z medvedi čez drn in strn
Pozdravljeni v oddaji znanstvene redakcije Frequenza della scienza. Pretekli mesec se je v ljubljanskem Grand hotelu Union odvijala šestindvajseta mednarodna konferenca o raziskavah in upravljanju medvedov, naslovljena Life with bears. Ta je v našo prestolnico privabila strokovnjake s celega sveta in tako unionsko dvorano za štiri dni spremenila v svetovno vročo točko raznovrstnosti znanstvenikov in znanstvenic, ki jih povezuje predanost raziskovanju medvedov. Za krajšo predstavitev konference prisluhnimo Aleksandri Majić Skrbinšek, vodji programskega in organizacijskega odbora konference.
Štiridnevni program konference je postregel z nekaj manj kot sto predavanji, razdeljenimi v osem tematskih sklopov, katerih skupni imenovalec so bili, seveda, medvedi. Govorilo se je o fiziologiji, ekologiji in vedenju, lovu, konfliktih in interakcijah z ljudmi, odnosu širše javnosti, varovanju, klimatskih spremembah, ekoturizmu in še marsičem. Nabor tem za nastanek oddaje, ki jo ravnokar poslušate, je bil skratka pester, čas, ki ga bomo preživeli skupaj, pa je omejen. Zato se bomo v slabi uri, ki je pred nami, dotaknili le peščice omenjenih tem. Pogledali si bomo, kje na našem vse bolj vročem in nagnetenem planetu s sedmimi milijoni ljudi je prostor za medvede. Predstavili vam bomo, kako nekatere človeške dejavnosti vplivajo na vedenje medvedov ter njihove populacije. Za konec pa bomo varovanje medvedov postavili v širši koncept varovanja vrstne pestrosti v času, ko namesto rib v morju plava plastika, prostrane gozdove pa zamenjujejo monokulturni nasadi palm.
Pred vsem tem pa spoznajmo družino živali, v znanstvenih krogih poznano pod imenom Ursidae. Na svetu živi osem vrst medvedov, ki jih najdemo skoraj izključno na severni polobli. Izjemo predstavlja le andski medved oziroma očalar, ki živi v Južni Ameriki. Vsi medvedje pripadajo elitni skupini velikih plenilcev ali apex predatorjev, skupini živali na vrhu prehrambene verige. Vendar bi lahko rekli, da njihova prehrana ne odraža povsem omenjenega statusa, saj so medvedje prehrambeni generalisti. Med osmimi vrstami tako lahko zaznamo celoten spekter prehrambenih navad, od skoraj povsem mesojedega polarnega medveda pa do oboževalca bambusa - orjaške pande. Vendar se ne smemo pustiti zavesti, medvedi so kljub temu zveri in imajo poleg nas, ljudi, le malo naravnih sovražnikov.
Kljub temu na rdečem seznamu ogroženih vrst najdemo šest od osmih prisotnih vrst medvedov. Samo rjavi in ameriški črni medved nista globalno ogrožena. Ti dve vrsti sta ogroženi le na nivoju posameznih populacij, torej skupin medvedov, ki živijo na geografsko omejenem območju znotraj območja razširjenosti celotne vrste.
Medvedi živijo v različnih habitatih, od tropskih gozdov jugovzhodne Azije prek listopadnih ter iglastih gozdov zmernih geografskih širin vse do Arktike. Simbolično lahko na medvede in ostale velike zveri gledamo kot na predstavnike izginjajoče divjine. Že sama velikost teh živali pri ljudeh od nekdaj vzbuja strahospoštovanje. Zaradi posebnega odnosa, ki ga imamo do medvedov, ti veljajo za predstavnike karizmatičnih oziroma flagship vrst. Poslušajmo, kako je to skupino živali v svojem predavanju o pandah opredelil doktor Dajun Wang s Pekinške univerze.
Pozornost, ki jo te vrste pritegnejo, pa ni vedno pozitivna, kar velja tudi za evropske medvede, saj ti niso vedno omejeni na naravne rezervate, vendar živijo v mozaični krajini, polni naselij ter območij, na katerih se izvajajo različne človeške dejavnosti. Za podrobnejši opis stanja v Evropi prisluhnimo Johnu Linnellu z Norveškega inštituta za raziskovanje narave.
