Instinktno socialni

Bellum omnium contra omnes. Preživetje najmočnejših. Človek človeku jastog. Socialni darvinisti in njihovi ideološki nasledniki so se pogosto poslužili popačenja konceptov evolucijske teorije, da bi sebičnost, surovo tekmovanje in družbeno neenakost upravičili kot neizpodbitne zakone narave. V današnji znanstveni recenziji pa znanstveno recenziramo delo, ki predlaga ravno nasprotno: da temelj življenja ni konflikt, temveč sodelovanje. 

The Social Instinct: How Cooperation Shaped the World je prvenec britanske zoologinje in psihologinje Nichole Raihani. Delo je leta 2021 izšlo pri založniku Jonathan Cape. Lahko berljiva poljudnoznanstvena publikacija se pridružuje ostalim pop-evolucijskim delom, ki so se razpasla po komercialnem uspehu Dawkinsovega Sebičnega gena.

Socialni instinkt se predstavlja kot celovit pregled tematike sodelovanja v naravi – od celične biologije, genetike in embriologije, preko evolucijske teorije, do etnologije in antropologije. V resnici ima Raihani jasne favorite – približno 90 odstotkov njenega prvenca se vrti okoli vedenjske biologije in psihologije, ki sicer predstavljata tudi glavnino njenega raziskovalnega dela.

Tematike ne povsem sebičnih genov, interakcije plodu in matere med nosečnostjo, povezovanja celic v večcelične organizme in biologije raka kot motnje telesne harmonije so medtem stlačene v dokaj površno podan prvi del. Raihani se tukaj občasno dotakne kakšnega mikavno svežega koncepta, na primer mikrohimerizma, torej prehajanja celic fetusa v materina tkiva. Vendar zgolj za pokušino. Večino poglavja namreč okupira precej osnovni pregled genetike in dedovanja – in endosimbiontske teorije, za tiste, ki so prespali srednješolske ure biologije. 

Po mlačni genetsko-fiziološko-embrionalni predjedi Socialni instinkt na srečo vzcveti, ko pisateljica preide na domač teritorij – sodelovanje in skupnostno življenje med živalmi. Raihani na številnih primerih iz sveta žuželk, ptic, sesalcev in celo rib demonstrira različne vidike kooperacije in hkrati konflikte, ki jih lahko prinese združevanje v skupnosti. Požrtvovalnost termitov v imenu preživetja kolonije, starševska skrb ptic in vzajemno obiranje zajedavcev pri opicah so dokaj klasični primeri. Druge oblike sodelovanja med živalmi so presenetljivejše - na primer deljenje obroka krvi v koloniji krvosesih netopirjev ali skupno vzgajanje mladičev pri progasti mangusti - vrsti afriških mungov. Raihani opise živalskega obnašanja občasno tudi začini z zabavnimi anekdotami iz lastnega terenskega dela – med drugim pripomni, da so velike jate socialnih ptic pri opažanju strupenjač mnogo uspešnejše od mladih biologinj. 

Množična kooperacija je omogočila grajenje kompleksnih in masivnih struktur, dovršene infrastrukture ter plodnih živilsko predelovalnih sistemov tudi vladarjem sveta in morda najuspešnejši skupini živali – mravljam. In opicam, ki se obnašajo kot mravlje – ljudem. Slednjim sta posvečena predvsem zaključna dela Socialnega instinkta. Zgodbe o sodelovanju med živalmi tukaj nadomestijo zgodbe o sodelovanju med ljudmi. Človeške skupnosti so nedvomno izjemno kompleksne – med seboj za razliko od večine živali ne sodelujemo zgolj v družinskem krogu. Preko številnih antropoloških pripovedi Raihani pokaže, da kooperacijo ljudi v družbi uravnava zapleten splet prepričanj, tabujev, družbenih norm in pogajanj.

Nichola Raihani se je pred leti iz zoologinje bolj ali manj prekvalificirala v eksperimentalno psihologinjo in danes na londonski univerzi vodi raziskovalno skupino, ki se ukvarja s sodelovanjem pri ljudeh. V zadnji tretjini Socialnega instinkta tako v veliki meri povzema izsledke ... sebe. Med drugim citira lastno študijo, pri kateri so bili moški bolj pripravljeni ženskam darovati večje zneske denarja, ko so pri tem tekmovali z drugimi moškimi. Morda je nekoliko kočljivejše njeno delo na področju psihopatologije oziroma vpliva paranoičnega razmišljanja na konflikt in sodelovanje pri vedenjskih eksperimentih – bolj paranoični ljudje naj bi bili bolj nagnjeni h kaznovanju drugih udeležencev in manj k sodelovanju z njimi. 

Delo tako po eni strani obravnava vedenjsko biologijo in evolucijo ter po drugi strani psihologijo. Če vam v tem trenutku v glavi odzvanjajo opozorilne sirene, moram vaše strahove žal potrditi – Socialni instinkt dejansko pade v globoko, temno greznico evolucijske psihologije. Različne antropološke pripovedi o sodelovanju med ljudmi same po sebi niso sporne – vendar se pri iskanju evolucijskih pojasnil Raihani hitro ujame v pasti redukcionizma. Eno je na primer pripomniti, da pari brez otrok k sebi pogosteje sprejmejo osirotelega nečaka oziroma nečakinjo kot ostarele starše. Zelo vprašljivo pa si je to dejstvo razlagati s tem, da pari brez otrok s tovrstnim obnašanjem povečujejo razmnoževalno kapaciteto ožjih sorodnikov. 

Poleg vprašljive metodologije je evolucijska psihologija v veliki meri sporna predvsem zaradi svoje potencialno politične dimenzije upravičevanja družbenih hierarhij in neenakosti. Raihanino delo sicer vsaj tukaj ne sledi trendu – Socialni instinkt je tako apolitičen, kot je sploh lahko apolitično delo o sodelovanju v živem svetu. Če ste se morda nadejali kakšne kritike neoliberalnega individualizma – ups, napačna knjiga. Morda rajši posezite po Kropotkinovi Vzajemni pomoči kot dejavniku evolucije. Najboljše, kar lahko tukaj ponudi Socialni instinkt, je nekoliko krmežljiv zaključek o tem, kako je sodelovanje nujno za rešitev podnebne krize.

Socialni instinkt je knjižni ekvivalent enournega dokumentarca na National Geographicu. Všečen, ne preveč zahteven, tu in tam ga malo biksne. Verjetno ne bo nikomur premikal nobenih paradigm, bo pa čas povsem zadovoljivo zapolnil z zanimivimi dejstvi o surikatah.

Znanstvena recenzija je bila pripravljena v sodelovanju z Bronjo.