Rasističnost znanstvenikov

Drage poslušalke in poslušalci na 89,3 MHz, danes recenziramo knjigo ameriškega genetika in antropologa Jonathana Marksa z naslovom »Je znanost rasistična?«. Zaradi naslova bi marsikdo sklepal, da knjiga govori o preteklih znanstvenih praksah in njihovih zmotah in zablodah. Vendar je knjiga ravno toliko znanstvena, kot je humanistična. Rasizem namreč še zdaleč ni stvar biologije, a kot pravilno opredeli Marks, ni zares niti vprašanje kulture.

Jonathan Marks v prvem poglavju izpostavi paradoks znanosti, ki je kreacionizem z lahkoto izločila kot psevdoznanost, kreacioniste pa označila za zastarele ideologe in jih izvrgla iz znanstvene skupnosti. Po drugi strani pa so zagovorniki rasističnih idej še danes brezskrbno zaposleni na znanstvenih institucijah in se javno izpostavljajo s psevdoznanstvenimi trditvami. Spomnimo se denimo na strokovni posvet z naslovom »Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda?«, ki se je dve leti nazaj odvil v državnem zboru.

Marks sicer dokaj pričakovano navede primer soodkritelja molekule DNK Jamesa Watsona, ki so mu pred kratkim zaradi rasističnih nazorov – češ da je inteligenca ras prirojena, zaradi česar naj bi bili Afričani bolj neumni od Evropejcev - odvzeli vse znanstvene časti in nazive, ki pritečejo z delom v laboratoriju Cold Spring Harbor. Izpostavi pa tudi kanadskega eksperimentalnega psihologa J. Philippa Rushtona, ki se je trudil znanstveno dokazati, da obstaja genetsko opredeljen inteligenčni količnik, vezan na tri geografsko opredeljene vrste ljudi.

Oba sta dediča psevdoznanosti 19. stoletja – hipotez, ki se podajajo kot znanstvene, čeprav jih ni moč preveriti z znanstvenimi metodami. Vendar se rasistične psevdoznanstvene objave še danes ciklično pojavljajo v znanstvenem in poljudnem tisku. V javnosti želijo ustvariti vtis znanstveno veljavnih spoznanj, ker jih kot taka izrekajo kredibilni znanstveniki, ki vedo, o čem govorijo. Razen ko ne vedo, o čem govorijo. To je, ko se izrekajo o dejstvih izven področja svojega znanstvenega raziskovanja.

Znanost naj bi bila namreč nevtralno in nezainteresirano področje, kamor nimajo vstopa predsodki. »Znanstvenik [je] ločen od stvari, ki jo raziskuje, in se ji zatorej lahko približa brez sočutja, čustev, pristranskosti ali naklonjenosti – kot Vulkan ali robot.« Toda ideja, da enako velja tudi za znanost o ljudeh, je še ena izmed zablod 19. stoletja. Kot pravi Marks, danes hočemo sočutne znanstvenike in znanstvenice in ne brezkrvnih androidov, to je temelj bioetike. Pomislimo samo na lanskoletni primer rojstva prvih treh gensko spremenjenih ljudi. Dejstvo je, da znanost kot človeška dejavnost ni ločena od preostalega dela družbe. Tudi znanstveniki in znanstvenice so del družbe, in v kolikor zagovarjajo rasistične ideje in jih skušajo znanstveno utemeljiti, je tudi znanost rasistična. 

Zakaj si torej rasistični znanstveniki tako zelo prizadevajo, da bi njihovi nazori pridobili status znanstveno veljavnega spoznanja? Po tem, ko je Karl Linne leta 1735 objavil delo Systema Naturae, s katerim je vzpostavil klasifikacijski sistem biološkega razvrščanja živih bitij in binominalno poimenovanje vrst, »je moral naslednjih 200 let vsak, ki je hotel znanstveno preučevati, človeško vrsto najprej klasificirati«. Sam Linne je sicer vrste klasificiral glede na skupne telesne značilnosti, danes pa smo telesnim značilnostim dodali molekularne genetske markerje, vedenje, ekologijo ... Linne je takrat vrsto ljudi klasificiral na štiri geografsko utemeljene podvrste, ki jih sam sicer ni imenoval rase. Klasifikacijski opis ni zajemal le naturalističnih značilnosti, kot so geografska umeščenost na kontinent, barva kože, pojavnost obraza, ampak tudi oblačilni in pravni sistem. Vendar je v nadaljevanju 18. in 19. stoletja znanstveni takson podvrste tiho zamenjal koncept rase, ki ni bil nikoli zares opisan ali definiran.

Prav taksonomska zmota, kot jo imenuje Marks, zamenjava znanstveno definiranega taksona podvrste v okviru znanstvene klasifikacije živih bitij za meglen koncept rase, brez jasne opredelitve ali definicije, je ustvarila videz rase kot naravne kategorije. Še vedno pa je vztrajal drugi problem, in sicer kako definirati enoto rase oziroma po katerem kriteriju razločevati skupine ljudi.

Metoda rasistov je bila in je še vedno ta, da najprej v naravi predpostavijo homogenost poljubnih skupin ljudi, med katerimi naj bi nato z uporabo znanstvenih metod odkrili naravno utemeljene razlike. Prav nejasna definicija in dvoumnost koncepta rase sta tisto, kar omogoči njen vznik v različnih zgodovinskih obdobjih naše družbe. Vsakokrat privzame drugačne poljubne kriterije razločevanja med skupinami ljudi. Bodisi gre za parakontinentalne podvrste ljudi, za razvrščanje skupin ljudi glede na velikost in/ali obliko lobanje ali za bolezen slaboumnosti v 19. stoletju. V 20. stoletju pa nastopijo genetsko zasnovani pojmi, denimo gen slaboumnosti ali izmišljen inteligenčni kvocient. Ob odkritju obstoja štirih krvnih skupin so poskušali ljudi rasno tipizirati celo glede na njihovo serološko skupino. 

Tako kot rezultati merjenja lobanj pa tudi rezultati genetike nasprotno pokažejo, da je večje razlike najti znotraj teh predpostavljeno homogenih skupin kot med njimi. Genetsko so se vse »lastnosti«, na katere so stavili rasisti, izkazale za neutemeljene – znotraj človeških skupin je namreč, poudarimo še enkrat, več razlik, torej večja variabilnost, kot pa je razlik med temi skupinami. Tako denimo že primer omenjenih štirih krvnih skupin AB0 kaže, da so variacije njihovih   treh alelov enakomerno razporejene po vseh človeških populacijah in zato ljudi ne moremo serološko rasno opredeliti po krvnih skupinah.

Na nek način je zabavno spremljati poskuse, zastavljene kot preverljive znanstvene hipoteze, utemeljene na dvomljivih znanstvenih metodah in marsikdaj, sploh pri eksperimentalnih psihologih, na izmišljenih podatkih. Vendar obstaja ključna razlika med ovrženimi znanstvenimi hipotezami in psevdoznanstvenimi poskusi utemeljitve rasizma.

Znanstveno utemeljeni takson podvrste in megleni, nejasno definirani koncept rase sodita v dva različna registra – kar se najbolje pokaže v njunih družbenih učinkih. Takson človeških vrst, torej vrst rodu homo, ali pa podvrst vrste sapiens nakazuje na nedokončano filogenetsko umestitev vrst ljudi znotraj rodu homo – to znanstveno dejstvo za nikogar na tem planetu ni imelo in nima večjih posledic. 

Po drugi strani pa je učinkovanje rasnega koncepta pustilo globoke materialne posledice v naši zgodovini, ki vztrajajo tudi  v naši postkolonialni družbi. In prav iz tega razloga Marks pravilno trdi, da rasa ni domena niti biologije niti kulture, ampak gre - saj zadeva medsebojne odnose, torej zgodovinske, politične, gospodarske, izkustvene odnose med ljudmi - za političen koncept.

Koncept rase lahko namreč raziskujemo le skozi humanistiko, njegova genealogija pa je vezana na leta 1853 izdani Esej o neenakostih človeških ras Arthurja de Gobineauja. De Gobineau je namreč v svojem delu povzel predsodke 19. stoletja in direktno povezal idejo uspešnih cvetočih civilizacij z rasno čistostjo njihovih vladarjev. Na ta način je vzpostavil idejo, da imajo družbene razlike svoj prirojeni temelj v naravni neenakosti. In prav ta naravna neenakost je tista izmuzljiva lastnost, ki jo skušajo rasistični znanstveniki najti in potrditi kot naravno dano kategorijo.

»Preučevanje človeške različnosti pomeni preučevanje [kulturnih, polimorfnih, klinalnih in lokalnih] vidikov teh vzorcev; preučevanje rase pomeni preučevanje nečesa drugega, namreč vsiljevanja smiselnih kategoričnih razlik tej variaciji in njihovega nadaljnjega vplivanja na človeška življenja.« Znanstveniki opazujejo in preučujejo, rasistični znanstveniki pa v razlike med ljudmi vsiljujejo določene kulturne vzorce in na ta način instrumentalizirajo znanost za upravičevanje ekonomskih neenakosti.

Knjiga »Je znanost rasistična?«, dolga slabih 80 strani, je zelo strnjen pregled poskusov rasističnih znanstvenikov, da bi znanost zlorabili za uveljavitev svojih političnih nazorov. Marks se sicer v knjigi obregne tudi ob sodobno znanost genetike, ki ni nikoli zares obračunala s svojo preteklostjo. Primer so recimo opravljeni DNK testi prednikov, ki jih Marks okliče za genetsko astrologijo. Dedne informacije so po eni strani pretvorjene v tržno blago, po drugi strani pa v pripovedke o prednikih, ki znajo marsikdaj privzeti rasne identitete. Zaradi obsežnosti teme je 80 strani morda premalo za poglobljeno razumevanje, zato bi zahtevne bralke napotili na knjigo Stephena Jaya Goulda Za-mera človeka, v kateri je popisana zajetna genealogija rasističnih poskusov uzurpacije znanosti.

Danes ob 19.00 vabljeni v Vodnikovo domačijo, kjer organiziramo pogovor na temo rasizma v znanosti. Gosta bosta Karmen Šterk in Simon Horvat, pogovor bo vodila Zarja Muršič.

Rasiste bi ven iz znanstvene skupnosti in institucij, pa tudi družbe nasploh, brcnila Teja.