Vedenjski ekolog, ki se ni vedel primerno
S področja vedenjske biologije od konca januarja odmevajo novice o plazu umaknjenih znanstvenih člankov, pri katerih je sodeloval Jonathan Pruitt. Njegovi sodelavci in sodelavke so namreč pod drobnogled ponovno postavili podatke, ki jih je Pruitt pridobil v namen raziskovanja osebnosti živali iz debla členonožcev, posebej pa se je osredotočal na socialne pajke.
Jonathan Pruitt je izredni profesor na univerzi McMaster v Kanadi in zanesen vedenjski ekolog. Znan je kot izjemno produktiven, kreativen in kolaborativen znanstvenik, nedavno je prejel tudi eno najprestižnejših nagrad za raziskovalce – Canada 150 Research Chairs, vredno 350 tisoč dolarjev letno. Zadnje čase je slovel po vse bolj številnih objavah, v katerih je potrjeval vedno bolj drzne hipoteze. Največ pozornosti je požel, ko je poročal o dokazu, da imajo socialni pajki osebnosti. Svoja dognanja je leta 2013 objavil v reviji Proceedings of the Royal Society B. Tudi ta odmevni članek se je kasneje znašel na seznamu objav, ki so tik pred umikom.
Prvi večji pomisleki o njegovem delu so se pojavili, ko je vedenjski ekolog in profesor na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, Niels Dingemanse, s pomočjo kolegov poskusil reproducirati podatke, na podlagi katerih je Pruitt leta 2016 objavil članek v reviji The American Naturalist. V njegovem setu podatkov je namreč izstopalo veliko število podvojenih vrednosti, ki jih Dingemanse in kolegi v svojih simulacijah nikakor niso mogli poustvariti. Od rezultatov merjenja pojavov v naravi namreč pričakujemo določeno stopnjo razpršenosti in naključnosti.
Dingemanse je o tem obvestil soavtorico omenjenega članka, izredno profesorico na Univerzi Davis v Kaliforniji, doktorico Kate Laskowski. S temeljitim, skoraj detektivskim pregledom te in še dveh drugih raziskav je tudi sama izsledila več vprašljivih podatkov. S problemom je naslovila tudi Pruitta, ki je nepravilnosti nekajkrat nezadovoljivo poskusil razložiti, na koncu pa se strinjal z umaknitvijo dveh člankov. Uredništvo revij, v katerih so bili članki objavljeni, je nato kmalu umaknilo vse tri članke, ki so govorili o tem, kako socialne interakcije ojačajo osebnostne lastnosti socialnih pajkov in vplivajo na preživetje skupine takšnih pajkov.
Konec januarja je Laskowski o incidentu napisala objavo na blogu in na socialnem omrežju Twitter, kar je sprožilo pravi plaz vlog za umik člankov. Vedno več Pruittovih sodelavk in sodelavcev je pričelo odkrivati nepravilnosti v naborih podatkov, ki jih je ta priskrbel. Pruitt se je takrat popolnoma oddaljil od situacije in prenehal odgovarjati na mnoga vprašanja. Med njegovimi soavtoricami je bila tudi doktorica Simona Kralj Fišer, znanstvena sodelavka na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z njim je objavila raziskavo, v kateri so preučevali samice črnih vdov vrste Latrodectus hesperus, ki v določenem letnem času oblikujejo socialne skupine. Zanimalo jih je, ali so preference, ki jih ima določen osebek v danem okolju, skozi čas enake in tako povezane z osebnostjo. Kralj Fišer je razložila, kakšno vlogo je imel Pruitt pri izvedbi njihove raziskave.
Besedo namenimo še nepravilnostim, ki so jih odkrili v številnih Pruittovih naborih podatkov. Laskowski je med pregledom Excel preglednic ugotovila, da so širom datoteke pomnožene tako posamezne vrednosti kot tudi celotni predeli. Te naj bi predstavljale ugotovitve za več pajkov, vendar so bile po vsej verjetnosti na več različnih mest kopirane in prilepljene vrednosti enega pajka. V eni izmed razpredelnic so takšne pomnožene vrednosti predstavljale kar tri četrtine podatkov. Anomalije so v podatkih skupne raziskave našli tudi Kralj Fišer in njeni sodelavci.
Kot že rečeno, je Pruitt veljal za izjemno obetavnega mladega znanstvenika, vendar pa so obstajali tudi posamezniki, ki so v njegove delovne metode dvomili že pred množičnim umikanjem člankov. Tako je na primer profesor Dingemanse že nekaj časa sumil, da je Pruitt namerno izbiral podatke, s katerimi je nato potrjeval svoje domneve. Podobne skeptične misli je imela tudi Simona Kralj Fišer.
Poleg tega naj bi se Pruitt že pred raziskavo, objavljeno v reviji Behavioral Ecology and Sociobiology, izkazal za dokaj nezanesljivega sodelavca.
Znanstvena sodelavka na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija, Simona Kralj Fišer je razložila tudi, zakaj nekaterih sumov in kršitev svojega sodelavca niso izpostavili in problematizirali že prej.
Zgodovina sicer pozna kar nekaj znanstvenih sleparjev. Leta 1912 je angleški ljubiteljski arheolog Charles Dawson trdil, da je našel pomemben fosil, ki naj bi predstavljal povezujoč člen evolucije med hominini in primati. Najdba »Piltdown man« se je po nekaj desetletjih resnega obravnavanja v izobraževanju izkazala za prevaro. Dawson je namreč spretno združil človeško lobanjo z orangutanovo čeljustjo in ju pobarval tako, da sta dajali vtis fosila iz pradavnine.
Med rekorderje pa se uvrščata anesteziologa, Yoshitaka Fujii in Joachim Boldt, prvi s 183-imi in drugi s stotimi umaknjenimi zavrnjenimi znanstvenimi objavami, ki so nastale na podlagi izmišljenih in manipuliranih podatkov. Kam na zloglasno lestvico se bo uvrstil Jonathan Pruitt, še ne vemo, saj je število umaknjenih člankov zaenkrat neznano. V reviji Nature so sedmega februarja poročali o sedmih člankih, ki so že umaknjeni ali v procesu umika, ter o dodatnih petih, za katere so Pruittovi soavtorji in soavtorice vložili prošnjo za umik. Kaj se trenutno dogaja z njenim člankom, je povedala sogovornica Simona Kralj Fišer.
Po plazu vlog za umik člankov je zadeva torej za nekaj tednov potihnila. Pruitt je v tem času precej molče delal na terenu v Avstraliji in Južnem Pacifiku, sedaj pa nastopil odločneje in nepravilnosti razlaga zgolj kot posledico napak med svojim delom upravljanja s podatki. Poleg tega je biologov odvetnik nekaterim soavtoricam in soavtorjem ter urednicam in urednikom revij poslal pisma, v katerih jih poziva, naj pred nadaljnjim umikom člankov počakajo do konca uradnih preiskav, ki jih bodo izvedli na univerzah, na katerih je Pruitt raziskoval.
Med vpletenimi sedaj vlada zaskrbljenost, saj naj bi prejeli tudi poziv, naj o vsebini pisma ne razpravljajo javno. Obenem so s spleta umaknili tudi javno dostopno preglednico, v kateri so Pruittovi soavtorji in soavtorice vodili pregled stanja 160-ih objav. Vedenjski ekolog Daniel Bolnick, odgovoren za vzdrževanje razpredelnice, je sicer izpostavil, da jo je lahko spreminjal vsak in s tem po možnosti postavljal pod vprašaj njeno legitimnost. Tako se je po vseh potezah Pruitta in njegovega odvetnika celotna preiskava hitro prelevila v dodobra netransparentno.
Znanstvena skupnost se sedaj nadeja, da bo po preiskavi primer docela pojasnjen in sankcije pravične. Predvsem to verjetno velja za njegove sodelavce in sodelavke, ki so v skupna dela vlagali energijo in čas ter na njih gradili svojo kariero. Z oceno dejanske kredibilnosti Pruittovih člankov bo obenem lažje oceniti obseg povzročene škode na področju vedenjske ekologije. Za primer: sedemnajst njegovih člankov z domnevno manipuliranimi podatki je bilo v naknadnih objavah citiranih kar 900-krat. To pomeni, da so jih za snovanje svojih raziskav uporabili mnogi drugi in s tem nevede širili napačna dognanja.
Nekateri znanstveniki in znanstvenice so škandal želeli izkoristili tudi kot dokaz, da je celotno področje raziskovanja živalskih osebnosti farsa, kar je povsem nepotrebno. Skrajno neetičnih dejanj enega znanstvenika ne gre posploševati na dela njegovih kolegov in kolegic in tako zmanjševati pomembnost celotnega področja. O umikanju člankov sicer slišimo z vseh področji znanosti. Pravzaprav se je število takšnih člankov v zadnjih desetih letih povečalo kar za desetkrat. Razloge za to lahko iščemo tudi v hiperprodukciji člankov, s katero se trenutno sooča znanstvena skupnost.
Izvedba raziskav je danes v največji meri odvisna od sredstev, za katera znanstvenice in znanstveniki tekom kariere zaprošajo. Finančno podporo lažje dobijo tisti, ki imajo več objav v najbolj prestižnih znanstvenih revijah. Dostikrat se tako znajdejo v tako imenovani situaciji »publish or perish« oziroma v prevodu »objavi ali propadi«, saj so za pridobivanje sredstev in posledično uspešnost svoje kariere prisljeni proizvajati čim več odmevnih člankov, objavljenih v revijah s čim višjim faktorjem vpliva. Bolj odmevni pa so ponavadi tisti z bolj drznimi hipotezami, kot je bilo to v primeru Pruitta.
Pruittova potegavščina zagotovo spada med etično nesprejemljive vzroke za umik člankov. Poznamo pa tudi takšne, ki nastanejo zaradi neprevidnosti med delom avtorjev in avtoric ali urednikov in urednic. Ne glede na vzrok nepravilnosti v znanstvenih člankih je njihov umik nujno potreben, saj na takšen način omogočamo kar se da nepristransko znanost.
Katedro je pripravila Laura
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Se strinjam, da je taksne primere je nujno obsoditi. Ampak a se ne tako, da se jih kaze kot izolirane primere, spregleda, da moderna znanost sama posega v naravo - ali kar koli drugega si izbere - in jo v svojih modelih, eksperimentih in vzorcih nujno sama proizvaja, proizvaja tisto, kar bi morala le spoznati, hkrati pa misli, da je na ta nacin nepristranska? In drugič, kaj je potem ta opevana "etika" tukaj?
Obstaja okoli 100 let stara epistemološka šola, ki bolj ali manj trdi točno to, da znanost ustvarja predmete, ki jih raziskuje. Skozi modele, definicije, raziskovalna vprašanja in osnovne koncepte. In dilema, ali znanost prvenstveno spoznava ali prej proizvaja, po mnenju nekaterih epistemologov izgine ravno v znanosti, ki naj bi jo imeli za najbolj eksaktno - v matematiki. Prepričanje, da znanost preučuje to, kar ima običajna zavest za "naravno", je nenazadnje prepričanje, po katerem bi se morala znanost tej zavesti podrejati. A to še ne pomeni, da si svoje predmete poljubno izbira - prej to velja ravno za to običajno zavest, ki v naravi tudi osvobojena religioznih prepričanj še vedno rada vidi proizvod nekakšnih višjih avtorjev (kot so razni skrivni laboratoriji in v njih ustvarjeni virusi ipd). Zanima me , na kaj točno meri gornje vprašanje?
Na nič takega, kar je implicirano v drugem delu tvojega odgovora, ampak ravno na to, kar je v prvem: npr. če je to, kako nek raziskovalec "spoznava" socialno vedenje pajkov, odvisno od njegovih metod, ki, seveda, kot praviš, naj bi preprečevale poljubnost, potem postane problem "znanstvene etike" tukaj mnogo bolj zapleten, kakor če je to problem zgolj v primeru, da nekdo namenoma falsificira podatke... Ker če jih kdo nenamenoma falsificira s tem, kako zastavi sam problem, potem je pa to etično...
Komentiraj