Psihedeliki se vračajo

Pozdravljeni v današnji Katedri za bilologijo, v kateri se bomo  posvetili tematiki tako imenovanih ilegalnih substanc oziroma psihedelikov ter njihovi uporabi v psihoterapiji. V torek, šestnajstega aprila, se je na Medicinski fakulteti v Ljubljani odvilo predavanje, ki je obravnavalo dano tematiko. Organiziral ga je debatni klub omenjene fakultete, ki sliši na ime Medical Student Journal Club. Predavala je Tjaša Vranetič, doktorica medicine, pri pogovoru po dogodku pa je sodelovala tudi njena mentorica Mina Paš, prav tako doktorica medicine in integrativna psihoterapevtka.

Predavateljica si je dano temo izbrala zaradi vedno porasta duševnih motenj in bolezni ter neuspešnosti njihovega konvencionalnega zdravljenja. Pri psihoterapiji s psihedeliki ne gre za novo vrsto farmakoterapije, torej poskušanja lajšanja simptomov z zdravili, temveč za kratkotrajno jačanje določenega simptoma bolezni, ki bi ga lahko na koncu izničili.

Beseda psihedelik izvira iz grščine in v dobesednem prevodu pomeni ‘razkrivanje duševnosti’. Psihedeliki so podskupina halucinogenov, ki spremenijo vidno ter slušno percepcijo, kar se izraža v halucinacijah. Vplivajo na kognitivne procese in stanja zavesti v človekovem telesu, dajejo občutek sreče in evforije, ob slabi izkušnji pa občutke obupa in tesnobe. Kako delujejo in na katere tri podskupine jih delimo, pove predavateljica Tjaša Vranetič:

Izjava

Kot smo slišali, k psihedelikom uvrščamo LSD, psilocibe oziroma gobice, meskalin, 2C-B in ayahuasco. Tukaj je še MDMA oziroma metilendioksimetamfetamin, ki ne spada med psihedelike, ampak med empatogene substance. To so substance, ki povečajo sproščanje hormonov noradrenalina, serotonina in dopamina, to pa mu daje psihedelične učinke. Sogovornica še razloži, kakšna je razlika med MDMA-jem in ekstazijem:

Izjava

Pozornost zahodne medicine so psihedeliki pridobili po letu 1943, ko je Albert Hoffman po naključju odkril dietilamid lizergične kisline oziroma LSD. Od leta 1950 do 1965 naj bi bilo narejenih več kot tisoč študij z več kot štirideset tisoči pacienti. Ukvarjali so se predvsem s tem, kako naj bi LSD pomagal odvisnikom od alkohola. Raziskovanje se je končalo leta 1970 zaradi uvrstitve LSD-ja med prepovedane droge. Od kod izvira negativnost prizvoka ilegalnosti in česa se pri prepovedanih drogah sploh bojimo, pojasni Tjaša Vranetič:

Izjava

Psihedeliki lahko predstavljajo uporabno sredstvo pri samospoznavanju, samoraziskovanju, zdravljenju depresije, psihoze, bipolarne motnje ali posttravmatske stresne motnje. A psihedelična izkušnja je lahko tudi travmatična, če ne poteka v primernem okolju ali v okolici primernih ljudi. Prav tako je pomembno, da je posameznik v stabilnem notranjem okolju. Negativni izkušnji rečemo tudi bad trip. O fizioloških stranskih učinkih jemanja psihedelikov in nadaljnjih tveganjih Tjaša pove naslednje:

Izjava

Razlog za uporabo psihedelikov v psihoterapiji je odgovor na vprašanje, kako razumeti posameznikovo podzavest, sanje oziroma izkušnje, ki se skrivajo v nezavednem. Natančneje problem oriše Vranetič:

Izjava

Izmed najnovejših raziskav pa nam predavateljica predstavi tri najodmevnejše. Prva raziskovalna skupina se bori za uveljavitev MDMA-ja kot pomagala v psihoterapiji pri ljudeh s posttravmatsko stresno motnjo. Cilj avtorjev raziskave je registracija MDMA-ja za uporabo v psihoterapiji do leta 2021. Druga se osredotoča na kemijsko spojino psilocibin v gobicah, ki naj bi najbolj pomagala pri ljudeh s smrtjo povezano tesnobo. Tretja pa poskuša proti depresiji uveljaviti ketamin, ki služi kot anestetik v veterini in medicini, v kombinaciji z antidepresivi.

Na podlagi velike udeležbe predavanja lahko rečemo, da je dana tematika med ljudmi priljubljena oziroma se zanimanje zanjo z leti povečuje. Iskanje in zdravljenje samega sebe s pomočjo psihedelikov bi tako lahko bilo v prihodnosti legalno, a zato nič manj sladko.

Zajčjo luknjo je raziskovala Jana.