Območje Evrope nam lahko služi kot dober primer prostora, v katerem prevladujemo ljudje in naši interesi, poleg tega pa si ta isti prostor delimo z veličastnimi predstavniki velikih zveri, volkom, risom ter rjavim medvedom. Opisano stanje je vse prej kot samoumevno, saj velikokrat prihaja do konfliktov med interesi ljudi ter nagonskim vedenjem zveri. Poleg tega je območje Evrope razdrobljeno tudi v političnem smislu. Vsaka izmed držav ima na svoj način urejeno področje varovanja in upravljanja z prostoživečimi živalmi. Rjavim medvedom, katerih območje aktivnosti lahko dosega tudi sto kvadratnih kilometrov, pa ni mar za državne meje in politične sporazume. Njihova prisotnost v takem okolju tako odraža prizadevanja velikega števila organizacij in posameznikov ter je plod številnih čezmejnih povezav.
Ves trud, vložen v varovanje in upravljanje populacij medveda, veliko pripomore k temu, da lahko govorimo o sobivanju medveda z ljudmi. O glavnih elementih sobivanja govori John Linnell.
Sobivanja ne smemo jemati kot nekakšne pravljice, v kateri se ljudje in medvedi z roko v roki sprehajamo po gozdu. Sobivanje se s strani človeka odraža predvsem v orodjih, ki jih imamo na voljo pri reševanju konfliktov človek - zver, ter v ozaveščeni javnosti, ki je medvede pripravljena sprejeti in se zaveda potencialnih nevarnosti, ki jih le-ti prinašajo. V tej luči evropske populacije medveda, pa tudi volka in risa kažejo, da je tudi v antropocenu možno ohranjati te karizmatične vrste. Kar je morda še bolj pomembno, je, da te vrste lahko živijo izven strogo varovanih območij narave v prostorsko, politično ter kulturno razdrobljeni krajini.
Sledi glasbeni premor. V naslednjem delu oddaje si bomo ogledali, kako stalni človekovi pritiski vplivajo na medvede in njihove populacije. Ostanite z nami.
Še vedno poslušate oddajo znanstvene redakcije Radia Študent Frequenza della scienza, ki je tokrat posvečena medvedom. V prvem delu oddaje smo se ukvarjali s pojmom sobivanja zveri in ljudi. V sledečih minutah pa se bomo posvetili vplivom človekovih dejavnosti na vedenje medvedov ter razporejanje njihovih populacij.
Človeštvo se je v svojem razvoju s pomočjo različnih inovacij in izumov izmuznilo biološkemu pravilu “jej ali bodi pojeden”. Tako že od pojava prvih orodij in orožij botrujemo naravnemu izboru ter s svojim obstojem posredno in neposredno spreminjamo organizme. Živali kot na primer medvedje, ki so nam v obdobjih prazgodovine predstavljale neposredno nevarnost, so postale naš plen. To jih je prisililo, da so razvile prilagoditve, ki jim omogočajo preživetje v soobstoju z ljudmi. O tej temi je govoril doktor Andres Ordiz, raziskovalec na Norveški univerzi za znanosti o življenju.
Prilagoditve na plenjenje se skoraj povsem navezujejo na ljudi, saj smo mi iz takih ali drugačnih razlogov odgovorni za večino prezgodnjih smrti medvedov. Čeprav se neposredno ubijanje medvedov prek lova zmanjšuje in je v primeru ogroženih vrst prepovedano, pri ostalih dveh pa močno regulirano, temu ni bilo vedno tako. Kot lep primer lahko služi primerjava nekaterih razlik med medvedi Evrope ter Severne Amerike, ki jo je podal Andres Ordiz.
Kot omenjeno, obstajajo možnosti, da smo ljudje s svojim delovanjem spremenili osnovne lastnosti življenja rjavih medvedov, kot so velikost legla, delež energije, ki jo osebki namenijo razmnoževanju ter čas njihove aktivnosti. Raziskave na območjih, na katerih so medvedje lovna vrsta, na primer v skandinavskih državah, kažejo na to, da odrasli samci ter samice brez mladičev v času lovne sezone postanejo aktivni tudi takrat, ko običajno počivajo. Ne le lov, tudi naključna srečanja z ljudmi preplašijo medvede in spremenijo njihov vzorec gibanja po prostoru. Prisluhnimo predstavitvi rezultatov zanimive raziskave, v kateri so se raziskovalci namenoma približali medvedom, predhodno opremljenim z GPS ovratnicami. Govori Andres Ordis.
