Fiziko? A ne bi raje kaj bolj ženstvenega?

Enajsti februar je Mednarodni dan deklet in žensk v znanosti, ki ga je društvo Journal Club Scientists for Inclusion dunajske doktorske fizikalne šole praznovalo z organizacijo konference. Predavanje ni bilo standardno naštevanje dosežkov in hvaljenje prispevkov žensk k znanosti, ki se običajno zgodi ob takih dogodkih. Govorke so se osredotočile na svoja srečanja s predsodki, neodobravanjem okolice in občutki nepripadnosti in tako statistiko z osebnim tonom še dodatno pogrenile.

V vsakem obdobju razvoja znanosti pride do prestrukturiranja procesov in spreminjanja družbenih vrednot. Na dnevni ravni se moramo zato vprašati: kdo je izobčen, kdo diskriminiran in na kakšne nove načine. Pri diskurzu položaja žensk v znanosti moramo upoštevati tri vrste dokazov: številke, anekdote in razumevanje časa, v katerem živimo. Današnja družba ima veliko zaupanje v številke, vendar le redkokdaj govori o tem, kako pridemo do takih številk. Te ne povedo nič o življenju posameznikov in posameznic, ki stojijo za njimi, nič o tem, kdo pušča iz puščajoče cevi in kdo ostane. Statistiko Univerze na Dunaju komentira Francesca Nerattini, doktorica fizike in raziskovalka na Univerzi v Firencah.

Izjava

Anekdote postavijo podatke in številke v kontekst. O osebnih izkušnjah in občutku nepripadnosti nadaljuje Francesca Nerattini.

Izjava

Ali so taki komentarji zlonamerni? Primerni? Doktorica Nerattini opozori, da so stereotipi že vgrajeni v našo kulturo in vzgojo in vplivajo na vsakodnevne in podzavestne odločitve, čemur pravimo nezavedna pristranskost. Naredimo poskus. … Kdo je genij? … Ali imate v mislih belega moškega, tridesetih let, ki sedi v svoji pisarni, obdan s knjigami in mu ves čas na misel padajo revolucionarne ideje? Spet razmišljamo stereotipno.

V študiji participacije žensk v znanosti, objavljeni v reviji Science, so raziskovalke in raziskovalce spraševali, koliko je za njihovo področje raziskovanja pomembna briljantnost. Primerjali so stopnjo pomembnosti briljantnosti z deležem žensk istega področja in opazili, da imajo računalništvo, fizika in matematika zelo nizek delež žensk in zelo visoko oceno pomembnosti briljantnosti. Nerattini izsledke razloži s prejšnjo podobo genija, ki ji ženske oziroma netridesetletni nebeli moški ne zadoščajo.

Na koncu pridemo še do razumevanja obdobja v katerem živimo. Za okus doktorica Ulrike Felt poudari, da je leto 1975, ko se je vpisala na študij, tudi leto, ko so v Avstriji sprejeli družinski zakonik, ki je ženskam dovolil delati brez pisnega privoljenja moža. Precej nepredstavljiv podatek; da so se v državi, kot je Avstrija, začeli premiki k enakopravnosti šele 50 let nazaj. Ko pa to postavimo v kontekst trenutne reakcionarne družbe, celo danes regresija ni videti tako neverjetna. Časi, v katerih živimo, nam krojijo našo epistemično dnevno sobo. Dnevna soba predstavlja manevrski prostor, ki ga imamo. Definirajo ga strukture družbe, konteksti, razum, družbene vrednote, ki nas omejujejo in narekujejo naše odločitve v znanosti, pa tudi širše. Nadaljuje doktorica Ulrike Felt.

Izjava

Ocenjevanje in merjenje uspešnosti raziskovanja poteka preko objav in citatov. Vzporedno poteka tudi tekma za prodajo svojih lastnosti in sposobnosti, za prepoznavnost po socialnih platformah, kot so LinkedIn, Researchgate, Academia. O trenutnem stanju znanosti nadaljuje profesorica Ulrike Felt.

Izjava

Kako moramo torej pristopiti k reševanju tako kompleksnega problema? Po vsem povedanem vemo, da je ta tako skupek kulturnih in družbenih predsodkov kot tudi sam pritisk na znanost in njen položaj v sistemu. Nerattini odgovarja, da moramo za začetek k temu pristopiti odkrito, z javnimi razpravami o neenakosti in iz izkušenj posameznikov in posameznic napredovati kolektivno.

O znanstvenicah je razmišljala vajenka Tina.

Raziskava evropske komisije o enakopravnosti: doi.org/10.2777/064694

Študija participacije žensk v znanosti in pomen briljantnosti: doi.org/10.1126/science.1261375