Zakaj se na Oddelku za psihologijo ne poučuje zgodovine psihologije?

Lepo pozdravljene v prvi pomladanski Psihoteki te sezone. Nocoj se bomo v duhu nedavno minulega 2. simpozija kritične psihologije, ki je bil letos osredotočen na zgodovinjenje psihologije, še malo pomudile pri vidikih vede, ki se jim prevladujoča psihologija ne posveča. Ukvarjale se bomo z vprašanjem, od kod se je vzela psihologija, kot jo poznamo danes. Ugotavljale bomo, kako se je vzpostavljala kot znanost, kako je psihološko znanje postalo uporabno ter komu služi ta uporabnost. 

Preden se lotimo zgodovinske analize psihološkega raziskovanja, se moramo soočiti z vprašanjem, zakaj bi se sploh ukvarjale z zgodovino psihologije. Ta se prevladujoči psihologiji pri nas zdi nepomembna, kar se kaže tudi v načrtovanju študijskih programov. Poveden primer je lanska ukinitev študijskega predmeta Zgodovina psihologije na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Nadomestil ga je predmet Kognitivna nevroznanost, kar sovpada s premeno enačenja psihološkega ustvarjanja vednosti s kognitivno paradigmo. Sovpada tudi s predpostavko, ki jo potihoma sprejema večina psihologinj in psihologov – da se je za razumevanje duševnosti treba nasloniti predvsem na znanje o bioloških in nevroloških procesih, ki se odvijajo znotraj naših možganov. Vse, česar ni mogoče pojasniti z nevrobiološkimi procesi, pa je dovoljeno obravnavati zgolj kot šum. Tako se zdi nepotrebno in neproduktivno, da bi svoj čas posvečale spoznavanju zgodovinskega konteksta, znotraj katerega je postopoma nastajalo psihološko znanje. 

Psihologija se danes ukvarja s praktičnimi družbenimi problemi – danes je psihološka dejavnost del številnih institucij in jih podpira pri učinkovitem opravljanju njihovih nalog. Delo psihologinj in psihologov je za ukvarjanje z aktualnimi družbenimi potrebami – vse od diagnostike učnih težav do izbire kadrov – tako relevantno, da je možnost drugačne umeščenosti psihološkega znanja in prakse nepredstavljiva. V oddaji bomo pokazale, zakaj je zgodovinjenje psihologije pomembno. Če vemo, kakšni so bili začetki in spremembe v psihološkem raziskovanju in njegovih aplikacijah, lahko razumemo in spreminjamo svoje delo v sedanjosti in bodočnosti.

Pri spoznavanju zgodovinskega razvoja psihologije se bomo opirale na leta 1990 izdano delo Constructing the Subject s podnaslovom Historical Origins of Psychological Research. V njem se nemško-kanadski psiholog in zgodovinar psihologije Kurt Danziger posveti analizi razvoja psiholoških raziskovalnih praks, ki so med koncem 19. stoletja in začetkom 2. svetovne vojne nastale v Evropi in Združenih državah Amerike. Danziger zgodovine psihologije ne predstavlja kot kopičenje novih psiholoških dejstev s pomočjo vse bolj dovršenih merskih instrumentov. Da bi lahko razumel zgodovinski razvoj psihološke znanosti, upošteva družbene okoliščine njenega vznika in ohranjanja. V zgodovinopisje psihološke misli vključuje raziskovalne prakse, ki se jim v psihologiji ni uspelo dolgoročno uveljaviti. Ta pristop zgodovinjenja nam omogoča spoznanje, da psihologija nikoli ni bila samo ena, ampak jih je bilo mnogo. S to metodo nam Danziger pokaže, da psihologija ne nastaja z linearnim napredovanjem, ampak se je oblikovala s prelomi, konflikti, izključevanji in spoznavnimi revolucijami. 

Študije razvoja psihološkega raziskovanja se Danziger loti z zavedanjem, da je psihološko znanje družbeno konstruirano. Iz tega izhaja, da je za razumevanje pomena takó konstruiranega znanja treba preučiti okoliščine njegovega nastanka. Psihološka raziskovalna praksa je torej družbena praksa. Da bi razumeli njen nastanek, se moramo poglobiti v organiziranost psiholoških raziskovalnih modelov. Danziger tako upošteva, da je vsak raziskovalec umeščen v okvir znanstvene skupnosti, ki določa pravila njegovega delovanja. Da lahko proces akumuliranja psiholoških dejstev poteka uspešno, ni dovolj, da raziskovalec potrdi hipotezo v svojem laboratoriju, ampak mora svoj prispevek uveljaviti v znanstvenem polju že obstoječih spoznanj. V ta namen mora njegov doprinos zadostiti kriterijem znanstvenosti, ki jih določa uveljavljena znanstvena skupnost – do njega mora priti s priznano metodo, nato pa ga mora drugim raziskovalcem predstaviti v obliki znanstvenega članka.