Kljub temu da medvede naša prisotnost vznemiri, pa jim prinaša tudi nekatere prednosti, predvsem z vidika prehrane. Kot omenjeno v začetku oddaje, so medvedi vsejedi. Prav ta neizbirčnost se izkaže kot prednost v že večkrat omenjeni mozaični evropski krajini. Njive, sadovnjaki, čebelnjaki, pašniki in naselja s svojimi kantami za smeti predstavljajo odprto samopostrežno restavracijo medvedom, ki premagajo strah pred ljudmi.
Na vseh območjih v Evropi, na katerih so medvedi prisotni, si ti kdaj pa kdaj za svoj obrok privoščijo zavrženo hrano, poljščine ali drobnico. Prehranjevanje s temi antropogenimi viri hrane pa na medvede meče slabo luč. Nezadovoljni rejci drobnice, ki so utrpeli finančno škodo, ter prestrašeni prebivalci, ki so pred svojim smetnjakom zagledali medveda, hitro izgubijo naklonjenost do teh zveri in si jih ne želijo več v svoji soseščini. To je seveda popolnoma razumljivo, a treba se je zavedati, da problematična ni celotna vrsta, ampak le njeni posamezniki.
Na prej omenjeno temo je opravljenih veliko raziskav z različnih območij. V izjavi, ki jo bomo slišali, pa bo Marta De Barba z Univerze v Grenoblu predstavila zaključke iz raziskave prehrane populacije medvedov v italijanskih Alpah.
Prehranjevanje in zadrževanje v bližini območij človekove prisotnosti za medvede lahko predstavlja ekološko past. Te predstavljajo scenarije, v katerih se organizmi na račun okoljskih sprememb začnejo zadrževati v habitatih slabše kakovosti, predvsem z vidika svojega preživetja in razmnoževanja. Ponovno poslušajmo kratek odsek predavanja Andresa Ordisa.
Za preprosto predstavitev ekološke pasti si lahko predstavljate, da imajo medvedje, ki se zadržujejo v bližini naselij, več možnosti, da bodo ustreljeni, kot tisti, ki ostajajo v svojem gozdnem habitatu. Čeprav je na območjih človeških aktivnosti in poselitve lažje priti do hrane, pa so možnosti za preživetje nižje. Ob vsem tem dodajmo še, da imajo medvedje v ekosistemu svojo vlogo in so pomembni za nemoteno delovanje le-tega, vendar ljudje, ko vplivamo na njihovo vedenje ter številčnost, spreminjamo tudi njihovo vlogo v naravi.
Naslednji človeški vpliv, močno povezan z velikostmi medvedjih populacij je izginjanje habitata. Ta prek izsekavanja gozdov, širjenja kmetijskih površin, urbanizacije ter gradnje prometnih povezav vpliva na populacije medvedov po vsem svetu. Razvpit primer za to je tudi vpliv klimatskih sprememb na krčenje arktičnega ledu. Zato bomo za trenutek zapustili evropske gozdove in se preselili na skrajni sever našega planeta, kjer polarne medvede preučuje Andrew Derocher z Univerze v Alberti.
Po grobih ocenah na Arktiki trenutno živi triindvajset tisoč polarnih medvedov, ki jih lahko razdelimo v devetnajst populacij, živečih na različnih območjih v led ujetega severa. Čeprav so nekatere izmed njih bolj podvržene izgubi življenjskega prostora kot druge, pa ima taljenje severnega ledenega pokrova podobne posledice za vse.
Resnost vplivov na posamezno populacijo je seveda odvisna od njene velikosti, kot tudi od časa, ki preteče od poletnega taljenja ledu do njegovega ponovnega nastanka. Pomembno vlogo igra tudi prisotnost plena, predvsem tjulnjev. Izguba habitata trenutno predstavlja največjo grožnjo obstoju polarnih medvedov. Čeprav se tega zavedamo, pa na vidiku še ni prave rešitve, kot to razloži Andrew Derocher.
Situacijo še bolj otežuje dejstvo, da je za taljenje ledu v bližnji prihodnosti krivo dogajanje v sedanjosti. Zato tudi če danes prenehamo z vsemi izpusti toplogrednih plinov, ne moremo povsem zaustaviti izgube polarnega ledu.
Prihodnost je za polarne medvede, kot seveda tudi številne druge vrste, precej mračna in razlogov za zaskrbljenost ob misli na njihovo prihodnost je veliko. Prav zato se bomo po glasbenem premoru osredotočili na temo, ki nam lahko vzbuja kanček optimizma.
