Človeška samoudomačitev

Ljudje lahko z veliko mero gotovosti določimo, ali je žival udomačena. Ponavadi se od svojih divjih sorodnikov razlikuje po svojem videzu in krotkem obnašanju. Tudi človeški videz se je skozi evolucijo spreminjal - v primerjavi z lobanjami naših prednikov je človeški obraz bolj polóžen. Ena izmed razlag za tovrsten razvoj človeka pravi, da smo, kakor nekatera druga bitja, tudi ljudje prestali udomačitev, in sicer naj bi udomačili same sebe. Mednarodna raziskovalna ekipa je našla gen, ki podpira hipotezo samoudomačitve, rezultate pa je objavila v reviji Science Advances.

Predhodno raziskovanje je že pokazalo vpliv gena BAZ1B, ki se pri nekaterih genetskih boleznih odraža v nepravilni obliki lobanje in obraza ter bodisi pretirano krotkem bodisi pretirano agresivnem obnašanju. Iz gena BAZ1B nastane transkripcijski faktor. To pomeni, da je BAZ1B nekakšen šef nekaj desetim genom in določa, kdaj se bodo njegovi »podrejeni« geni izražali.

V novi raziskavi je znanstvena skupina spreminjala količino transkripcijskega faktorja, ki nastane iz BAZ1B. Nato so spremljali premikanje celic nevralnega žleba, ki imajo sicer zelo pomembno vlogo pri razvoju zarodka, predvsem pa vplivajo na lastnosti lobanje in obraza. Za povrh so še vizualno in genetsko primerjali lobanji neandertalcev in modernih ljudi.

Rezultati raziskave kažejo, da spreminjanje količine omenjenega transkripcijskega faktorja ovira normalen razvoj nevralnega žleba. BAZ1B je eden izmed genov, ki je pri udomačevanju  igral pomembno vlogo, saj več različic tega gena lahko najdemo pri skoraj vsakem človeku, pri neandertalcih pa le redko ali pa sploh ne.

Znanstvena skupina je zaključila, da imata gen BAZ1B in količina transkripcijskega faktorja, ki iz gena nastane, pomemben vpliv na razvoj in evolucijo modernega človeškega obraza.

Pred radiem se je samoudomačila Živa.