Obnašanje na 101 način

V tokratni Znanstveni recenziji bomo pod drobnogled vzeli knjigo Obnašaj se! Biologija človeka v najboljši in najslabši izvedbi ameriškega nevroendokrinologa Roberta Sapolskyja, v slovenščini izdano pri založbi UMco. Obsežna, prek 800 strani dolga knjiga se s predstavitvijo številnih raziskav s področja pretežno naravoslovnih znanosti loti obrazložitve na videz paradoksalnega sveta človeškega obnašanja. 

Knjiga se v grobem vsebinsko deli na dva dela in slovenska izdaja tej delitvi sledi dobesedno: v slovenščini je bila namreč izdana v dveh delih. Prvi del se drži bolj nevroloških in molekularnobioloških znanosti, medtem ko drugi del poskuša nasloviti obnašanje ljudi v družbi. V drugem delu tako prevladujejo razprave o nevroloških študijah, izvedenih pri raziskovanju moralnih zagat, deljenja na NAŠE in VAŠE ter simbolne identifikacije ljudi, medtem ko se prvi del bolj posveča nevrofiziologiji, hormonski signalizaciji in evoluciji. 

Sapolsky se v knjigi za razlaganje obnašanja poslužuje redukcionističnega pristopa. Pri tem izhaja iz predpostavke, da je kompleksne pojave mogoče razumeti z razlaganjem njihovih bolj enostavnih sestavnih delov. K raziskovanju, na primer, agresije se tako lahko pristopi z analizo tega, kako hormoni vplivajo na dovzetnost osebe za določeno obnašanje, kako stres lahko zavre razvoj možganskih regij, kako določene mutacije privedejo do večjega izražanja receptorja na površini možganskih celic, kako kulturna vzgoja določi, do koga smo lahko agresivni in do koga ne, in tako dalje. Ko zberemo vsa ta dognanja in jih postavimo skupaj, bi morali dobiti karseda jasno sliko tega, kaj v osebah povzroči agresijo.

Knjiga je tako izredno obsežen vir množice zanimivih poskusov in pristopov naravoslovnih znanosti k raziskovanju biologije obnašanja. Kar umanjka takšnemu redukcionističnemu pristopu, je teorija, ki bi zmogla med sabo povezati ločene elemente posameznih raziskav in jih združiti v idejo delovanja celote. Bralcem in bralkam tako pogosto ostane občutek, da so o določenem področju izvedeli izredno veliko, vendar si težko ustvarijo koherentno predstavo o tem, kaj sedaj pomeni biologija določenega obnašanja. Sapolsky se verjetno načrtno poskuša izogniti prehitremu predstavljanju takšnih idej, zaradi česar se poglavja pogosto zaključijo s perpleksijo nad kompleksnostjo področja, količino podatkov, ki jih imamo na razpolago o določeni temi, in poudarjanjem, da so zadeve kompleksne, odvisne od konteksta in da veliko še ni jasnega. 

Nedvomno ima tak pristop v marsičem svojo moč, saj se s prehitrim skakanjem k zaključkom znajdemo sredi površne znanosti in znanstvenega dogmatizma. Sapolsky se izogne najbolj vulgarnemu sociobiološkemu branju človeškega obnašanja s tem, da pokaže številne paradokse znotraj človeške biologije same. Tako, na primer, prizna, da ni gena za agresijo, hormona za srečo ali možganske regije za moralo, temveč gre pri vsem obnašanju za kompleksno interakcijo med raznimi faktorji, tako biološkimi kot kulturnimi. Veliko hormonov, genov in možganskih predelov hkrati sodeluje v nasprotujočih si vlogah, kar je odvisno od konteksta, v katerih se obnašanje pojavi. Testosteron je tako vpleten v večjo agresijo, a le, če je agresija pogoj za družbeno sprejetje. Če je pogoj za družbeno sprejetje pisanje poezije, testosteron pripomore k izvajanju te dejavnosti. Jezik biologije obnašanja je tako veliko bolj kot s kavzalnimi dokazi prepreden z besedami, kot sta verjetnost in korelacije.

A problem knjige niti ni v tem, da v njej ni naslovljena sama povezovalna teorija, temveč prav nasprotno, da se Sapolsky na nekaterih ključnih mestih sam poslužuje povezovalnega principa, ki zaradi svoje nereflektiranosti včasih izpade naivno ali celo problematično. Če ju povzamemo z eno besedo, sta osrednji misli knjige neobstoj – ali vsaj zelo omejen obstoj svobodne volje – in pacifizem.

Sapolsky bralcu in bralki svobodno voljo rahlo zastarelo predstavi kot možiclja homunkulusa v naših glavah, ki ločeno od preostalih možganskih mehanizmov lahko odloča neodvisno od vpliva afektov, gonov in zunanjih dražljajev. Kljub priznanju, da moderna nevrobiologija še ne zmore zanesljivo določiti kavzalnih vplivov na določeno obnašanje, je to po avtorju bolj posledica tehnoloških omejitev kot nedosegljivega cilja. Homunkulus bo tako v naših glavah potisnjen v vedno bolj ozek kot, kjer bo na koncu postal zanemarljivo majhen ali celo nepotreben. 

Zanimivo bi bilo soočiti takšne predstave z bolj modernimi debatami v filozofiji, v katerih koncept svobode nastopi šele z umeščenostjo človeka v svet govorice in simbolov; svobode, katere osnova ni določena v neodvisnosti bioloških mehanizmov od sveta reprezentacij. A žal Sapolsky v svojem razmišljanju ne gre dovolj daleč, da bi konsistentno razvil konsekvence svojega koncepta svobodne volje, zaradi česar na koncu poglavja zaključi, da si preprosto ne moremo predstavljati, kako bi bilo živeti brez predstave o svobodni izbiri.

Kultura / Humanistika

Razsrediščenje subjekta

Manuel DeLanda – Materialist Phenomenology: A Philosophy of Perception (Bloomsbury, 2021)

Jernej Meden

 / 15. 11. 2021

Debata o svobodni volji ima prav tako posledice za njegovo razumevanje pacifizma. Na enem mestu se Sapolsky na kratko muza z idejo “mirologije” – znanosti, ki bi preučevala načine, kako zagotoviti mir med skupinami ljudi. Spet drugje v poglavju o sodnem sistemu in kaznovanju namigne na uporabo razpoložljivega znanja o kognitivnih procesih za celostno spremembo kaznovalčevih vedenjskih navad. S tem je mišljeno, da bi ljudje zmogli preusmeriti atavističen pravičniški užitek, ki ga občutimo ob kaznovanju, na druge vire ugodja, ohranili pa bi zgolj instrumentalno kaznovanje, namenjeno prevzgoji vedenja zločincev. Ideja je torej, da bi s poglabljanjem znanja o biologiji kognitivnih mehanizmov nekako uspeli razviti optimalni sistem za postopen prehod v svet z manj nasilja. To pa so, če ne nujno sociobiološke, vsaj tehnokratske mokre sanje. 

A namen knjige niti ni do konca razložiti, kaj šele razrešiti teh zapletov. Če že, bolj kot odgovore knjiga prikaže množico različnih pristopov k raziskovanju biologije obnašanja, v čemer Sapolsky s svojim duhovitim in sproščenim pristopom ter širino nedvomno blesti. A načeta vprašanja niso samo del biologije, temveč zlasti drugih področij družbe, in ko knjiga zaide izven naravoslovnih znanosti, se lahko zaključki zdijo nezadovoljivi, presplošni in nedokončani; kompleksni, odvisni od konteksta in brez jasnega odgovora. 

Za konec vas vabimo na poslušanje pogovora o knjigi Obnašaj se!, ki bo potekal danes, ob devetnajsti uri, prek prenosa v živo, dostopnega na Facebook skupini Vodnikove domačije. V pogovoru bosta sodelovala doktorica Simona Kralj Fišer z Biološkega inštituta Jovana Hadžija in Tine Kolenik z Instituta Jožef Stefan.

Znanstveno recenzijo je pripravil Arne.