Po sledi krikov odvisnikov

Za tokratno Znanstveno recenzijo smo prebrali knjigo »Chasing the Scream«, ki je bila objavljena leta 2015 pri britanski založbi Bloomsbury Publishing. Knjiga kljub svoji odmevnosti še vedno čaka na slovenski prevod. Kot pove naslov, avtor knjige, novinar Johann Hari, sledi kriku odvisnikov. To, da ga je pritegnila problematika jemanja drog, ni naključje, saj je bil njegov bivši partner narkoman. Avtor se je zato odpravil na tri leta trajajočo pot okoli sveta, ki naj bi mu pomagala razumeti in enkrat za vselej razčistiti, kaj točno je v ozadju odvisnosti od drog in kakšne so možne rešitve tega problema. Na različnih koncih sveta, od Kanade do Portugalske, je odgovore iskal s pomočjo intervjujev tako z odvisniki kot s strokovnjaki.

Johann Hari je nekoč priznani novinar časnika The Independent, ki je zaradi zavajajočih navedb v objavljenih intervjujih neslavno zapravil perspektivno kariero. Kot pravi Hari, se novinarji soočajo z vse večjimi pritiski, kar je eden izmed razlogov, da je kompromitiral svojo novinarsko integriteto. K temu je deloma pripomoglo tudi dejstvo, da že leta bije bitko z diagnozo narkolepsije. To je nevrološka bolezen in motnja spanja, ki se kaže s prekomerno dnevno zaspanostjo in zmanjšano delovno učinkovitostjo. Ob knjigi so zato na voljo tudi številni zvočni posnetki intervjujev, na katerih sloni knjiga in s katerimi želi skesani novinar dokazati tako svojo kredibilnost kot obžalovanje preteklih dejanj. 

Avtor knjige se je podal na triletno neodvisno novinarsko-raziskovalno misijo, da bi ugotovil, kaj botruje odvisnosti od drog, in si na podlagi resničnih primerov in argumentov ustvaril mnenje o legalizaciji prepovedanih substanc. Da bi se lažje odločil, ali podpira legalizacijo drog ali ne, se Hari najprej ozre v preteklost in natančno opiše začetke kriminalizacije drog. Danes si težko predstavljamo, kakšno je bilo življenje v devetnajstem stoletju, ko je bila uporaba vseh substanc legalna, morfij pa je bil priljubljen posladek bogatih gospa. Avtor pojasni, da zgodovina prepovedi substanc sega v leto 1914, ko je bil v Združenih državah Amerike izdan Harrisonov akt proti narkotikom. Po obdobju prohibicije alkohola v dvajsetih letih so ZDA ustanovile Urad proti narkotikom. V tem času so se zaprle vse klinike za zdravljenje odvisnikov in odvisnic, čemur so nasprotovali le redki zdravniki. Agenti urada so začeli vehementno preganjati uporabnike drog, na udaru so bili tudi priznani glasbeniki in glasbenice takratne jazz scene. 

Vodja urada Harry Anslinger – ta je bil po virih avtorja kot otrok travmatiziran zaradi poslušanja grozljivih krikov odvisnic v domačem okolju – brez milosti kaznuje in pošilja v zapor vse, ki kršijo zakon. Med njimi je tudi legendarna pevka Billie Holiday. Kako so jo represivni organi preganjali, avtor podrobno opiše v daljšem poglavju, na podlagi tega pa so leta 2021 posneli film »The United States vs. Billie Holiday«. Ironija življenja je hotela, da je bil član kongresa in zelo dober prijatelj Anslingerja odvisen od drog. Strogi Anslinger pa je zaradi hude bolezni ob koncu življenja moral tudi sam poseči po morfiju, s katerim je blažil hude bolečine in težave z dihanjem. Hari izvoru vojne proti drogam sledi do rasističnih politik represivnih državnih institucij, ki so svoje delovanje usmerile pretežno proti manjšinam, kot so temnopolti jazz umetniki ali židovski gangsterji v vlogi preprodajalcev mamil. 

Avtor meni, da prepoved drog v obliki, kot jo v večini držav poznamo danes, prinaša korist zgolj preprodajalcem drog in krvoločnim mamilarskim kartelom. V podkrepitev te teze opiše težko predstavljive vsakodnevne prizore krutega nasilja mehiških kartelov ter popotovanje užaloščene matere, ki išče krivca za smrt svoje hčere. Nič bolje ni v ZDA – beremo o hladnokrvnih umorih detektiva pod krinko in nedolžnega otroka na ulicah New Yorka, kjer se vsakodnevno spopadajo tolpe. Obiščemo zapor za odvisnike v Arizoni in spoznamo zgodbo o zapornici, ki se je skuhala na soncu v zaporniški kletki. Tam se je kazensko znašla zaradi neprimernega obnašanja. Hari na podlagi terenskih izkušenj zaključi, da nasilje povzročajo tako tolpe kot državni represivni organi, odvisnikov pa ni nič manj. Rešitve, kot kaže, ni in ni na spregled.

Nadalje Hari ugotavlja, da prepoved uporabe prepovedanih substanc ne zmanjša njihove priljubljenosti ali težav zaradi odvisnosti. To argumentira s pozitivnima primeroma Portugalske in Kanade – držav, kjer so se odločili za legalizacijo drog ali vpeljavo praks, ki gojijo bolj sprejemajoč odnos do odvisnikov in odvisnic. Avtor razmišlja, da morda represija ni učinkovit ukrep – zato ker je vse, kar je prepovedano, bolj zanimivo. Kot pravijo, prepovedan sadež je najslajši. Poleg tega nas zgodovina uči, da prepoved prinaša trend pojava močnejših drog, ki so še bolj nevarne za uporabnike in uporabnice. Tudi v času prohibicije so na črnem trgu kraljevale močnejše in nevarnejše vrste pijač z visokim odstotkom alkohola. Kdo bi v času prohibicije pil radler?

