V koš z znanstvenimi revijami
V torek, osmega marca, se je v sklopu cikla predavanj o odprti znanosti odvijalo spletno predavanje z naslovom Replacing Academic Journals. Ideje znanstvene ekipe o nadomeščanju znanstvenih revij je predstavil profesor nevrogenetike z nemške univerze Regensburg, Björn Brembs. Poleg svojih raziskav s področja vedenjske nevrobiologije je Brembsovo raziskovalno delo pomembno predvsem z vidika kritike znanosti in sistema akademskega objavljanja.
Profesor Brembs je svoje misli podelil na predavanju, ki ga je priredila iniciativa za odprto znanost univerze v Lübecku. O prizadevanjih za odprto znanost v slovenskem prostoru ter prost dostop do tehnologije in znanosti ste na valovih Radia Študent že lahko poslušali. Danes pa se posvečamo pastem objavljanja v tradicionalnih znanstvenih revijah in predstavljamo sodobnejšo alternativo trenutnemu sistemu akademskega objavljanja.
Iniciative za odprto znanost nastajajo kot odgovor na tri dobro poznane probleme v znanosti: krize ponovljivosti, dostopnosti in funkcionalnosti. Kriza ponovljivosti naslavlja problem neustrezne zanesljivosti empiričnih rezultatov. Slaba zanesljivost je pogost problem predvsem pri raziskavah na področjih psihologije, medicine in drugih ved o življenju. Raziskava iz leta 2016 je pokazala, da je večina znanstvene literature neponovljive. Bodisi se zaradi nekakovostnega metodološkega opisa eksperimenta ne da ponoviti bodisi eksperiment sicer uspešno izvedemo, ampak ob ponovitvi ne dobimo enakih rezultatov. Kako so najprestižnejše znanstvene revije vpletene v produkcijo oziroma reprodukcijo nezanesljivih raziskav, pojasni profesor Brembs.
Sistem znanstvenih revij v glavnem financirajo akademske knjižnice in univerze s plačevanjem visokih naročnin za dostop do akademskih vsebin določene revije in s plačevanjem za objave prispevkov v reviji. Vsaka posamezna revija ima svoj monopol nad akademsko literaturo in podatki, saj so določeni raziskovalni materiali v glavnem dostopni pri dotični reviji. To jim omogoča, da narekujejo svoje pogoje za objavo in dostop do te akademske vsebine. Posledica takšnega sistema znanstvenih revij je nedostopnost znanstvene literature in podatkov, kar krajše imenujemo kriza nedostopnosti. Problem z nedostopnostjo znanstvene literature sicer blaži piratska spletna stran Sci-Hub, ki omogoča brezplačen dostop do večine znanstvenih prispevkov, ne pa tudi do ostale akademske vsebine.
Tretji sklop težav, kriza funkcionalnosti, pa je nastopil kot posledica pomanjkanja digitalne modernizacije procesov raziskovanja in objavljanja. Več korporacij, ki sicer prejemajo visoke zneske za naročnine in objave, denarja ne namenja razvoju ustreznih digitalnih orodij za nadziranje kakovosti raziskav, posodabljanja procesa oddaje in recenzije člankov in podobno. Se sprašujete, čemu potlej revije namenjajo prejeti denar? Kot profitno usmerjena podjetja seveda najraje zadržijo dobršen del profita. Del prihodkov pa vložijo v mehanizme za nadzor in sledenje raziskovalcem oziroma raziskovalkam. S tem želijo razširiti svoj monopol onkraj akademskih prispevkov. Več o tem Brembs.
Krize ponovljivosti, dostopnosti in funkcionalnosti v začaranem krogu spodbujajo druga drugo. Nedostopnost, denimo, institucijam onemogoča spopadanje s primanjkljaji na področju funkcionalnosti. Ti primanjkljaji nadalje spodbujajo replikacijsko krizo – otežujejo recenzentski postopek ter dostop, uporabo in temeljit pregled nad raziskovalnimi podatki in programsko kodo za analizo podatkov. Širjenje replikacijske krize s pomočjo revij pa poslabšuje krizo dostopnosti. Nobeden od glavnih akterjev pa ne naredi reformatorskega koraka v smeri izboljšanja stanja – bodisi zaradi nemoči bodisi zaradi koristi, ki so je deležni v trenutnem sistemu. Raziskovalke in raziskovalci so prisiljeni objavljati v obstoječih revijah zaradi institucionalnega pritiska za ohranitev službe in zbiranja točk za napredovanje, knjižnice morajo zagotavljati potrebno storitev svojim univerzam, korporativne založbe pa pri statusu quo ostajajo zaradi profita. Kako prekiniti ta začaran krog, predlaga Brembs.
Brembs med predavanjem pojasni, da bi akademska skupnost lahko denar namesto znanstvenim revijam namenila razvoju lastne digitalne infrastrukture. Osrednji cilj je monopol tradicionalnih znanstvenih revij nadomestiti z decentralizirano in fleksibilno mrežo znanstvene literature z odprtim dostopom, ki bi delovala pod okriljem znanstvene skupnosti. Posodobljeno infrastrukturo in njene učinke na znanstvene revije predstavi Brembs.
Nadaljujemo z izsekom iz predavanja, v katerem profesor Brembs razvija idejo o implementaciji boljše digitalne infrastrukture. Možnost za prenovo brez tehničnih omejitev že obstaja.
Posledice tovrstne prenove bi bile po mnenju Brembsa in ekipe za razvoj znanosti spodbudne. Reforma bi pomenila odprt dostop do celotne akademske vsebine z enega samega mesta, zmanjšala bi se možnost, da založniške hiše sledijo raziskovalkam in raziskovalcem. Odpravljen bi bil tudi pritisk v zvezi z objavljanjem v najprestižnejših revijah, saj te ne bi več obstajale. Izpopolnil bi se recenzentski postopek, izboljšal nadzor nad kakovostjo in z avtomatizacijo skrajšal čas, ki ga znanstvenice in znanstveniki porabijo v postopku objavljanja raziskovalnih dognanj. Moč upravljanja z znanstvenimi podatki, literaturo, kodo, postopki in programi bi se prenesla na znanstveno skupnost. Infrastruktura bi namesto korporativnim založbam služila znanosti.
Tehničnih ovir za reformo sistema znanstvenega objavljanja ni. Ideje o odprti akademski digitalni strukturi razločno živijo v mislih pobudnic in pobudnikov za odprto znanost. Vse je videti nared. Ampak takšni pogoji obstajajo v znanstveni sferi že nekaj desetletij, korenitega premika pa še vedno ni. Kako torej konkretno implementirati ideje? Kateri akterji so na položaju, da zagotovijo preusmerjanje finančnih sredstev od znanstvenih založb k alternativnemu sistemu?
Profesor Brembs nadaljuje z drugim sklopom spodbud, ki bi ustvarile pogoje za vzpostavitev sistema objavljanja brez tradicionalnih znanstvenih revij.
Osrednji premik za nadomestitev akademskih revij bi torej bil spodbuditi države, da javni denar umaknejo iz sistemov, ki reproducirajo manj kakovostno znanost, in ga namesto tega investirajo v sisteme, ki promovirajo odprto in zanesljivo znanost. Pri tem je v predavanju umanjkal prostor za razpravo o zakonodajnem vidiku takšne reforme in mednarodnem poenotenju sistema objavljanja. V primeru postopnega opuščanja tradicionalnega sistema se namreč pojavi tveganje za dodaten pritisk na posamezne raziskovalke in raziskovalce. Te bi lahko hkrati pestila institucionalna obveza k prakticiranju odprte znanosti in institucionalni pritisk za ohranitev službe in zbiranja točk za napredovanje. Tako bi bilo treba sočasno preurediti sistem zaposlovanja in napredovanja v akademskih institucijah, ki favorizirajo objavljanje v revijah z visokim faktorjem vpliva.
Predlagana rešitev ni čarobna palica, s katero bi znanost nemudoma olajšali vseh tegob. Vendar pa preureditev digitalne infrastrukture akademske vsebine predstavlja nujen, čeravno ne zadosten korak za gradnjo boljše znanosti.
V reformatorskem duhu se od vas poslavlja vajenka Katja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj