih drog primerljiva s segrevanjem kovine, ki se jo lahko nato lažje oblikuje. Podobno misel nam poda doktor medicine Roman Paškulin.

izjava

Od tod tudi velik potencial psihedeličnih drog za zdravljenje bolezni, kot je depresija, za katere je značilna pretirana rigidnost in nefleksibilnost mišljenja, o čemer bomo več govorili v zadnjem delu oddaje. Ostanite z nami!

Vmesni komad:

Pozdravljeni zopet v oddaji Frequenza della scienza, kjer v današnjem znanstveno obarvanem večeru preučujemo psihedelične substance. Z uporabo in z učinki psihedeličnih snovi je človeška vrsta seznanjena že več kot deset tisoč let. Večinoma so se te snovi uporabljale v različnih ritualih pri verskih obredih.

Izraz psihedeličen je bil skovan v petdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi nazorneje opisali učinke dietilamida lizergične kisline oziroma LSD-ja, meskalina in halucinogenov, ki močno spremenijo človeško dojemanje sveta. Izhaja iz grške besede psyche, ki poimenuje um, in iz grške besede delos, ki pomeni jasen oziroma očiten. To poimenovanje psihedeličnih drog naj bi torej ponazarjalo, da delujejo kot okno, ki nam omogoča vpogled v um. Raziskovanje terapevtskega potenciala in mehanizmov delovanja psihedeličnih drog je vrhunec doživelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Leta 1971 so Združeni narodi sprejeli Konvencijo o psihedeličnih drogah, ki je skoraj popolnoma onemogočila uporabo psihedeličnih drog in izvajanje nadaljnjega raziskovanja. Slednje je zato močno upadlo in šele v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je preučevanje psihedelikov počasi spet pričelo. Ponoven preporod kot sredstvo pri raziskovanju in pri psihoterapevtskem zdravljenju psihedelične snovi doživljajo v zadnjih letih.

Vlogo in pomen psihedelikov pri psihoterapevtskem zdravljenju nam podrobneje razloži Marko Vide, specializant psihodinamske terapije in predsednik Društva za transpersonalno psihoterapijo. Naš sogovornik je tudi soustanovitelj Zajčje luknje - inštituta za psihoterapijo in raziskovanje zdravilnega potenciala spremenjenih stanj zavesti.

izjava

Kljub pozitivnim obetom pretirano hitenje redkokdaj in redkokje obrodi dobre sadove. O nujnosti ustreznega odnosa in zaupanja med pacientom in psihoterapevtom in o ostalih pogojih za uspešnost in ustreznost psihoterapevtskega zdravljenja s psihedeliki nadaljuje naš gost psihoterapevt Marko Vide.

izjava

Psihoterapevt Marko Vide nam je opisal tudi potek in sestavo psihedelične psihoterapije.

izjava

V zadnjih letih je sicer na področju raziskovanja psihedelikov prišlo do razcepa. V psihoterapiji so raziskovalci nekoliko zanemarili raziskovanje vpliva psihedelikov na možgane in ga postavljajo na stranski tir. Več o razlikah med psihoterapevtskim in med nevroznanstvenim pristopom k raziskovanju psihedelikov, ki so se razvile v zadnjih letih, nam podrobneje razloži psihoterapevt Vide.

izjava

Z argumenti, ki podpirajo psihoterapevtski pristop k raziskovanju zdravljenja psihiatričnih bolezni s psihedeliki, nadaljuje psihoterapevt Marko Vide.

Izjava

Podobno so se nevroznanstveniki dokopali že do mnogih dognanj o procesih, ki se v možganih dogajajo med učinkovanjem psihedelikov. O tem, kaj nam možgani pod vplivom psihedelikov lahko povedo o našem zavestnem življenju, nam je obširneje opisal psihoterapevt Marko Vide.

Izjava

Počasi smo v razširjenem stanju zavesti pripotovali do konca oddaje. Pridobili smo začasen vpogled v psihedelični svet, zdaj pa se okrepljeni z novimi spoznanji vračamo v nam poznano varno in običajno zavestno stanje možganov. Droge so v preteklih obdobjih in bodo nedvomno tudi v prihodnosti vzbujale zanimanje in burile domišljijo. Kot vedno pa se bomo pred zlorabami in neželenimi učinki lažje in učinkoviteje tudi v prihodnosti branili z znanjem.

Vrata zaznave so odpirali Andrea, Arne in Nataša.