V nadaljevanju izvemo, kako se obnesejo manj represivne prakse, ki so jih v enaindvajsetem stoletju že preizkusili v nekaterih državah. V Vancouvru v Kanadi so nekoč nevarno sosesko spremenili v komuno, v kateri je odvisnikom na voljo vsa medicinska in psihološka podpora, če bi se odločili za odvajanje od mamil. Občutek podpore kot alternativa družbeni izobčenosti je prinesel rezultate in presegel pričakovanja, saj se odvisniki in odvisnice celo samoorganizirajo in si medsebojno pomagajo. Na Portugalskem so uporabo prepovedanih substanc legalizirali kmalu po vstopu v novo tisočletje. Kljub strahu skeptikov se število odvisnikov ni povečalo, kvečjemu se je zmanjšalo. Poudariti velja, da v šolah veliko časa in truda namenijo vzgoji in izobraževanju o varni uporabi drog ter pogovorom o izbiri.

Avtor zaključi, da nas primer Portugalske uči, da bi morali legalizirati droge – ne zato, ker s tem družbi sporočamo, da so varne, temveč ravno zato, ker je njihova uporaba lahko izredno nevarna. Cilj je omogočiti legalen nakup drog, s strogo starostno omejitvijo in nadzorom proizvodnje substanc. Odvisnikom in odvisnicam bi bile na voljo tudi varne sobe za uporabo »trdih« drog, kot je heroin.

Dostop do zdravljenja z metadonom je pri nas in v tujini že več kot 50 let uveljavljena strategija zdravljenja bolezni odvisnosti od opiatov. Hari je prepričan, da očitki, usmerjeni proti vzdrževalnemu metadonskemu programu, ki naj bi zgolj dajal potuho in spodbujal odvisnike k nadaljnji uporabi drog, niso utemeljeni. Četudi odvisniki in odvisnice nikoli ne prenehajo z zlorabo substanc, je dostop do metadona, ki lajša fizične odtegnitvene simptome, vsekakor družbeno koristen. Po mnenju Harija smo s pomočjo metadona dosegli, da je na ulicah manj kriminala, prostitucije in umiranja odvisnikov »na cesti«.

Takšne so torej rešitve, do katerih je s preudarnim razmislekom, logičnimi sklepi in na podlagi resničnih primerov prišel avtor knjige. Poslušalkam in poslušalcem pa smo še vedno dolžni odgovor na začetno vprašanje: kaj točno je v ozadju odvisnosti od drog? Kot s pomočjo priznanih strokovnjakov na področju odvisnosti ugotavlja avtor, odvisnosti od drog ni možno razložiti le s kemično zasvojenostjo. Predpostavko o psihološkem ozadju odvisnosti je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja utemeljil kanadski psiholog Bruce Alexander. Psiholog je izvedel eksperiment, v katerem je bil mišim omogočen neomejen dostop do droge. Tiste miši, ki so imele prijetne življenjske pogoje in so živele v skupnosti, torej se niso počutile osamljeno, so drogo postopno opustile. Ravno obratno se je zgodilo z osamljenimi miškami, ki so vse pogosteje posegale po drogi. 

Eksperiment lepo razloži, zakaj je le približno 10 odstotkov ljudi nagnjenih k odvisnosti od drog. Tudi izkušnje držav, ki so legalizirale droge, kažejo, da velika večina ljudi ob rekreativni uporabi ne bo razvila odvisnosti. Temu v avtorjevih intervjujih pritrjuje kanadski zdravnik Gabor Mate, ki je svoje delo posvetil posledicam travmatičnega zgodnjega otroštva. Mate, ki je tudi sam v otroštvu doživel travmo, ko je kot otrok ubežal holokavstu na madžarskih tleh, avtorja knjige prepriča, da korenine nagnjenosti k odvisnosti segajo daleč v otroštvo. Zgodnja travma pri otroku pusti nepopravljive posledice, ki se pogosto pokažejo v obliki različnih duševnih motenj v odrasli dobi – mednje sodi tudi odvisnost od drog. Mate razlaga, da je odvisnost možno razložiti kot posledico predhodne prilagoditve otroka na škodljivo okolje, v katerem se počuti osamljenega, izoliranega in brez ustreznega občutka človeške topline. To potem za odraslega postane kletka, v kateri živi.

Hari je svoj pogled na legalizacijo drog zasnoval na močnih argumentih priznanih strokovnjakov, vendar pozoren bralec hitro opazi, da pri svojem razmišljanju ne upošteva čisto vseh vidikov odvisnosti. Pomanjkanje širšega uvida lahko vodi do napačnih in pretirano poenostavljenih zaključkov. Paziti moramo, da se ne ujamemo v past determinističnega dojemanja odvisnosti, saj vsaka oseba z zgodovino travme ne postane odvisna od drog. Krivde za razvoj te duševne motnje zato ni možno v celoti prevaliti na starše, saj na razvoj osebnosti vpliva veliko drugih dejavnikov, poleg primarne družine tudi okolje, socialne razmere in drugo. Še bolj problematično se zdi odgovornost za ozdravitev prelagati na partnerje odvisnikov, ki pogosto zaman upajo, da jih bodo s svojo ljubeznijo rešili iz objema drog. Spomnimo, da je incidenca zlorabe prepovedanih substanc višja pri posameznikih in posameznicah z osebnostnimi motnjami, ki jih ni možno ozdraviti.

Zaključimo s to mislijo: Nasprotje odvisnosti ni treznost. Nasprotje odvisnosti je človeška povezava. 

Znanstveno recenzijo je pripravila Andrea.