Dobrodošli nazaj v oddajo znanstvene redakcije Frequenza della scienza, v kateri danes lomastimo po temah, predstavljenih na šestindvajseti mednarodni konferenci o raziskavah in upravljanju medvedov. V zadnjem delu oddaje bomo skušali umestiti medvede v širši koncept varovanja svetovne vrstne pestrosti.
Varovanje karizmatičnih vrst, kot so medvedi, ima lahko pozitiven učinek tudi na druge vrste. Medvedi so primer tako imenovanih krovnih vrst ali umbrella species. Za razlago tega pojma prisluhnimo Thrishni Duti, podoktorski študentki na Univerzi v Gottingenu.
Torej, ko varujemo medvede, varujemo tudi njihov življenjski prostor in posledično tudi vrste, ki si ga z njimi delijo. Medvedje s svojimi specifičnimi zahtevami do habitata, kot je denimo zahteva po primerni velikosti ter prisotnosti rastlin in živali, pomembnih za medvedjo prehrano, v določenih primerih služijo kot odlične krovne vrste. Poleg tega njihov karizmatični status sproži hitrejše odzive širše javnosti. Tu se ponovno lahko navežemo na polarne medvede, ki so postali obraz klimatskih sprememb. S podporo javnosti je tudi lažje pritegniti pozornost zakonodajne oblasti, ki na koncu odloča o izvajanju ukrepov varstva. Prav naklonjenost javnosti in politike ima ključno vlogo za uspešno varovanje pestrosti življenja na našem planetu, še posebej, ker na drugi strani te zgodbe velikokrat stojijo interesi, ki bi si v imenu dobička radi podredili naravo.
Resnost situacije odraža rdeči seznam ogroženih vrst, ki ga sestavlja Mednarodna zveza za varstvo narave oziroma IUCN. Na njem najdemo vsega skupaj 93 000 živalskih in rastlinskih vrst in od teh je 26 000 vrst opredeljenih kot ranljivih, ogroženih ali kritično ogroženih. Počasi torej izgubljamo skoraj tretjino vseh vrst, ki so jih do sedaj uspeli vključiti na ta obsežen seznam. Situacija je res daleč od rožnate, a ni vse izgubljeno. Poslušajmo, kako je pomen varstva narave na primeru slonov predstavila Rachel Hoffmann, članica Komisije za preživetje vrst pri IUCN.
Trud na stotine organizacij in neštetih posameznikov poskrbi, da imajo tragične zgodbe ogroženih vrst svoja srečna poglavja. Eno takih je zgodba velike pande, katere število se je v zadnjih nekaj desetletjih skoraj podvojilo. Čeprav to pomeni, da v divjini sedaj živi le okrog 2000 pand, je stanje boljše, kot je bilo. Manj senzacionalno in ekstremno, a kljub temu zgodba o uspehu, je večanje števila velikih zveri v evropskih gozdovih. Tu lahko izpostavimo medvedjo populacijo iz Pirenejev, ki se je izmuznila izumrtju s pomočjo premestitve osmih medvedov z območja Slovenije.
S tem zaključujemo našo zgodbo o medvedih. Dodali bi le še, da je bilo na konferenci predstavljenih tudi veliko kvalitetnih prispevkov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic. Čeprav se v današnji oddaji nismo osredotočili na njih, se je treba zavedati, da je v ohranjanje populacije rjavih medvedov v Sloveniji ter preprečevanje konfliktov vloženega ogromno truda. Med drugim na to kažejo skrbno načrtovane raziskave, ki veliko pripomorejo k dobri praksi upravljanja z zvermi. Bolj kot naše besede pa to podpira prisotnost medvedov, pa tudi risov in volkov na malem ozemlju Slovenije, kot tudi dejstvo, da se je tako velik dogodek, kot je predstavljena konferenca, zgodil pri nas.
O medvedih je brundal Gregor.
Urednikoval je Sebastjan .
Brala sva Juš in Benjamin .
Tehniciral je Linč .
Zanimive ter uporabne povezave
Life with bears - Book of abstracts
Podcast Metamofroza (Metina Lista): Velike zveri v Sloveniji prvi in drugi del
Kvarkadbra: Preprečevanje napadov zveri na domače živali (povzetek članka)
Zemljevidi ražširjenosti rjavega medveda in ostalih velikih zveri v Evropi
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj