Obsojeni na empatijo
V ponedeljek, enajstega marca, se je na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko pričel prvi sklop predavanj v okviru Tedna možganov, ki ga prireja slovensko društvo za nevroznanost – Sinapsa. Osrednja tema letošnjega tedna možganov je bila bolečina. Dogodek so otvorili s predavanjem nevrologa doktorja Zvezdana Pirtoška z naslovom Empatija: razumeti, čutiti drugega. Na predavanju se je dotaknil evolucijskega razvoja empatije in njene vloge, opisal pa je tudi znanstveni pogled na empatijo ter razložil, kako se je ta pogled razvijal skozi čas. Govori doktor Pirtošek.
Ob poslušanju predavanja se najprej poraja vprašanje, kaj je empatija. To je predavatelj pojasnil na primeru – empatija je denimo občutek drobne žalosti, ki jo začutimo ob pogledu na sliko sestradanega otroka. Empatija pa je povezana tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti človek, o katerem sta se skozi zgodovino oblikovala dva pogleda. Prvi skuša človeka ločevati od vsega ostalega živega sveta in ga vidi kot posebnost, medtem ko drugi človeka vidi kot posledico naravnega procesa razvoja bitij.
Aristotlu je sledil tudi Descartes, ki je trdil, da druga bitja niso živa, ampak delujejo kot aparat. V devetnajstem stoletju je nato Darwin postavil teorijo evolucije in zato danes velja, da je naš obstoj posledica evolucijskega procesa, ki se je začel pred 4 milijardami let.
Pri razvoju empatije so bili med evolucijo pomembni možgani, ki pa jih znanost dolgo časa ni proučevala. V dvajsetem stoletju je bila v znanosti, še posebej psihologiji, popularna ideja behaviorizma in veljalo je prepričanje, da za razumevanje človekovega notranjega sveta ni treba razumeti delovanja in zgradbe možganov. V obdobju, ko so si behavioristi možgane predstavljali kot črno škatlo, je raziskovalka primatov Jane Goodall prišla do pomembnih spoznanj. Misel nadaljuje doktor Pirtošek.
To je spremenilo pogled na mejo med ljudmi in živalmi ter med znanstveniki omogočilo širitev ideje, da smo ljudje empatična bitja. Empatija v tem pogledu pomeni sposobnost razumevanja sočloveka in vpogled v njegovo doživljanje.
V telesu empatijo omogoča več sistemov, ki so se razvili med evolucijo. Pri njej sodeluje hormon oksitocin, prav tako pa so pomembni geni, ki vplivajo na to, da so nekateri ljudje bolj empatični kot drugi. Pomembno vlogo pri razvoju empatije so imeli tudi možgani.
Točnim korakom, ki so privedli do razvoja empatije, težko sledimo. Vemo pa, da se je zasnova zanjo pojavila pred 200 milijoni let, ko so se razvili deli možganov, odgovorni za spomin in čustva. To zasnovo imajo tudi ostali sesalci, človečnjakom pa je povečevanje možganov omogočilo nadaljnji razvoj možganskih predelov. Po besedah predavatelja Pirtoška je bil pri ljudeh eden od dejavnikov za razvoj empatije tudi medsebojno sodelovanje, v katerega so bili ljudje prisiljeni tekom evolucije.
Sledi vprašanje, zakaj smo med živalmi te sposobnosti razvili samo ljudje. Znanstveniki so odgovor iskali v možganih in našli posebno vrsto celic kot nam razloži doktor Zvezdan Pirtošek.
Von Economovi nevroni torej niso značilni samo za ljudi, je pa kmalu sledilo odkritje še enega tipa možganskih celic, ki so jih do sedaj našli le pri opicah in ljudeh. Znanstveniki so pri opicah proučevali del možganov, ki načrtuje in sproža gibe. Ko se je opica odločila izvesti nek gib, so znanstveniki namero zaznali s pomočjo možganskih senzorjev na opicah, prav tako pa je naprava znanstvenike na to opozorila z zvokom. S temi eksperimenti so prišli do novega spoznanja o obstoju posebnega tipa z empatijo povezanih nevronov v opicah. Ponovno doktor Pirtošek.
Zrcalni nevroni so bili kasneje odkriti še pri ljudeh, njihovo odkritje pa je v doprineslo k novi interpretaciji svetá v nevroznanosti. Zrcalni nevroni so dokaz, da obnašanje ljudi ni vezano samo na gene in sebičnost, kot je to opisal Richard Dawkins, pač pa je naš svet lahko tudi altruističen, dober in poln empatije.
O empatiji je razmišljala vajenka Kaja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj