Kako radikalno je zahtevati svojo depatologizacijo
Dober večer. Dobrodošle v oddaji Psihoteka na Radiu Študent, ki jo ta mesec barvamo s kvirovskimi vsebinami. Letošnji mesec ponosa smo v medredakcijskem fokusu »Na mavričnih valovih« Radio Študent že obarvale nekoliko bolj mavrično. Strinjale pa smo se, da si mavričnih valov želimo ne glede na posvečenost določenega dneva, tedna ali meseca kvir skupnosti. Tako vam bomo v današnji in nekaterih prihodnjih oddajah postregle z mavričnimi Psihotekami. Danes se posvečamo transspolnosti, naslednjo mavrično Psihoteko pa bomo namenile interspolnosti.
V duhu proslavljanja meseca transspolnosti se bomo nocoj posvetile aktualnim bojem slovenske trans skupnosti, ki zahteva svojo depatologizacijo. Za ta namen smo obiskale letošnjo TransMisijo s podnaslovom Depatologizirajte nas!, ki ga v okviru meseca ozaveščanja o transspolnosti organizira Zavod Transfeministična iniciativa TransAkcija. V oddaji se bomo posvečale predvsem psihiatrični in psihološki obravnavi znotraj postopka potrditve spolne identitete. V ta namen boste slišale različne goste in gostje, ki so petnajstega novembra v Pritličju razpravljali o patologizaciji in možnostih za depatologizacijo transspolnih oseb v Sloveniji. V imenu zagovornika načela enakosti je spregovorila magistrica Jelena Aleksić, svojo izkušnjo in doživljanje procesa psihiatrične obravnave v postopku procesa potrditve spola pa so podelile transspolne in nebinarne transspolne osebe, med njimi Vida Krevs, Kilian, Vesna Novak in Linn Julian Koletnik. Zadnji je bil do pred kratkim dejaven v TransAkciji, na okrogli mizi pa je zastopal Amnesty International Slovenije.
Poleg govork in govorcev z okrogle mize pa boste slišale še komentar Blažke Plahutnik Baloh, psihologinje in strokovne delavke na področju socialnega varstva, ki deluje v okviru društva LEGEBITRA. Svoje razmišljanje o psihiatrični in psihološki obravnavi v postopku potrditve spolne identitete je v obliki pisne izjave za oddajo prispeval tudi študent psihologije, ki o celotnem postopku razmišlja z osebnega in tudi strokovnega vidika.
V novembrski ediciji Psihoteke se torej posvečamo procesu potrditve spolne identitete, znotraj katerega se lahko trans, nebinarne in spolno nenormativne osebe odločijo za medicinsko in socialno tranzicijo. Postopek se v Sloveniji nekoliko razlikuje glede na to, ali oseba v proces vstopa mladoletna ali polnoletna. Za vse osebe, starejše od osemnajst let, se proces začne s psihiatrično in kliničnopsihološko obravnavo v Interdisciplinarnem konziliju za potrditev spolne identitete. Mladoletne osebe pa morajo biti pred tem eno leto vključene v obravnavo pri pedopsihiatrinji, ki ni del konzilija. Po enoletni obravnavi z napotnico pedopsihiatrinje vstopijo v psihiatrično obravnavo v okviru konzilija. Pri obravnavi znotraj konzilija osebi na podlagi razgovorov pri psihiatrinji oziroma psihiatru ter kliničnopsihološkega testiranja pri klinični psihologinji v postopku najprej dodelijo psihiatrično diagnozo transseksualizem. Več o vlogi postopka in pridobivanja psihiatrične diagnoze pojasni Blažka Plahutnik Baloh.
Dodelitev psihiatrične diagnoze transseksualizma je torej za transspolne in nebinarne osebe prvi pogoj za dostop do zdravstvenih in pravnih storitev, za katere se lahko odločijo v procesih medicinske in socialne tranzicije. Trenutna ureditev postopka potrditve spolne identitete v Sloveniji je v osnovi problematična z vsaj dveh vidikov.
Prvič: psihiatrinja oziroma klinična psihologinja v tem postopku deluje s pozicije moči, pri čemer na podlagi strokovno bolj ali manj ustreznih postopkov diagnostike presoja avtentičnost spolne identitete posameznice oziroma posameznika. S tem se vrši gatekeeping nad nadaljevanjem procesa potrditve spolne identitete. Če osebi namreč ni dodeljena psihiatrična diagnoza, sta ji onemogočena pravno priznanje spola ter izdaja napotnic za endokrinološko obravnavo in kirurške ter druge posege.
Drugič: transspolnost je kot manjšinska osebna okoliščina napačno opredeljena kot duševna motnja, kar patologizira spolno nenormativne identitete in posledično stigmatizira transspolne osebe. Leta 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija sicer sprejela novo, enajsto različico Mednarodne klasifikacije bolezni, ki je diagnozo transseksualizma nadomestila z diagnozo spolne neskladnosti med mladostniki in odraslimi. S tem se je diagnoza s področja duševnih bolezni premaknila v poglavje stanj, povezanih s spolnim zdravjem. Uvedba enajste različice Mednarodne klasifikacije bolezni pa v Sloveniji še ni uresničena.
Do zdaj smo spoznale problematične vidike postopka potrditve spolne identitete v Sloveniji, ki transspolne ljudi patologizira in stigmatizira. Nadaljujemo pa z reportažo devete TransMisije s podnaslovom Depatologizirajte nas! Na okrogli mizi je Linn Julian Koletnik s predstavitvijo nekaterih izsledkov raziskave Zavoda TransAkcija iz leta 2019 »Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji« ponazoril posledice patologizacije transspolnosti za trans skupnost. Začne z doživljanjem prejema diagnoze motnje duševnega zdravja za transspolne osebe.
Na okrogli mizi so gostje in gosti, transspolne osebe, delile svojo izkušnjo in doživljanje prejema psihiatrične diagnoze transseksualizma. Prisluhnimo Vidi Krevs, ki proces pridobivanja diagnoze pri psihiatrinji oziroma klinični psihologinji doživlja kot dokazovanje avtentičnosti in ustreznosti svoje spolne identitete.
Vida nadaljuje s tem, kaj gatekeeping pomeni za nebinarne osebe v procesu pridobivanja psihiatrične diagnoze.
O specifičnem položaju nebinarnih oseb v psihiatrični in psihološki obravnavi v procesu potrditve spolne identitete spregovori še Koletnik.
Naj na tem mestu poudarimo, da so izkušnje in doživljanje celotnega procesa ter načini, kako transspolne in nebinarne osebe vstopajo v postopke potrditve spola, zelo raznoliki. V tej oddaji osvetljujemo nekatera doživljanja, ki se sicer odražajo tudi v rezultatih na večjih vzorcih transspolnih oseb. Pa vendar je treba vedeti, da – kot so na svoji spletni strani zapisali v Zavodu Transakcija – je »načinov, kako narediti tranzicijo, toliko, kot je trans oseb«.
Nekatere transspolne osebe so na okrogli mizi poudarile ambivalenten odnos do prejema diagnoze. Sočasno so čutile olajšanje, da so si po dolgem čakanju končno priborile diagnozo, ki pomeni vstopnico za dostop do drugih medicinskih in pravnih storitev, obenem pa so izrazile nezadovoljstvo nad tem, da je to za prejem teh storitev sploh potrebno. Transspolne osebe si večinoma želijo, da bi samoidentifikacija zadoščala za spremembo spolnega označevalca na osebnih dokumentih.
Linn Julian Koletnik nadaljuje predstavitev izsledkov o prisilni medikalizaciji transspolnih oseb.
V raziskavi »Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji« so se dotaknili tudi duševnega zdravja in diskriminacije.
Največ diskriminacije in nasilja pa transspolne osebe doživijo na ulicah ter v javnih ustanovah. To osvetljuje konkretne negativne posledice, ki jih ima na transspolne osebe življenje v družbi, ki transspolnost razume kot patološko. V kontekstu drugih rezultatov pa kaže na to, da v Sloveniji trenutna ureditev medicinskih in pravnih postopkov za transspolne osebe ustvarja stisko in jih diskriminira.
Od negativnih posledic patologizacije pa se premaknimo k možnostim za depatologizacijo transspolnosti. Pred tem prisluhnimo Vesni Novak, ki pove, kako sama razume patologizacijo transspolnosti.
V prizadevanjih za popolno depatologizacijo se tako ne pojavljajo samo zahteve po odstranitvi psihiatričnomedicinske klasifikacije transspolnosti. Celostna depatologizacija vključuje tudi prizadevanja za to, da bi zdravstvene institucije nehale nadzorovati postopke pravnega priznanja spola. Svoje razmišljanje o tem, kaj za trans skupnost pomeni zahteva po depatologizaciji, z nami deli Koletnik.
GLASBENI PREMOR: Sophie - Faceshopping
Dobrodošle nazaj v novembrski Psihoteki, posvečeni postopku potrditve spolne identitete v Sloveniji. Ob tej priložnosti naj poudarimo, da postopek ni imun niti proti težavam, ki tudi sicer pestijo slovenski zdravstveni sistem. Osebe z izkušnjo postopka opozarjajo na več mesecev dolge čakalne dobe za posamezne preglede ter neodzivnost Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete. Takole je o svojem dojemanju težav v izvajanju psihiatrične in psihološke obravnave zapisal študent psihologije z izkušnjo postopka potrditve spolne identitete.
»Ena izmed stvari, ki me motijo, je ta, da primanjkuje zdravstvenih strokovnjakinj. To je sicer problem našega zdravstva na sploh, ampak se ti proces zelo hitro zavleče, ker čakaš pol leta na endokrinološki pregled, pol leta, ko bi že lahko prejemal hormone. Za osebe s hudo disforijo je to zelo težko. Da vse tako dolgo traja … Problem je tudi, da proces vodijo samo tri psihiatrinje v Sloveniji (od tega je ena samo za mladoletne osebe). Seveda vse to v Ljubljani. Slovenija je majhna, a ni tako majhna. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi živel na drugem koncu Slovenije in se odločil za medicinsko tranzicijo. Kako bi se vozil na vse te preglede?«
Izkušnje in pričevanja nekaterih transspolnih in nebinarnih oseb kažejo tudi na osnovno nerazumevanje področja pri nekaterih strokovnih delavcih in delavkah Interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete. Gre za pomanjkanje izobraženosti o tematiki. Drugačna obravnava nebinarnih oseb, ki se morajo v psihiatrični in psihološki obravnavi še posebej truditi z utemeljevanjem in potrjevanjem svoje spolne identitete, da pokažejo, da so upravičene do nadaljnjih medicinskih in pravnih postopkov, je eden teh primerov. Naslednji primer z zapisom ponazori študent psihologije.
»Zelo me moti, da se večina oseb v konziliju ne trudi upoštevati zaimkov. To se mi zdi res nenavadno – saj vendar delaš s transspolnimi ljudmi skoraj vsak dan. To ni nekaj, novega zate, nekaj, kar bi prvič videl oziroma videla. Zdi se mi, da je upoštevanje zaimkov res neki minimalen standard in ni tako težko.«
Kako pa svojo osebno izkušnjo s kliničnopsihološkim pregledom razume z vidika strokovne izobrazbe?
»Kar me je najbolj zmotilo, je bil morda psihološki pregled. Kot diplomirani psiholog imam neki vpogled v to, kako naj bi psihološko testiranje izgledalo. Dobro vemo, kakšno veljavnost in zanesljivost ima Rorschachov preizkus in kadar vidim, da se to uporablja v praksi, kar malce izgubim upanje v našo stroko. Poleg Rorschacha[róršaha] je psihologinja uporabila tudi MCMI, za katerega nisem prepričan, če je sploh standardiziran in validiran za naš prostor. Da o GIDYQ-AA - vprašalniku za spolno disforijo sploh ne govorim. Vprašalnik uporablja totalno zastarel in celo žaljiv jezik (»hermafrodit«, ... lepo prosim, ali sem polž ali človek?!), psihologinja pa ga ni priredila za naš prostor, temveč ga je zgolj sama prevedla.«
Z razkrivanjem pomanjkljivosti psihiatrične in psihološke obravnave pa nikakor ne želimo sporočiti, da ustrezna in kakovostna psihološka, psihiatrična in druga medicinska oskrba oseb v postopku potrditve spola ne bi bila zaželena in potrebna. Trenutni postopki obravnave zahtevajo korenito reformiranje, vendar jih ni dobro povsem odpraviti. Nujna sta njihovo preoblikovanje in nadgrajevanje v smeri, da bodo postopki ustrezali dejanskim potrebam transspolnih oseb in ne bodo delovali kot gatekeeping dostopa do ustrezne medicinske oskrbe. Svoje misli glede izboljšanja obravnave ter trenutnih prednosti in pomanjkljivosti podeli Plahutnik Baloh.
Kakšne psihološke oziroma psihiatrične obravnave bi si v postopku potrditve spola želel študent psihologije? Zapisal je takole.
»Psihološka pomoč bi morala biti kot podpora v procesu tranzicije. Lahko gre za podporo pri socialni tranziciji (kako se razkriti doma, v šoli, službi in tako dalje), lahko pri težavah v duševnem stanju, ki so posledica disforije ali pa družbene diskriminacije (trans in nebinarne osebe imajo pač v povprečju veliko slabše duševno zdravje kot cisspolne osebe in je dobro, da se to naslovi), lahko pa je psihološka pomoč namenjena raziskovanju spolne identitete in željam glede tranzicije … Pač, v smislu »gender therapy«, kot je to praksa ponekod v tujini.«
Osebe v postopku tranzicije izražajo potrebo po razumevanju in podpori, ki jo želijo prejemati od usposobljene transspolne osebe. Spregovori Koletnik.
V sklepnem delu oddaje o depatologizaciji transspolnosti si poglejmo še, kako je ta na sistemski ravni že napredovala in se izboljšala. Najprej spregovori Plahutnik Baloh.
Interdisciplinarni konzilij za potrditev spolne identitete je ekipa zdravstvenih strokovnjakinj različnih profilov. V Sloveniji so vanj vključeni profili s področja psihiatrije in pedopsihiatrije, klinične psihologije, endokrinologije, urologije, ginekologije, otorinolaringologije ter plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije. Konzilij deluje pod okriljem Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in ga je ministrstvo za zdravje uradno priznalo leta 2020. Vloga konzilija je usklajevanje procesov znotraj postopka potrditve spolne identitete. Ima pa tudi odločevalsko funkcijo, saj sodeluje pri odobritvah in zavrnitvah določenih posegov in postopkov za osebe, vključene v medicinsko tranzicijo. Ključna za kader v konziliju sta dobro poznavanje standardov oskrbe, ki jih izdaja Svetovna Svetovna profesionalna organizacija za zdravje transspolnih oseb, in delovanje v skladu z njimi. Med člani in članicami konzilija pa je doslednost upoštevanja smernic različna. Osebe z izkušnjo postopka potrditve spolne identitete poročajo, da so deležne raznolikih obravnav – od razumevanja in ustrezne podpore do nespoštljive obravnave, ki kaže na nerazumevanje področja transspolnosti.
Pomemben dokument, ki je lahko podlaga za sistemske spremembe ureditve področja transspolnosti v Sloveniji, je decembra lani pripravil državni organ zagovornik načela enakosti. Gre za Posebno poročilo o »položaju transspolnih ljudi v postopkih medicinske potrditve spolne identitete in pravnega priznanja spola v Sloveniji«. Namen poročila je bil raziskati te postopke in ugotoviti, kakšna je praksa pristojnih institucij in organov. Tem so na podlagi analize izzivov v medicinskem in pravnem postopku poslali priporočila za izboljšanje položaja transspolnih ljudi v omenjenih postopkih.
V zvezi s postopki pravnega priznanja spola so priporočila naslovili na tri pristojna ministrstva, in sicer ministrstvo za javno upravo, ministrstvo za notranje zadeve ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nazadnje omenjenemu ministrstvu so za naslavljanje depatologizacije predlagali ureditev pravnega postopka spremembe podatka o spolu. To bi preuredili tako, da izjava zdravstvene ustanove ne bi bila več potrebna. Zadostovala bi samoopredelitev osebe v postopku pravnega priznanja spola. Kot smo v oddaji spoznale, tej zahtevi še ni bilo ugodeno.
V zvezi z izzivi v postopkih medicinske potrditve spolne identitete pa so priporočila poslali ministrstvu za zdravje, Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, Interdisciplinarnemu konziliju za potrditev spolne identitete, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. Zadnjemu so priporočili čimprejšnjo uveljavitev enajste revizije mednarodne klasifikacije bolezni, v kateri diagnozo transseksualizma nadomešča diagnoza spolne neskladnosti med mladostniki in odraslimi, prav tako pa je s področja duševnih bolezni premaknjena v poglavje stanj, povezanih s spolnim zdravjem. Prisluhnimo, kaj je o uresničevanju tega priporočila na okrogli mizi povedala predstavnica zagovornika načela enakosti Jelena Aleksić.
Aleksić nadaljuje z opozorilom, čemu je treba posvetiti posebno pozornost ob uvedbi nove mednarodne klasifikacije bolezni.
Primer dobre ureditve postopka potrditve spolne identitete za transspolne in nebinarne osebe je na Malti. Tam je od leta 2015 v veljavi zakon o spolni identiteti, spolnem izrazu in spolnih značilnostih, ki celovito ureja postopek potrditve spolne identitete. Malteška ureditev za transspolne osebe tako velja za eno najbolj progresivnih in vključujočih v Evropi. Transspolnost je tam depatologizirana. Pravno priznanje spola temelji na samoopredelitvi in je ločeno od medicinskih postopkov, ti pa dosegajo visoko raven kakovosti. Od leta 2018 namreč deluje specializirana klinika, ki transspolnim osebam ponuja vse storitve medicinske tranzicije na enem mestu. Poleg tega pa je Malta ena redkih evropskih držav, ki pravno priznavajo nebinarno spolno identiteto.
S tem zaključujemo novembrsko Psihoteko. Naj opis malteške ureditve za transspolne osebe odzvanja tudi v slovenskih ušesih, predvsem tistih z močjo odločanja. Popolno depatologizacijo zdaj!
GLASBENI PREMOR: Dorian Electra - Sorry Bro (I Love You)
Oddajo je pripravila Katja. Lektorirala je vajenka Lucija. Brala sva Škoda in Kunta, tehniciral pa Linč.
Foto: https://www.needpix.com/photo/780984/trans-transgender-flag-pride-free-p...
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj