Mala šola kritične psihologije
Lepo pozdravljene, lepo pozdravljeni v marčevski Psihoteki. V tretji letošnji oddaji se sprašujemo, kaj nas je premaknilo h kritičnopsihološkim razmislekom o duševnosti. Reflektirale bomo prve indice, na podlagi katerih smo posumile, da je s samoumevnimi psihološkimi »resnicami« nekaj narobe. Namesto na teoretske razmisleke in citiranje velikih imen se danes naslanjamo na prvoosebne in popolnoma neznanstvene refleksije, ki so nas prek majhnih razočaranj, neubesedljivih slutenj, humorja, jeze in povsem naključnih dogodkov ter srečanj vodile od spoznavanja s temelji psihološke znanosti do njene kritike.
Študij psihologije, kot ga izvajajo vse slovenske in velika večina svetovnih univerz, študente in študentke socializira v zelo specifično vednost o duševnem. Edino znanstveno in s tem edino resnično spoznanje o psiholoških procesih naj bi se oblikovalo v okviru naravoslovne, pozitivistične paradigme. Središče psihologije tako postane čim hitrejša in množična produkcija eksperimentalnih in korelacijskih študij s prepričanjem, da bomo z vztrajnim ponavljanjem istega metodološkega postopka spoznali resnico o človeški psihi. Glavna dodana vrednost takšne psihologije je prenos teh »resnic« – ki kaj veljajo, samo če so uporabne – iz sterilnih psiholoških laboratorijev v družbeno resničnost. Ko merilo resničnosti nekega spoznanja postane njegova uporabnost, je na mestu vprašanje – za kakšne namene je ta »resnica« uporabna?
Teoretski premisleki in refleksije so znotraj mainstream psihologije nemogoči, saj je v strogi psihološki logiki tudi nemogoče utemeljiti njihovo relevantnost. Odvečnost teorije je za psihologe in psihologinje dvojno očitna. Prvič, ker teoretskih premislekov ni mogoče v popolnosti ovreči z empiričnim preverjanjem, zaradi česar ti ne ustrezajo edinemu modelu znanstvenega spoznavanja. Drugič, ker je neuporabna in zato še enkrat neresnična.
V središču produkcije znanstvene vednosti o psiholoških procesih torej ni prostora za premisleke o spoznavnih metodah, s katerimi psihologi razpolagajo. Zato tak prostor odpirajo posameznice in skupnosti, ki delujejo na obrobjih institucionalizirane psihologije in v preseku s sorodnimi disciplinami, ki jim omogočajo analizo podobnih problemov z drugačnega spoznavnega gledišča. Kljub skoraj popolni izključenosti kritičnopsiholških pristopov z institucionaliziranega študija psihologije so vselej obstajali zametki drugačnega mišljenja o človeški duševnosti.
Z našimi današnjimi sogovornicami in sogovornikom avtorice oddaje odkrivamo kritično psihologijo. V oddaji s skupnimi močmi lociramo trenutke, v katerih smo podvomile o univerzalnosti »psiholoških resnic«. Sprašujemo se, kaj nam je omogočilo psihologijo misliti drugače. V nadaljevanju bomo prisluhnile refleksijam mladih kritičnih psihologinj, s pomočjo katerih si zastavljamo vprašanja, kot so: V katerih skupnostih so mogoči kritičnopsihološki pristopi? Zakaj so ti na fakultetnih oddelkih za psihologijo nezaželeni? Katere življenjske situacije, v katerih smo se znašle, so nam omogočile odmik od »psiholoških resnic«, ki smo jih prej brez težav sprejemale? Kje se je v naših življenjih najbolj plastično pokazala disciplinarna narava mainstream psihologije?
S samozavestnimi in pogumnimi prvimi koraki na študiju psihologije današnji samorefleksivni kolaž kritične psihologije otvori Marja.
Svojih razočaranj pri spoznavanju s psihologijo na študiju se spominjata Alja in Katja.
Študentka psihologije se v okviru študija slej ko prej nujno sreča s kakšnim tako očitnim absurdom ali obliko simbolnega nasilja, ki ga je težko pogoltniti ali pozabiti.
VMESNI KOMAD: Marko Brecelj - Duša in jaz
Megleni občutki, razočaranja, manjši in večji absurdi ter jeza in dolgčas ob spoznavanju s prevladujočo psihologijo so verjetno pri vseh današnjih sogovornicah slej ko prej trčili ob nekaj, kar se nam je zdelo veliko bolj smiselno. Tako smo začele ob redkih študijskih vsebinah, na dogodkih ali ob iniciativah, ki so nam bolj ali manj naključno prekrižali poti, počasi sestavljati temelje kritičnih premislekov o psihologiji. Čez začetne pomisleke in zadržanosti, prek zasedbe Filozofske fakultete, vse do pionirske diplomske naloge o kritični psihologiji sledimo Evi.
Katalizator svojega radikalnega potenciala predstavi še Katja.
Marja opiše pomembno izkušnjo, ki ji je odstrla pomembnost kritičnopsihološkega pristopa pri delu z ljudmi in nujnost gradnje nove psihologije za opravljanje takšnega dela.
Kako so novi pogledi zanjo pretresli predhodne predstave o psihološkem, opiše Maruša.
Po prvotnih uvidih in postopnem razkrajanju naučenega postane integracija znanja mainstream in kritične psihologije velik izziv. S premislekom o tem, kako vzpostaviti konstruktivno kritično držo do mainstream psihologije, nadaljuje Maruša.
Sledenje določenemu modelu znanosti, dajanje prednosti določenim vsebinam in načinu dela v univerzitetnem izobraževanju je v programih študija psihologije pospešila tudi komercializacija šolstva. Osredotočanje na prazno produktivnost brez resnejših razmislekov, učenje po skriptah in odpor do kritične misli so nas zdolgočasili, odtujili in otopili. O vlogi kritične psihologije pri uporu zoper vstop tržne logike v znanost in izobraževanje razmišlja Dino.
VMESNI KOMAD: Las Vulpess - Me gusta ser una zorra
Omejeno razumevanje človekove duševnosti, odsotnost upoštevanja materialnih pogojev pri obravnavi psiholoških stisk in druge slepe pege mainstream psihologije se včasih najočitneje pokažejo pri praktičnem delu. Vpogled v doživljanje oseb z raznovrstnimi stiskami lahko razkrije kratek domet in pristranskost psihološke vednosti, psiholoških nasvetov in načina obravnave. V nadaljevanju oddaje se posvečamo refleksijam naših sogovornic in sogovornika, ki so o mainstream psihologiji razmišljali v luči praktičnih izkušenj s prostovoljnim delom in kot psihologi na delovnih mestih. Za današnjo oddajo je svoje razmišljanje v pisni izjavi prispevala Zala.
»V okviru dodiplomskega študija psihologije sem se med absolventom odpravila na Erasmus+ študijsko izmenjavo v London. Delala sem pri nevladni organizaciji za pomoč brezdomkam in brezdomcem, na oddelku, ki pomaga tistim, ki bi lahko izgubile dom brez zunanje pomoči zaradi različnih okoliščin, na primer zaradi socialne izolacije, motnje v duševnem razvoju, invalidnosti in podobno. Želela sem početi nekaj takega, da dobim izkušnjo dela z marginaliziranimi skupinami. Zanimalo me je tudi, kako povezano z delom bo znanje s študija, pa sem žal ugotovila, da ne zelo. Čeprav se tam učimo nešteto teorij, z njihovo pomočjo nisem pridobila poglobljenega razumevanja težav, okoliščin in duševnega delovanja posameznic in posameznikov, s katerimi smo delale.
Zdi se, da so te v veliki meri le deskriptivne in torej razen opisovanja tega, kar lahko opazimo ali izmerimo, ne ponudijo prav veliko za boljše razumevanje česarkoli. Poleg tega pa se je pri mojem delu zelo opazilo, da je psihološko razumevanje delovanja posameznic in posameznikov ter vsega, kar naj bi jim pomagalo, zelo nekontekstualno in ne upošteva okoliščin, v katerih živijo ljudje. Seveda lahko nekomu na psihoterapiji višamo samozavest, krepimo pozitivno videnje prihodnosti in pomagamo dojeti, da je soodgovorna pri oblikovanju svoje realnosti. A kaj ji to koristi, ko zaradi družbeno-politično-ekonomskega sistema, v katerem živi, vseeno pride domov v stanovanje, kjer sredi zime nima tople vode že pol leta, ima na bančnem računu denarja za pol dostojne večerje in se je v življenju zaradi vojne brez družine preselil na drug konec sveta. Vedno bolj dobivam občutek, da se psihologija zelo trudi prilagoditi posameznico, da bo čim bolje, torej bolj produktivno delovala v sistemu; za spremembo v drugi smeri, torej spremembo sistema v boljšega za ljudi v njem, pa se ne počuti odgovorna oziroma to očitno ni v njenem dometu. S takšnim načinom seveda psihologija posredno podpira in utrjuje obstoječ sistem. Obstajajo seveda tudi alternative, ki jih na študiju sicer ne spoznamo, in se zavedajo, da je nujno delovati mnogo širše. Zdi se mi, da je namreč obstoječe delovanje povsem premalo za doseganje kakih sprememb, ki bi dejansko in dolgoročno pomagale več ljudem.«
Hkrati je po teoretskem odmiku od temeljnih zmot in pomanjkljivosti posredovane psihologije ter po njihovem poglobljenem razumevanju psihološko delo v praksi nova stopnja težavnosti premostitve disonanc in nepravičnosti ter sledenja idealom. Kako se psihologija vklaplja v delovanje institucij, je opazovala Eva.
Pri svojem delovanju so psihologi, kritični ali ne, vpeti v okvire institucij, ki določajo logiko delovanja, narekujejo tempo, prevajajo in legitimirajo dominantne ideologije. Tudi kritika institucij, delovnih pogojev in smernic, ki so jim podvržene psihologinje in psihologi, je kritična psihologija. Na podlagi svojih izkušenj pripravnika na psihiatrični kliniki Dino opiše temeljne težave psihološkega dela v vse bolj tržno naravnanem zdravstvu.
Kako udejanjati kritičnopsihološke ideje v praksi, ostaja večno vprašanje. Prelivanje teorije in utopičnih idej v prakso pa težavno in frustrirajoče.
Na kakšen način je v institucionalnih okvirih omejene avtonomije pri praktičnem delu udejanjala svoje ideale in prepričanja, predstavi Eva.
Vzgoja v kritično psihologijo in njeno udejanjanje bi se morala istočasno pretakati v majhne geste in velike aspiracije. Na mnogih nivojih. Vzporedno, v dialogu, pa tudi daleč stran od prevladujoče psihologije. Seznanjanje z orodji in vsebinami, ki kontekstualizirajo, preizprašujejo in nadgrajujejo predpostavke lastne znanstvene discipline, ne bi smelo biti prepuščeno naključju, temveč bi moralo zavzemati pomemben prostor znotraj študijskih kurikulov. Dejavno se moramo odzivati tudi na umeščenost in vlogo psihologinj in psihologov v institucijah, konkretne omejitve in zahteve pri delu v šolstvu, njihove pogoje dela v zdravstvu. Tudi to je kritična psihologija.
Izjave za današnjo oddajo so prispevale Eva, Zala, Maruša, Katja, Marja, Alja in Dino. Oddajo smo spisale in zlepile Katja, Marja in Alja. Lektorirala je Eva, brala Pia, tehnicirala pa Raketa. Za danes se Psihoteka poslavlja. Lahko noč.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj