Zapečatena usoda neuporabljenih zdravil

Po zaslugi sodobne medicinske oskrbe v Evropi narašča povprečna življenjska doba, s tem pa tudi količina odpadnih zdravil. Poleg smrti uporabnika zdravil sta med vodilnimi vzroki kopičenja odvečnih zdravil neupoštevanje navodil zdravstvenega osebja ter prekomerno predpisovanje zdravil. Ker hranjenje neuporabljenih zdravil na recept, katerih stroške krije zdravstveno zavarovanje, bolnikov praviloma nič ne stane, razen morda njihovega zdravja, se skozi leta v domači lekarni slehernega posameznika nabere precej neuporabljenih zdravil.

Napačno deponirana zdravila predstavljajo veliko breme za okolje. Čeprav imamo v Sloveniji organizirano zbiranje odpadnih zdravil v lekarnah, so v površinskih in pitnih vodah zaznali prisotnost tramadola, paracetamola in antibiotika azitromicina v nizkih koncentracijah, primerljivih z drugimi evropskimi državami. Poleg tega, da so določena zdravila škodljiva za vodne organizme, se na ta način povečuje tudi antibiotična rezistenca, ki se širi z izjemno nizkimi koncentracijami antibiotikov v pitni vodi. Zato strokovnjaki vedno znova opozarjajo, da zdravila nikakor ne sodijo ne v navadne smeti ne v straniščno školjko!

V študiji, ki so jo izvedli na Fakulteti za farmacijo, so vrednost odpadnih zdravil, ki so bila v letu 2012 vrnjena v lekarne, ocenili na več kot 3.711.000 evrov. Znesek zagotovo predstavlja znaten delež luknje že pregovorno prazne zdravstvene blagajne. Toda čeprav je bilo kar 76 odstotkov vrnjenih škatlic še nedotaknjenih, od teh pa približno polovica s še veljavnim rokom uporabnosti, vrnjena zdravila po zakonu ne sodijo nazaj na lekarniške police, temveč jih brez izjeme čaka uničenje.

Rok uporabnosti, ki izhaja iz stabilnostnih študij s strani proizvajalca, sicer običajno znaša 5 let. Doktorica Andreja Kranjc z Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke ali krajše JAZMP razloži, zakaj je za učinkovitost in varnost zdravila ključnega pomena, da upoštevamo rok uporabnosti.

Izjava

Da zdravila ohranijo svojo učinkovitost, pa je izjemno pomembno, da jih shranjujemo v skladu z navodili proizvajalca, pri primerni temperaturi in relativni vlažnosti. Če denimo pomirjevalo lorazepam shranjujemo pri temperaturi 35 stopinj Celzija, namesto do 25 stopinj, se učinek zdravila zmanjša za kar 75 odstotkov.  

Čim zdravilo zapusti varne police lekarne, se pojavi problem sledljivosti zdravil, saj ne moremo vedeti, kako je z njim ravnal uporabnik, ki ni zavezan strokovnim normam ali etičnemu kodeksu. Zakaj je sledljivost prevelika ovira za ponovno uporabo vrnjenih zdravil, za poslušalce in poslušalke Radia Študent razloži doktorica Andreja Kranjc, vodja Sektorja za ocenjevanje kakovosti zdravil ali izdelkov na JAZMP.

Izjava

Vsa zdravila, ki jim je potekel rok uporabnosti, ki niso bila ustrezno hranjena, imajo spremenjen videz ali pa jih uporabnik enostavno ne uporablja več, sodijo torej med odpadna zdravila, ki se zbirajo v lekarnah. Med njih prištevamo tablete, tekočine, kapljice, pršila, vdihovalnike, obliže in druge farmacevtske oblike v stični ovojnini, torej brez kartonaste embalaže. Odpadna zdravila v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadnimi zdravili iz lekarne na uničenje s termično obdelavo odpelje podjetje Kemofarmacija, ki je največja slovenska veletrgovina, ki lekarnam dostavlja zdravila.

V skladu s prej omenjeno Uredbo med odpadna zdravila ne sodijo kemikalije, medicinski pripomočki in zdravila v obliki injekcijskih brizg. Injekcije naj bi ozaveščeni uporabnik samoiniciativno odpeljal na komunalo in jih v zaprtih vsebnikih odložil med nevarne odpadke. Seveda pa injekcije nemalokrat zaidejo tudi med odpadna zdravila, ki se zbirajo v lekarnah, ter tako ogrožajo tiste, ki pregledujejo vrnjena zdravila.

Podoben sistem zbiranja odpadnih zdravil kot pri nas, torej preko veledrogerij, je uveljavljen v nekaterih drugih državah Evropske unije, kot sta Francija in Španija. V Franciji so vrnjena zdravila pod okriljem organizacije Cyclamed v obliki humanitarne pomoči dolgo časa pošiljali v manj razvite države. Toda zaradi težav z napisi in navodili v francoščini, ki so bili nerazumljivi v nefrankofonskih državah, ter poročil o nezakoniti preprodaji zdravil so tovrstno pomoč leta 2009 dokončno ukinili.

Zdravstveni delavci se morajo držati strogih uredb na področju odpadnih zdravil in težkega srca zavreči prenekatero zdravilo, ki bi morda lahko služilo nekomu, ki ga potrebuje. Drugače pa je s posamezniki, ki lahko zgolj na lastno iniciativo neuporabljena zdravila podarijo brezplačni ambulanti ProBono, ki se nahaja v Savskem naselju. Ambulanta, ki je namenjena osebam brez zdravstvenega zavarovanja, namreč odprtih rok sprejema donacije v obliki neuporabljenih škatlic zdravil z rokom uporabnosti, ki je daljši od enega leta. V zimskem času so še posebej veseli antibiotikov. Podobne brezplačne ambulante obratujejo tudi v drugih slovenskih mestih, denimo v Mariboru, Kranju, Novi Gorici. Kako poteka obravnava pacientov v takšni ambulanti, razloži tam zaposlena diplomirana medicinska sestra Sara Gregori.

Izjava

Redno zaposlene so v ambulanti samo tri osebe, stroški preiskav in manjkajočih zdravil pa se financirajo iz občinskega budžeta in s pomočjo donacij posameznih slovenskih podjetij. Delo, ki ga tam ob določenih dnevih opravljajo že tako preobremenjeni zdravniki, je prostovoljno in zatorej neplačano. Svoje usluge po lastnih zmožnostih občasno ponudijo tudi nekateri zdravniki specialisti, zobozdravniki ter celo zasebni diagnostični laboratorij.

Zdravila, ki jih prinesejo posamezniki, ali pa jih posamezni robinhoodovski farmacevti pripeljejo iz lekarn, enkrat tedensko pregledajo študenti farmacije prostovoljci, ki izločijo neustrezne primerke. Govori Sara Gregori.

Izjava

Ambulanto ProBono je lani obiskalo več kot 1200 ljudi, zdravniki prostovoljci pa so opravili 969 ur dela. Gregori iz prve roke oriše raznolik profil ljudi, ki obiščejo ambulanto in brezplačno prejmejo zdravila, ki bi sicer po zakonu morala na uničenje.

Izjava

Ambulanta ProBono tako kot mnoge druge humanitarne organizacije, ki krpajo luknje v zakonih, poskuša omogočiti ustrezno zdravstveno oskrbo prav vsem ljudem v državi. Kot smo slišali, tudi tistim, ki imajo - seveda ne po svoji volji - prenizke dohodke, da bi si uredili status, ki bi jim omogočil vključenost v naš zdravstveni sistem. Zato morda ne bo škodilo, če občasno zanemarimo sicer resničen problem sledljivosti zdravil in v izjemnih situacijah nad pravila, uredbe in zakone postavimo etiko in človeka. Kajti verjetno je v vsakem primeru bolje, da bolnik dobi kakršnokoli (še uporabno) zdravilo kot pa nobenega.

Svoja zdravila je v ambulanto ProBono odnesla Andrea.