Webinar: Vse o raku dojk
Mesec oktober je rožnati oktober. To je namreč mednarodni mesec osveščanja o raku dojke. Dijaška skupnost Ljubljana je zato v sodelovanju z društvom Europa Donna v četrtek, 29. oktobra, organizirala spletno predavanje o raku dojke. Predavanje je vodila doktorica medicine Špela Dolenc, članica združenja Europa Donna, ki je tudi sama premagala raka dojke.
Rak dojke je najpogostejši rak pri ženskah. V Sloveniji vsako leto zboli približno 1400 žensk in okoli petnajst moških. Pojavnost raka na dojki pa tudi vztrajno raste, in sicer predvsem zato, ker ljudje dosegamo vedno višjo starost, zaradi nezdravega načina življenja in zaradi stresa. Ravno zato sta pomembna čim večje osveščanje žensk in tudi moških o raku dojk ter redno samopregledovanje, saj s tem pripomoremo k zgodnjemu odkrivanju raka na dojki in posledično k zmanjšanju umrljivosti. Za raka dojke namreč velja visoka ozdravljivost, če ga odkrijemo v zgodnjih stadijih.
Rak dojke najpogosteje nastane pri ženskah po petdesetem letu, lahko pa zbolijo tudi mlajše ženske. Ravno zato je izrednega pomena redno mesečno samopregledovanje. Na predavanju smo si ogledali zelo informativen posnetek o samopregledovanju, ki je objavljen na spletni strani Europe Donne. Pomembno je, da s samopregledovanjem začnemo že v mladih letih. Le tako lahko svoje dojke zares spoznamo in hitreje opazimo kakršne koli spremembe.
Prisluhnimo, na katere spremembe moramo biti predvsem pozorni pri samopregledovanju.
Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani se izvaja tudi državni presejalni program za odkrivanje raka dojke, ki se imenuje DORA. Gre za pregledovanje navidezno zdravih ljudi z namenom odkrivanja tistih, pri katerih se pojavljajo predrakave ali rakave spremembe, ki še ne povzročajo težav. S tem omogočimo še hitrejše odkrivanje sprememb.
Več o presejalnem programu DORA nam bo povedala doktorica medicine Špela Dolenc.
Na Onkološkem inštitutu pa omogočajo tudi genetsko svetovanje.
Na nastanek raka na dojki lahko vpliva več dejavnikov. Dejavniki tveganja, na katere nimamo vpliva, so ženski spol, višja starost in genetika. Pomembno je, da poznamo svojo družinsko obremenjenost oziroma da vemo, ali je bil rak prisoten že pri naših materah, babicah in drugih ožjih sorodnikih ali sorodnicah. Četudi so vsi dejavniki tveganja prisotni, to nujno še ne pomeni, da bomo dejansko tudi zboleli. Prav tako ne pomeni, da ne bomo zboleli, če ni prisotnega nobenega od teh dejavnikov.
Dejavniki, na katere dejansko lahko vplivamo, so elementi tako imenovanega zdravega življenja. Zelo priporočljiva sta torej redna telesna aktivnost in ohranjanje primerne telesne teže. Oboje namreč zelo pripomore k znižanju tveganja za pojav raka na dojki. Poskušajmo pa se tudi čim bolj izogibati prekomernemu uživanju alkohola.
Kaj storimo, ko opazimo neko spremembo na naših dojkah? Nikakor nas ne sme takoj prevzeti panika. Večina vseh sprememb na dojkah je namreč benignih oziroma nenevarnih. Vseeno pa je treba vsako spremembo opredeliti, zato čim prej obiščemo svojega osebnega zdravnika ali ginekologa. Ta nas bo najprej izprašal o prisotnosti raka na dojki v naši družini, ali imamo morda kakšne dejavnike tveganja in podobno. Nato bo opravil klinični pregled dojk, pri čemer bo preveril tudi opaženo spremembo. Nato sledi napotitev na ultrazvok in mamografijo.
Že iz ultrazvoka lahko sklepamo, ali so neke spremembe nevarne ali ne. Opravi se še biopsija, pri kateri se odvzame manjši del tkiva, ki se pregleda pod mikroskopom, in določi nevarnost spremembe. Tudi če se ugotovi, da sprememba ni nevarna, jo moramo še naprej opazovati. Če pa so celice spremenjene in nam biopsija pove, da je to rak, le-tega zdravnik najprej karakterizira in se kasneje odloči za vrsto zdravljenja.
Pri diagnostiki nam torej določijo vse te tri lastnosti. Najbolj pogost rak je invazivni duktalni karcinom. Pri raku pa se določi še nekaj dodatnih karakteristik.
Pod mikroskopom določimo dodatne karakteristike. Določimo gradus, ki nam pove, kako zelo so celice spremenjene v primerjavi z originalnimi celicami, iz katerih so nastale. Večinoma velja, da, višji kot je gradus, bolj bo ta tumor agresiven in se bo hitreje širil po telesu. Pomemben je tudi stadij tumorja, ki opredeli, kako velik je tumor ob odkritju in koliko se je bolezen že razširila po telesu.
Ko določimo vse karakteristike, se odločimo za vrsto zdravljenja. Večina žensk se najprej zdravi kirurško. Torej se tumor odstrani operativno. Glede na velikost tumorja se odločimo za popolno odstranitev dojke, delno odstranitev dojke ali pa lahko, v primeru, da je tumor dovolj majhen, odstranimo le določen del tkiva. Če so prizadete tudi podpazdušne bezgavke, moramo odstraniti tudi slednje.
Če je bila dojka odstranjena v celoti, je po zdravljenju možna tudi rekonstrukcija dojke, ki je v Sloveniji vključena v zdravljenje. Torej je pravzaprav brezplačna. Rekonstrukcijo opravijo plastični kirurgi s silikonskimi vsadki ali z lastnim tkivom, ki ga odvzamejo večinoma iz trebuha ali zadnjice.
Kirurškemu zdravljenju sledi kemoterapija.
Pri nekaterih rakavih obolenjih je možno tudi hormonsko zdravljenje. To vrsto zdravljenja lahko uporabljamo pri hormonsko odvisnih rakih. Lahko ga izvajamo z jemanjem tablet ali pa s prejemanjem podkožnih injekcij. Cilj tega zdravljenja je, da bi čim bolj zmanjšali koncentracijo hormona estrogena in progesterona v ženskem telesu, ki ju izločajo jajčniki. Povedali smo namreč, da lahko omenjena hormona še dodatno spodbudita razvoj rakavega tkiva. S tem zdravljenjem torej zaviramo delovanje jajčnikov.
Še eno obliko zdravljenja pa predstavljajo biološka tarčna zdravila.
Na koncu zdravljenja pride na vrsto še obsevanje, ki sledi kemoterapiji. Obsevanje je potrebno, ker lahko tudi po odstranitvi tumorja v dojki ostanejo majhne neopazne rakave celice, iz katerih bi se lahko rak kasneje spet razvil. Z obsevanjem tako želimo uničiti te ostanke in s tem preprečiti ponovitev raka na dojki.
Kaj pa sledi zdravljenju?
Rak dojke je torej zelo pogost in se pojavlja tudi pri mladih ženskah, zato je pomembno, da naredimo največ, kar lahko, da ga preprečimo. Torej se trudimo, da skrbimo za zdrav življenjski slog, poznamo svojo družinsko obremenjenost, se redno mesečno samopregledujemo in opazujemo svoje telo. Če zatipamo kakršne koli spremembe, pa se o le-teh čim prej posvetujemo s svojim osebnim zdravnikom ali ginekologom. Seveda se redno udeležujemo tudi presejalnega programa DORA oziroma k temu spodbujamo tiste, ki se programa lahko udeležijo.
Z rednim samopregledovanjem dojk in pazduh bo začela Iza.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj