Divji, stari, domači – fižol

Vsi današnji rastlinski pridelki so produkt udomačitvenega procesa, ki se je začel pred okoli 12.000 leti iz ene ali več divjih populacij. Mednarodna raziskovalna skupina je preučila izgubo genetske raznovrstnosti fižola skozi čas in izsledke objavila v reviji Nature Plants. Raziskava je pokazala, da smo večji del genske raznolikosti pri fižolu izgubili šele v zadnjih nekaj stoletjih.

Divji prednik današnjega fižola izvira iz Srednje Amerike, ki se je šele pozneje razširil po Južni Ameriki. V tem času se je zaradi genskega ozkega grla zmanjšala raznovrstnost južnoameriškega fižola v primerjavi s srednjeameriškim. Posledica udomačitvenega procesa, v katerem so kmetovalci izbirali rastline z željenimi lastnostmi, je erozija divjega genskega sklada, ki je še posebej značilna za moderne kultivarje.

Raziskovalna ekipa je pridobila od 600 do 2.500 let stare vzorce udomačenega fižola iz muzejskih zbirk v Južni Ameriki ter jih primerjala z genomi današnjih divjih in udomačenih fižolov. Ugotovili so, da je fižol iz muzejskih zbirk vsaj tako variabilen kot današnji divji fižol iz Južne Amerike. Semena modernih kultivarjev pa kažejo manjšo variabilnost in visoko homozigotnost.

Ker na večino lastnosti fižola verjetno vpliva več genov, znanstvena skupina predpostavlja, da so kmetovalci nekdaj izvajali šibkejšo selekcijo, saj so izbirali na videz podobne, a genetsko raznolike starše. Predvsem v zadnjem stoletju pa smo genski sklad v kultivarjih bolj intenzivno zmanjšali, saj smo vpeljali nadaljnje izboljšave, pri čemer smo se osredotočali na le nekaj rastlin z željeno lastnostjo, ki smo jih pogosto samoopraševali.

Nevarnost modernih kultivarjev je predvsem v tem, da so bolj dovzetni za bolezni, škodljivce in okoljske spremembe. Izguba genetske raznovrstnosti ovira nadaljnje izboljšave poljščin in povečano pridelavo hrane, kar predstavlja resno nevarnost naši preskrbi.

Rastlinske beljakovine rada uživa Živa.