Psihologi so uveljavljanje psihologije kot samostojne discipline vodili v smeri približevanja naravoslovnim znanostim, ki so v času njenega vzpostavljanja uživale visoko družbeno priznanost. Psihologija je tovrstno priznanost skušala doseči z izpopolnjevanjem svoje metode, ki naj bi zagotavljala objektivno in sistematično obravnavo fenomenov človeške duševnosti. Pri tem se je in se še vedno opira na dva trhla temelja, ki se jima bomo posvetile v nadaljevanju.

Prva teza empirične psihologije je, da je vse vidike človeške subjektivnosti mogoče kvantificirati – jim pripisati neko številčno vrednost. Ali, kot je povedal ameriški psiholog Edward Thorndike: »Vsaka stvar, ki obstaja, obstaja v neki količini; in če obstaja v neki količini, jo lahko izmerimo.« Psihologija se je tako oklepala prepričanja, da lahko postane prava znanost, če je to, kar preučuje, zmožna izraziti v številski obliki. Danziger k tej misli dodaja, da je število izmerljivih psihičnih kategorij omejeno zgolj z domiselnostjo psihologov pri razvijanju merskih pripomočkov. Brezmejna kvantifikacija psihičnih funkcij človeka zanemarja možnost, da razlike med posamezniki ne obstajajo le v količini, ampak tudi v kvaliteti doživljanega.

Druga redko reflektirana predpostavka prevladujoče psihologije je, da vsi konstrukti, s katerimi operira, obstajajo v objektivni resničnosti, raziskovalec pa jih mora le odkriti in izmeriti. V resnici pa raziskovalec psiholoških konstruktov ne odkriva, ampak jih z njihovo operacionalizacijo ustvarja sam. To pomeni, da abstraktne koncepte preoblikuje v merljive in opazne pojave. Če želi, na primer, izmeriti jezo, ustvari samoocenjevalno lestvico – seznam trditev, o katerih meni, da dobro predstavljajo jezo. Ob trditvah mora oseba označiti, v kolikšni meri ali kako pogosto se z njimi poistoveti. Njeno jezo je tako glede na njene odgovore mogoče izraziti kot število doseženih točk na lestvici. 

Danziger se v analizi omeji na čas zgodovinskih začetkov moderne psihologije, ki jih umešča v konec 19. stoletja. Ocenjuje, da je izbrano obdobje ključno za vzpostavitev moderne psihologije, saj gre za čas  vzpostavljanja različnih psiholoških raziskovalnih institucij v Evropi in Združenih državah Amerike. V novonastalih raziskovalnih inštitutih in laboratorijih je prišlo do razmaha raznovrstnih raziskovalnih praks. Danziger nam predstavi vznike in zatone različnih raziskovalnih modelov, popis zgodovinskega razvoja pa zaključi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. To odločitev utemeljuje na osnovi teze, da začne razburljivo raznovrstnost psihološkega raziskovanja ob koncu analiziranega obdobja nadomeščati njegovo ukalupljanje v poenoten model znanstvenega spoznavanja. Za tak poenoten model so – tako trdi Danziger – značilni načrtovanje in izvedba raziskav z uporabo kvantitativnih metod ter preverjanje veljavnosti hipotez na osnovi rezultatov velike skupine ljudi.

Glasbeni premor: Insan - Kino

Poslušate oddajo Psihoteka na valovih Radia Študent. Pred glasbenim premorom smo se seznanile s tem, kako se Kurt Danziger v delu Constructing the Subject loti zgodovinjenja psihologije. Vanj vključuje popis različnih raziskovalnih praks, pri čemer upošteva njihovo družbeno organiziranost. V nadaljevanju se bomo osredotočile na razvoj treh različnih raziskovalnih modelov, ki jih popiše Danziger. To so Wundtov eksperiment, Galtonov model in francoski klinični eksperiment. Gre za tri prakse, ki so imele močan vpliv na metode psihološkega raziskovanja in na konstruiranje raziskovalnega objekta psihologije. Vzpostavile so se približno sočasno, ob koncu 19. stoletja, v različnih evropskih državah, skozi čas pa se nobena izmed njih ni ohranila v svoji izvorni obliki. Ključne razlike med izbranimi modeli najdemo v vlogah in v statusu raziskovalca in preizkušanca, ki izhaja iz teh vlog. Razlikujejo se tudi v objektu preučevanja – to je lahko posameznik ali konglomerat meritev, opravljenih na velikem številu anonimnežev.

Model raziskovanja, ki se mu bomo posvetile najprej, nam prevladujoča psihologija ponudi kot začetek empirične psihologije že v srednješolskih učbenikih. Njegov avtor, Wilhelm Wundt, je z eksperimentalnim pristopom preučeval zavestno doživljanje. V metodologiji se je zgledoval po svojem preteklem delu v vlogi fiziologa. S svojimi študenti je v psihološkem laboratoriju v Leipzigu preučeval enostavne senzorične procese, kot sta vidno in slušno zaznavanje, najpogosteje z merjenjem reakcijskih časov. Za raziskovanje teh procesov so uporabljali metodo introspekcije. Naloga preizkušanca je bila opazovati lastne duševne procese in o njih poročati eksperimentatorju. V to metodo pa je Wundtova raziskovalna skupina uvedla tudi eksperimentalno manipulacijo spremenljivke. Eksperimentator je tako na primer spreminjal glasnost zvoka in opazoval, kako se na dražljaj odzove udeleženec. Pri tem pa je seveda pazil, da je nadziral vse mogoče moteče dejavnike v okolju. 

Raziskovalci leipziškega laboratorija so poskuse sprva izvajali na sebi, vendar so se vloge v eksperimentalni situaciji kmalu diferencirale. Na eni strani so raziskovalci v vlogi preizkušancev presojali lastnosti dražljajev, na drugi pa je eksperimentator beležil vsebino ali hitrost njihovih odgovorov. Wundt je kot najbolj izkušen član raziskovalne skupine v eksperimentih najpogosteje kar sam prevzel vlogo preizkušanca. V nasprotju z današnjim razumevanjem eksperimentalne situacije, pri katerem velja, da lahko seznanjenost testiranca s hipotezami ali namenom izvajanja eksperimenta izkrivlja meritve, je Wundtovo raziskovanje temeljilo na prepričanju, da je za znanstveno preučevanje duševnosti potreben kar se da podučen in izurjen testiranec. Le ta je namreč sposoben posredovati sistematična in veljavna opažanja o lastnih duševnih procesih. V primerjavi s testirancem je imel eksperimentator v Wundtovih eksperimentih bistveno manj kompleksno in bolj rutinsko nalogo rokovanja z merilnimi inštrumenti in spreminjanja lastnosti dražljajev, ki jih je opazoval udeleženec.  

Wundt je zagovarjal stališče, da je eksperimentalna metoda primerna le za raziskovanje občutenja in zaznavanja, saj so bolj kompleksni duševni procesi vpeti v družbeno-zgodovinski kontekst, ki ga naravoslovne metode ne morejo pojasniti. Za raziskovanje zavesti, jezika in navad je predlagal pristope, ki izhajajo iz zgodovinske in etnografske analize. Za to metodo je uvedel izraz ljudska oziroma folk psihologija. Zanj je bila psihologija tako le deloma eksperimentalna znanost, ki naj bi obdržala tudi vezi s filozofijo. Kot pravi Danziger, pa je tako rekoč vse, kar se je zgodilo v nadaljnjem razvoju empirične psihologije, zavrnitev Wundtovega razumevanja dometa eksperimentalne psihologije. Njegovo ljudsko psihologijo so v zgodnjem dvajsetem stoletju številni raziskovalci oklicali za neznanstveno, eksperimentalna metoda pa se je prenesla na preučevanje vseh duševnih pojavov. 

Zgolj nekaj let po vzpostavitvi Wundtovega psihološkega laboratorija se je v Londonu pojavil antropometrični laboratorij. V njem so preizkušanci v zameno za plačilo prejeli kartico z izpisom podatkov o njihovih sposobnostih, kar je ljudi privabljalo k sodelovanju. Množično testiranje sposobnosti in bazo zbranih podatkov je vodil oče evgenike in Wundtov sodobnik, Francis Galton. Meritve višine, teže, sluha, vida in drugih telesnih funkcij je Galton obdelal tudi statistično, saj je verjel, da mu bo to omogočilo sprotno spremljanje in merjenje učinkovitosti naroda. Zato je v raziskovanje uvedel tudi razvrščanje rezultatov udeleženk in udeležencev glede na njihovo izobrazbo, poklic, bivališče in raso. Galtonov pristop zbiranja podatkov v skupinah udeležencev je omogočal računanje povprečnega dosežka ter primerjavo dosežka posameznika s povprečjem. Podatek o posameznikovi sposobnosti je tako nekaj pomenil le v kontekstu primerjave z vzorčnim povprečjem družbene skupine, ki ji ta posameznik pripada, ne pa tudi sam zase. 

Psihologi še zdaleč niso bili prvi raziskovalci, ki so se posluževali statističnih populacijskih pristopov. Podatke, zbrane na velikih vzorcih, so že dolgo pred psihologi zbirali državni statistični uradi in jih v namen informiranja odločevalcev navezovali na možnosti reformiranja politik. Da bi psihološko raziskovanje zadostilo potrebi po zbiranju masovnih podatkov, se je empirična psihologija nehala omejevati na preučevanje individualne subjektivnosti in se začela ukvarjati s porazdelitvijo psiholoških značilnosti v populaciji. S pričetkom uporabe metod družboslovne statistike, ki so bile predhodno že dodobra uveljavljene denimo v sociologiji in ekonomiji, se je lahko začela odzivati na potrebe državne uprave, kar ji je omogočilo novo vrsto priznanosti. 

Danziger predpostavlja, da je pomemben prispevek psihologije k upravljanju populacije v tem, da je razvila metode, ki ji omogočajo reinterpretacijo družbenih problemov v okvirih statističnih porazdelitev posameznikovih lastnosti. S prikazom deviantnih vedenj in lastnosti v obliki distribucij je bilo kriminal, duševne bolezni ali odvisnost od drog mogoče razlagati kot problem posameznika, ki s svojimi duševnimi dispozicijami preveč odstopa od povprečja, in ne kot družbeni problem. Strukturne probleme, ki jih je mogoče rešiti le z družbenimi spremembami, je psihologom na ta način uspelo prikazati kot težave odklonskih posameznikov, ki jih je treba popraviti.

Masovni skupinski podatki, ki naj bi zadostno odslikavali lastnosti širše populacije, so postajali vse bolj veljavna osnova za sprejemanje zaključkov o univerzalnih zakonih človekove duševnosti. Danziger nam to pokaže tudi z analizo člankov, objavljenih v uglednejših ameriških in nemških psiholoških revijah. V prvi polovici devetnajstega stoletja se je kazal stalen porast uporabe podatkov, zbranih v velikih skupinah. Tega pa je spremljal tudi upad števila raziskav, ki so sledile leipziškemu eksperimentalnemu modelu. Pri tem modelu so bili zaključki sprejeti na osnovi odgovorov enega posameznika, ki je predstavljal edini vir podatkov. Eksperimente so za zanesljive zaključke začeli ponavljati na velikih skupinah udeležencev, s čimer se je prepad med novimi eksperimentalnimi pristopi in prvotno Wundtovo prakso še povečal.

Ob Wundtovem in Galtonovem raziskovalnem modelu se Danziger posveti še tretji sočasno uveljavljajoči se raziskovalni praksi, ki so jo uporabljali francoski raziskovalci iz vrst zdravnikov. Predstavi nam klinični eksperiment, v okviru katerega je eksperimentator pri osebi, ki je bila predhodno prepoznana kot histeričarka, sprožil hipnozo, da bi spremljal, na kakšne načine se odraža njeno pripisano patološko stanje. Preizkušanka je bila raziskovalčeva pacientka, kar implicira številne specifike te eksperimentalne situacije. Med njimi je najbolj očitna razlika v njunem družbenem položaju in pripisani ekspertnosti. Medtem ko so Wundt in njegovi študentje eksperimentirali drug z drugim, pri čemer je bila za veljavnost tako dobljenih podatkov ključna predvsem podučenost testiranca, je bilo v eksperimentih francoskih zdravnikov že zaradi ugnezdenosti eksperimenta v medicinsko obravnavo očitno, da sta vsa ekspertnost in podučenost skoncentrirani v eksperimentatorju – zdravniku, ki zdravi pacientko – histeričarko in hkrati še eksperimentira na njej. Ker je klinični eksperiment podajal zaključke na osnovi podatkov, pridobljenih na posameznici, je bil v svoji prvotni obliki, podobno kot Wundtov model, postopoma opuščen.

Prevladanje določenih raziskovalnih praks nad drugimi se ni zgodilo naključno, temveč je ta proces povezan tudi z njihovo družbeno relevantnostjo. S pričetkom dvajsetega stoletja se je začela psihologija vzpostavljati tudi kot uporabna veda. Danziger na tem mestu analizo preseli v Združene države Amerike – tam se je psihološka vednost v tem obdobju še posebej uspešno pretakala v šole. Vanje je zaradi zahtev po večanju učinkovitosti učnega procesa pomagala vpeljati principe znanstvenega menedžmenta, ki so se v šole prenesli iz kapitalistične industrijske proizvodnje. Psihologi so v šolah testirali sposobnosti učenk in učencev ter v razredih izvajali eksperimente, s katerimi je bilo mogoče oceniti učinkovitost različnih tehnik učenja in poučevanja. Sodelovali so tudi pri selekciji učečih se za vstop v različne izobraževalne programe. Učenke in učence je bilo na osnovi njihovih dosežkov na psiholoških preizkusih mogoče razvrščati, spreminjati, izboljševati in popravljati. 

Veljavo psiholoških spoznanj si je psihologija izborila tudi na področju vojske, saj je lahko ponudila pomoč v postopku selekcije vojaškega osebja. Pod vodstvom psihologa Walterja Dilla Scotta se je ameriška psihologija odzvala na potrebe vojaških institucij ob nastopu 1. svetovne vojne. Ker poskusi sicer množičnega testiranja inteligentnosti niso spodbudili veliko zanimanja za psihološke teste inteligentnosti, je psihologija ponudila tudi selekcijo glede na osebnostne lastnosti kandidatov, ki se je izkazala za bolj obetavno. Vojaški kader je bil izbran na osnovi lojalnosti, stabilnosti, odločnosti in upoštevanja avtoritete – vse lastnosti je bilo mogoče meriti z osebnostnimi vprašalniki. 

V dvajsetem stoletju je z vzpostavljanjem psihologije kot uporabne vede sovpadal začetek zaposlovanja psihologov in psihologinj v ključnih družbenih institucijah. Danziger nam uporabnost psihologije pokaže na primerih šole in vojske, v kateri se je v popisanem časovnem obdobju psihologija že vključevala. Danes lahko psihologe med drugim najdemo tudi v gospodarstvu, zdravstvu, policiji, kazenskih ustanovah, pravosodju in državni upravi. Na svojih delovnih mestih diagnosticirajo in zdravijo duševne težave odklonskih posameznikov, jih ocenjujejo in selekcionirajo ter jih učijo spoprijemanja s slabimi delovnimi pogoji. Ko se vrnemo k vprašanju, komu je namenjena uporabnost psihologije, lahko opazimo, da kot del disciplinskih institucij služi predvsem nadzorovanju in upravljanju družbe. Psihologija tako ponuja uporabno znanje in tehnike za vzdrževanje čim bolj produktivne delovne sile ter posameznice uči strategij prilagajanja in preživetja v okolju, v katerem so izkoriščane.

Besedilo sta prispevali članici Bralnega krožka kritične psihologije Maša Suša in Tina Kuhar. Lektorirala je Irena. Tehniciral je Toljo. Brala sva Biga in Maco.

________________________________________________

Nemško-kanadski psiholog in zgodovinar znanosti Kurt Danziger je leta 1990 izdal delo Constructing the Subject s podnaslovom Historical Origins of Psychological Research. V njem se posveti analizi razvoja psiholoških raziskovalnih praks, ki so med koncem 19. stoletja in začetkom 2. svetovne vojne nastale v Evropi in Združenih državah Amerike.

S pomočjo Danzigerjeve knjige se bomo v aprilski Psihoteki ukvarjale z vprašanjem, od kod se je vzela psihologija, kot jo poznamo danes. Ugotavljale bomo, kako se je vzpostavljala kot znanost, kako je psihološko znanje postalo uporabno ter komu služi ta uporabnost.

Besedilo sta prispevali članici Bralnega krožka kritične psihologije Maša Suša in Tina Kuhar.

Foto: Paul Klee, Vorhaben, barvna strukturna pasta na papirju iz jute, 75,5 x 112,3 cm, 1938 (Zentrum Paul Klee, Bern), vir